Idi Amin je bil v kritičnem stanju že od 18. julija letos, ko so ga nastanili v bolnišnici v mestu Džida, kjer je tudi umrl. Nekdanji ugandski diktator, ki je državi vladal osem let, velja za enega najokrutnejših afriških diktatorjev in je odgovoren za smrt več desettisoč ljudi v času svoje vladavine v 70. letih.

Ugandsko veleposlaništvo v Savdski Arabiji smrti nekdanjega diktatorja ni komentiralo, prav tako pa je komentar zavrnila tudi družina Idija Amina. Ugandski predsednik Yoweri Museveni je že dejal, da lahko v primeru smrti Amina v tujini njegovo truplo prepeljejo v Ugando na pogreb, izključil pa je kakršno koli možnost državnega pogreba.

Vladavina terorja
Idi Amin, ki je bil tudi nekdanji boksarski prvak, je oblast prevzel z državnim udarom leta 1971, ko je odstavil predsednika Miltona Oboteja, ki se je takrat nahajal v tujini. Njegovo vladavino so zaznamovali čudaško vedenje in nasilne čistke, ki jih je izvajal med svojimi nasprotniki.

Nekatare humanitarne organizacije ocenjujejo, da je v času njegovega vladanja od leta 1971 do leta 1979 umrlo kar 500.000 ljudi, Mednarodna sodniška komisija pa ga je leta 1977 obtožila, da krši prav vse temeljne človekove pravice. Tisti, ki so uspeli pobegniti pred njegovim terorjem, so pripovedovali, da je v hladilniku hranil človeška trupla in z njimi hranil krokodile, prakticiral pa naj bi tudi ljudožerstvo.

V letu 1972 je Amin iz Ugande pregnal okoli 40.000 Azijcev in ob tem dejal, da mu je bog naročil, naj državo spremeni v "deželo črnega človeka". Izgon azijskega prebivalstva, ki je nadziralo večino gospodarstva v državi, je imel za Ugando usodne posledice nagospodarskem področju.

Amin, znan po čudaškem vedenju, je odkrito izražal občudovanje do Adolfa Hitlerja, razglasil pa se je tudi za kralja Škotske in se na kraljevem pogrebu v Savdski Arabiji leta 1975 pojavil v škotskem kiltu.

Potem ko so Amina leta 1979 s pomočjo Tanzanije in ugandskih izgnancev odstavili z oblasti, je najprej poiskal zatočišče v Libiji, nato v Iraku in nazadnje v Savdski Arabiji, kjer je preživel več kot deset let. Kot muslimanu mu je Savdska Arabija nudila zatočišče vse do smrti in mu tudi plačevala vse stroške njegovega bivanja v mestu Džida ob Rdečem morju, kjer je živel s štirimi ženami.