"Helmut, to moraš zdaj storiti!" To so znamenite besede vodje frakcije zahodnonemške socialne demokracije Herberta Wehnerja ob odločitvi Willyja Brandta za odstop z mesta kanclerja. Po eni legendi (Schmidtovi) je tedanji superminister (minister za gospodarstvo in finance) okleval in si ni želel prevzeti Brandtovega položaja; druga legenda pravi, da je Schmidt prav v tandemu z Wehnerjem že dalj časa načrtoval Brandtov 'umik' in prevzem položaja. Danes to pravzaprav ni pomembno. Bolj bistveno je, da je Schmit kot kancler (1974-1982) v obdobju, zaznamovanem s krizami, izpolnil svoj sloves vsestranskega politika, ki si ga je začel ustvarjati že kot poslanec v Bundestagu (1953-1961), pa pozneje kot senator za notranje zadeve (neke vrste notranji minister) v svobodnem mestu Hamburgu, kot minister za obrambo v prvem kabinetu Willyja Brandta in nato še kot minister za gospodarstvo in finance v drugem mandatu Willyja Brandta.
Kontinuiteta in koncentracija, a bolj koncentracija
Svojo prvo vladno izjavo 17. 5. 1974 je Schmidt naslovil Kontinuiteta in koncentracija. Z njo je želel poudariti, da bo nadaljeval politiko predhodnika, a kmalu se je pokazalo, da bo bolj v ospredju beseda koncentracija. Schmidt je namreč kanclersko mesto nastopil v obdobju, ko se je število brezposelnih Zahodnih Nemcev bližalo milijonu oziroma ko so bile razmere v gospodarstvu zaradi naftne krize, ki je izbruhnila jeseni 1973, negotove. To je mimogrede tudi razlog, zakaj je bila ena glavnih tem pogovorov med Jugoslavijo in ZRN-jem v Schmidtovem času usoda gastarbajterjev.
Po odloku Anwerbestopp (stop angažmaju tujih delavcev) novembra 1973 naj bi se ustavil tudi dotok tujih delavcev iz Jugoslavije, katere vodstvu pa to seveda ni ustrezalo; pošiljanje začasnih delavcev v tujino je bilo vendar eden glavnih ukrepov za zmanjševanje podzaposlenosti in prikrite brezposelnosti v Jugoslaviji. Gospodarska stabilnost je vedno bila prva skrb Schmidta in nekateri so govorili, da se gospodarske krize boji bolj kot jedrskega orožja. Schmidt je vendar bil ekonomist, čeprav ne po svoji volji. Na božični predvečer leta 1918 rojeni Schmidt si je namreč želel postati arhitekt, a ko se je 26-leten po osmih let služenja vojske in sodelovanja na bojnem polju in v vojaški administraciji vrnil domov zgolj z maturo v žepu, se mu je zdelo nemogoče, da bi naslednjih pet let posvetil študiju daleč od doma. Tudi zaradi mlade družine se je zato odločil za Brotstudium oziroma za študij, s katerim bo čim prej prišel do vsaj približno spodobne plače. In tako je postal ekonomist.
Študira se zaradi kruha, ne zaradi teorije
V tem pogledu je še zanimiv njegov poznejši in predvsem znotrajstrankarski boj s študentskimi in alternativnimi družbenimi gibanji ter z mladimi levimi socialnimi demokrati, ki so v Schmidtu videli odklon na desno. On jim je očital pretirano ukvarjanje s teorijo in nerazumevanje realnih okoliščin političnega delovanja. Označil jih je za "zajedavce na preveč radodarni socialni državi".
Poleg nemškega je Schmidt želel utrditi tudi evropsko gospodarstvo. Prav zmanjševanje razlik v razvoju različnih delov Evropske gospodarske skupnosti je imel za nujen pogoj za trdno zahodnoevropsko jedro. Zato za enega izmed triumfov njegovega kanclerstva velja uspeh pobude Schmidta in njegovega dobrega kolega, francoskega predsednika Valeryja Giscarda d'Estainga, na evropskem vrhu v Bremnu julija 1978: vodje držav članic ES-ja so tedaj sprejeli idejo za ustanovitev evropskega monetarnega sistema, torej sistemske napovedi skupne evropske valute oziroma evra.
Krizni oktober 1977 ali trije dogodki RAF-a
Druga velika kriza, ki je zaznamovala kanclerske mandate Helmuta Schmidta, predvsem pa drugega (1976-1980), je bilo stopnjevanje terorizma Frakcije rdeče armade. Prav 18. 10. 1977 velja za krizo vseh kriz Schmidtove kariere; s pridihom triumfa. Tega dne je namreč specialna enota ZRN-ja rešila talce v ugrabljenem letalu Lufthanse Landshut v Mogadišuju; tega dne so v zaporu Stuttgart-Stammheim samomor storili štirje pripadniki prve generacije RAF-a (ena izmed zapornic Irmgard Möller je sicer preživela in pozneje s svojo zgodbo o umoru širila špekulacije, da ni šlo za samomor) in tega dne je vlada ZRN-ja prejela novico o uboju Hanns-Martina Schleyerja, vodje nemškega društva delodajalcev in menedžerja, pravzaprav simbola zahodnonemškega kapitalizma, ki so ga RAF-ovci več tednov držali kot talca.
Temu je sledil znameniti Schmidtov govor, ki ga je sklenil z besedami: "Kdor se zaveda, da mu bosta vsemu njegovemu prizadevanju navkljub in ne glede na to, kako bo ravnal, očitani zamujena priložnost in krivda, ta bo poskušal druge prepričati, da je dal vse od sebe in da je ravnal pravilno. Poraza in krivde ne bo poskušal prensesti na koga drugega. Kajti zavedal se bo: Tudi drugi so soočeni z istim neizogibnim zapletom. Lahko pa bo rekel: Tako in tako smo odločili, to in to smo iz tega ali onega razloga storili. Za vse to smo odgovorni. Zvezna vlada bo v prihodnosti javno razložila svoje odločitve, vzroke zanje in tudi svoje dvome. Tej odgovornosti se ne bomo izogibali niti v prihodnje. Bog nam pomagaj!"
Potemkinova vas v vzhodnonemškem Güstrowu
In navsezadnje sta Schmidtovo kanclerstvo zaznamovali ohladitev odnosov med Vzhodom in Zahodom, ki jo je zapečatilo vkorakanje sovjetskih vojakov v Afganistan leta 1979, in agresivna retorika Ronalda Reagana, ki je leta 1980 postal ameriški predsednik. To je bil tudi eden izmed vzrokov, zakaj se odnosi med obema nemškima državama, za katere si je toliko prizadeval že Schmidtov predhodnik Willy Brandt s svojim konceptom nove vzhodne politike, niso izboljšali; kvečjemu sta sledila zapiranje Honeckerjeve države pred ZRN-jem in padec dialoga na raven pogajanj o denarni pomoči in vzhodnonemškem zaračunavanju vstopa oziroma obiska Zahodnih Nemcev v Nemški demokratični republiki.
Ta ogromen prepad med obema Nemčijama je sijajno prikazal Schmidtov obisk pri Honeckerju decembra 1981. Točno na dan, ko so na Poljskem razglasili vojno stanje, je Schmidt obiskal mestece Güstrow; spomin na obisk je popisal tedanji predstavnik ZRN-ja v NDR in prejšnji vladni tiskovni predstavnik Klaus Bölling: "Potrebovali bi Franza Kafko, da bi popisal vzdušje v tem ljubeznivem, protestantskem in nekoliko revnem meklenburškem mestecu. /.../ Mnogo prebivalcev Güstrowa je moralo podpisati dokument, s katerim jim je bilo prepovedano 13. 12. zapuščati domove. Tudi k oknu niso smeli stopiti. Prebivalce, za katere je bilo znano, da niso naklonjeni režimu, pa so poslali na 'božične počitnice' v okolico.
Kmalu se je v mestu govorilo o "Güstrowanih" in s tem so mislili ljudi na partijski liniji in pa člane sindikatov, ki so z avtobusi pripotovali iz drugih okrožij in celo s Saškega, da bi igrali vlogo prebivalcev Güstrowa. Nikoli ne bom pozabil te neskončno žalostne podobe tiste adventne nedelje: ljudje za zavesami, policisti, ki so stali v razmiku petih metrov, legije Stasijevih uslužbencev in apatični veseljaki na božičnem sejmu, ki ga jim je dovolil njihov generalni sekretar in s katerega je bilo slišati celo nekaj klicev "Helmut, Helmut"."
Vse skupaj je bilo tako okorno, tako ponižujoče diletantsko in primitivno, da so bili nekateri iz naše delegacije ves čas postanka v Güstrowu kot ohromljeni. Nasmešek Schmidta na balkonu mestne hiše je prikrival tesnobo, ki se je sicer zarisovala na njegovem obrazu. Ni mogoče ugovarjati tistemu časnikarju iz Bonna, ki je tako glasno, da to ni moglo uiti nam dodeljenemu Stasijevemu uslužbencu, celotno igro komentiral kot Festival policijske države."
ZRN - politična, in ne le gospodarska velesila
Sicer pa velja, da je Zahodna Nemčija prav pod Schmidtom postala politična velesila. Schmidt je bil prvi zahodnonemški kancler, ki je s francoskimi, britanskimi in ameriškimi voditelji, torej z voditelji zahodnih jedrskih velesil, enakopravno razpravljal o jedrski strategiji severnoatlantskega zavezništva. V zunanji politiki je bil realpolitik in v svojem času je veljal za največjega realpolitika poleg Henryja Kissingerja.
Prav zato je imel težave v domači stranki, ki mu je očitala militarizem in obračanje na desno in proti koncu zadnjega mandata je bil dejansko vedno bolj izoliran znotraj stranke. Medtem ko je sam zagovarjal dvotirno strategijo (NATO Double-Track Decision, 1979), s katero naj bi se NATO ob hkratni ponudbi pogajanj s Sovjetsko zvezo in hkratni grožnji z dodatnim oboroževanjem z jedrskim orožjem uspešno zoperstavil sovjetskemu dodatnemu oboroževanju (konkretno nameščanju raket srednjega dosega SS-20 od leta 1976 naprej), so se nekdanji sodelavci, z Willyjem Brandtom in nekdanjim ministrom za gospodarsko sodelovanje Erhardom Epplerjem na čelu, pridruževali mirovniškemu gibanju in podpirali Zelene.
Tudi mu ni pomagala opazka iz krščanske demokracije, da je "edina napaka Helmuta Schmidta to, da pripada napačni stranki". In na koncu je zares obveljalo to, da je bil Willy Brandt ljubljen, Helmut Schmidt pa spoštovan. A oba sta pisala povojno nemško in evropsko zgodovino in Schmidtu v zagovor je treba povedati tudi to, da so prav krizne razmere v času njegovega kanclerstva napovedale svet negotovosti, v katerem živimo še danes. In na to je tudi opozarjal, denimo v svojem zadnjem govoru pred bundestagom 1. 10. 1982: "Svarim pred posledicami deflacijske politike. CDU in CSU ter FDP hočejo zmanjšati proračun in tako bodo skrčili povpraševanje. Posnemajo politiko ponudbe, kakršno imajo v ZDA. Tam je ta eksperiment zelo zvišal brezposelnost."
In še: "Dodajam: Dosegli smo najvišje realne pokojnine in skoraj najvišje socialne storitve v Evropi. Ni jih treba in ne smemo jih krčiti bolj, kot je to neobhodno iz finančnih razlogov. Omejitev iz ideoloških razlogov nima nobene utemeljitve. Mi socialni demokrati svarimo pred prerazporeditvijo bogastva proti vrhu. Želite obremeniti najemnike nasproti najemodajalcem. Obenem želite zmanjšati dodatke za stanovanja (Wohngeld), želite omejevati možnosti za izobraževanje, prejemniki socialne pomoči bodo v večji meri žrtve kot tisti, ki dolga leta (dobro, op. P. B.) služijo."
Odletel je v ekonomskem razredu ...
Potem je odletel; v Hamburg, in kot je zapisal Klaus Bölling, je odletel v ekonomskem razredu. Je bil vendar ekonomski človek. Nekaj let je še ostal poslanec, vedno bolj pa se je posvečal založništvu in od leta 1983 je bil soizdajatelj časopisa Die Zeit. Z leti je bil tudi vedno bolj spoštovan in znova si je pridobil ugled v stranki. Do konca so ga tako vabili tudi za komentatorja aktualne nemške politike, v kateri je zadnja leta videl predvsem napačne poteze v odnosu do Rusije kot pomembnega nemškega (in evropskega) gospodarskega partnerja.
In do konca je živel v Hamburgu, mestu, ki ga je s svojo hanzeatsko mentaliteto, ki je bila tudi zapoved v domači hiši, za vedno zaznamovalo. Odraščal je v hiši 'povzpetnika' očeta iz družine priložnostnega pristaniškega delavca, ki si je prigaral družbeni vzpon vse do ravnatelja trgovske šole. V domači hiši je veljalo geslo: "Jej pod svojim standardom, oblači se svojemu standardu ustrezno, živi nad svojim standardom." Njegovo vzgojo je potem ključno dopolnilo šolanje v reformni ustanovi Lichtwarkschule, ki je drugače kot vzgoja njegovega očeta poudarjala prijateljski odnos med učitelji in učenci, samostojno učenje in gojenje športa in lepih umetnosti. To je Schmidt tudi retrospektivno poudaril kot 'cepivo' proti nacizmu. Prav ob razstavi nenemške oziroma izrojene umetnosti v Münchnu leta 1937, na kateri so nacisti kot degenerirano obsodili umetnost Schmidtu ljubih ekspresionistov, je Schmidt po svojih besedah spoznal, da so nacisti lahko le "nori".
In čeprav smo izpustili velik del Schmidtovega življenja, končajmo prav z ekspresionizmom. Ta skupaj s filozofijo Marka Avrelija je bistveno oblikovala njegovo osebno filozofijo. Do konca je namreč želel biti zvest Avrelijevemu nauku. Tudi Schmidt je želel biti kot ta rimski cesar, vojskovodja in stoični filozof, čigar Meditacije je prebiral kot član protiletalske enote na Wehrmachta na vzhodni fronti: "Je pridigar osebnosti, ki jo vodita razum in zavedanje odgovornosti."