Novico o njegovi smrti je prvi objavil spletni portal Dnevni avaz, sklicujejo pa se na zanesljive informacije iz ožjega družinskega kroga. Hrvaški spletni portal Index poroča, da naj bi Marković umrl okoli 1. ure zjutraj.

Ante Marković se je rodil 25. novembra 1924 v Konjicu v Bosni in Hercegovini. Študiral je v Zagrebu, kjer je leta 1954 diplomiral na elektrotehnični fakulteti. S politiko se je začel ukvarjati leta 1982, leta 1986 pa je zamenjal Emo Derosi - Bjelajac in postal predsednik predsedstva takratne Socialistične republike Hrvaške, kjer je ostal do leta 1988, ko ga je zamenjal Ivo Latin.

S svežnjem reform začasno ustavil inflacijo
Marca leta 1989, potem ko je odstopil njegov predhodnik Branko Mikulić, je postal premier oz. predsednik Zveznega izvršnega sveta SFRJ-ja. Konec leta je predstavil nov, ambiciozen program gospodarskih reform, ki jih v SFRJ-ju do tedaj niso poznali. Vključevale so stabilizacijo in inflacijo dinarja ter lastninjenje podjetij s prodajo delnic zaposlenim. Ukrepi so bili takrat uspešni, rezultat pa umirjanje inflacije in hitro, a kratkotrajno izboljšanje življenjske ravni.

Zaradi gospodarskih reform je Marković takrat postal eden izmed najbolj priljubljenih politikov v jugoslovanski zgodovini, bil pa je tudi eden prvih prozahodno usmerjenih politikov, ki niso skrivali teženj po političnih spremembah.

Markovićeva stranka ni bila uspešna
Po razpadu Zveze komunistov Jugoslavije, kjer se Marković ni hotel vmešavavati v politične igre, je ustanovil svojo stranko, Zvezo reformnih sil Jugoslavije (Savez reformnih snaga Jugoslavije), ki si je za cilj zadala reformo jugoslovanske federacije in skušala najti kompromis med tistimi, ki so se zavzemali za samostojnost posameznih republik in federalisti. Stranka ni dobila večje veljave, saj jo je sabotirala vlada Slobodana Miloševića, onemogočili pa so jo tudi osamosvojitveni načrti Slovenije in Hrvaške. Več privržencev je imela le v Bosni in Hercegovini in v Makedoniji.

Visoka zadolženost Jugoslavije in ukinjena tuja gospodarska pomoč sta Markoviću dokončno onemogočila izpeljavo reform, po svobodnih volitvah in referendumih o samostojnosti v Sloveniji in na Hrvaškem pa je umrla tudi ideja o enotni Jugoslaviji, čeprav je Marković slovenske poslance neuspešno prepričeval, da naj Slovenija le ostane v Jugoslaviji. 20. decembra leta 1991 je Marković vrnil mandat državljanom Jugoslavije, saj takrat po njegovih besedah ni več obstajal organ, ki bi mu lahko podal svoj odstop.

Pričal v procesu proti Miloševiću
Po odstopu se je Marković umaknil iz političnega življenja in se posvetil karieri v gospodarstvu, nekaj let je bil celo svetovalec makedonske vlade. Leta 2003 se je pred haaškim sodiščem pojavil kot priča v procesu proti Slobodanu Miloševiću.