Kim je edini južnokorejski nobelovec. Prestižno nagrado si je prislužil zaradi zgodovinskega vrhunskega srečanja s severnokorejskim avtoritarnim voditeljem Kim Džong Ilom leta 2000 v Pjongjangu. Srečanje je povzročilo precejšnjo, a žal ne dolgotrajno otoplitev odnosov med državama, ki sta uradno še vedno v vojni.

Vodenje Južne Koreje je Kim prevzel leta 1998, ko se je nekoč uspešni "azijski tiger" znašel v najhujši gospodarski krizi, ki je na kolena spravila več azijskih držav. Pod taktirko Mednarodnega denarnega sklada mu je uspelo južnokorejsko gospodarstvo znova postaviti na noge.

Najbolj je Kim znan po svoji odločni drži proti avtoritarni vladavini, zaradi česar je dobil naziv "azijski Nelson Mandela". Svet se ga bo spominjal po zgodovinskem rokovanju s Kim Džong Ilom leta 2000, kar je bilo sploh prvo srečanje med voditeljema držav na razdeljenem Korejskem polotoku.

"Vse za združitev Korej"
Srečanje je predstavljalo vrh njegove "sončne politike", ki jo je kronal z Nobelovo nagrado. Takrat se je tudi zaobljubil, da bo življenje posvetil naporom za združitev Južne in Severne Koreje - cilju, ki je vse bolj daleč, še posebej zaradi trenutnega konservativnega južnokorejskega predsednika Li Mjung Baka.

Mogoče bolj kot po ponujeni roki severni sosedi je Kim doma znan po svojem boju proti zgodnjim avtoritarnim južnokorejskim voditeljem. Kim je preživel več poskusov atentatov in bil leta 1980 celo obsojen na smrtno kazen, ki so mu jo spremenili v dosmrtno ječo in nato še zmanjšali na 20 let zapora, leta 1982 pa so ga izpustili.

Zaradi kritiziranja južnokorejskega voditelja Park Čung Hija so ga leta 1973 ugrabili in skoraj ubili tajni agentje. Ker se ni hotel ukloniti in sodelovati z vladajočimi generali, je v zaporu preživel šest let, deset let v hišnem priporu in tri leta v izgnanstvu.