Mujici po napovedih v prvem krogu ne bo uspelo zbrati več kot polovico glasov, v drugem krogu, ki bo, če bo potreben, 29. novembra, pa naj bi 'Pepe' prepričjivo slavil. Foto: Reuters
Mujici po napovedih v prvem krogu ne bo uspelo zbrati več kot polovico glasov, v drugem krogu, ki bo, če bo potreben, 29. novembra, pa naj bi 'Pepe' prepričjivo slavil. Foto: Reuters
Luis Alberto Lacalle
68-letni Luis Alberto Lacalle se je v kampanji osredotočil na zunanjo politiko, predvsem si prizadeva za izboljšanje odnosov z Argentino, ki so večkrat napeti. Foto: EPA

Tudi če v prvem krogu ne bi bil izbran takoj, mu vse javnomnenjske napovedi zagotavljajo zanesljivo zmago v drugem krogu. Gre za dogajanje, ki zaokrožuje močne silnice emancipacije in premoščanja desničarskih diktatur v Latinski Ameriki.

V političnem življenju se uveljavljajo stranke z močnimi poudarki na socialni pravičnosti in ki skušajo zagotoviti skladnejši razvoj kapitala in dela. Levosredinska politična stranka Frente Amplio (Razširjena fronta) je sicer konservativne stranke premagala že leta 2004, toda zdajšnji predsednik, onkolog Tabare Vasquez, ni našel pristnejšega stika z javnostjo, nazadnje pa je podlegel tudi žgočemu vprašanju zakona o splavu, ki ga je spodnesel močan vpliv Cerkve.

Neuravnotežen razvoj
Urugvaj s 3,3 milijoni prebivalcev (tretjina jih živi v prestolnici Montevideo) je v zadnjih letih dosegel močan gospodarski razcvet s stopnjami rasti okoli 9 odstotkov. Družbeni proizvod je le za četrtino nižji kot v Sloveniji, brezposlenost pa kljub krizi za latinskoameriške razmere nizka – 8 odstotkov. A nizke so tudi plače, saj vplivni delodajalci dokaj nasilno izkoriščajo delavce.

Urugvaj se je po skoraj dveh desetletjih vojaške diktature, ki se je spopadala z uporniki Tupamarosi, demokratično preobrazil leta 1985. Tedaj so zaprte upornike pomilostili in Jose Mujica se je pri 50 letih vrnil na svoje kmetijsko posestvo. Že leta 1995 je bil izvoljen za poslanca v parlament, pozneje je bil senator in nazadnje uspešen minister za kmetijstvo.

Predsednik Pepe
V osebi Joseja Mujice, ki ga kličejo Pepe, se združujejo karizmatične poteze drugih latinskoameriških simbolov časa – brazilskega "Lule", ki je tudi njegov vzor in zaupnik, ter voditelja Bolivije, ki je prvi predsednik-Indijanec. Politično blizu mu je sicer tudi venezuelski Chavez, četudi Mujica ne zagovarja skrajnosti.

Vendar je Mujica, ki ne omenja morebitnih evropskih in slovanskih korenin, prav posebni posebnež, s katerim se poosebljajo množice. Govori v njihovem, vsem razumljivem jeziku, je odličen retorik, ni pa niti demagog niti populist. Priljubljenost si je pridobil tako s svojo preteklostjo in trpljenjem kot tudi s posebnim načinom oblačenja in s tem, da se odpovedujejo kakršnemu koli razkošju. Šele v predvolilni kampanji si je tu in tam oblekel suknjič.

Spomini na leta gverile in teror vojske pa so še živi. Potem, ko je bil leta 1970 ranjen v spopadu s policijo in je leta 1971 sodeloval pri množičnem pobegu iz jetnišnice Punta Carretas, je bil leta 1973 znova zajet in v samici do propada režima. Jetnišnico so zdaj spremenili v največji nakupovalni center glavnega mesta, na Tupamarose pa spominja le še muzej.

Mujicini tekmeci so nekdanji predsednik Luis Alberto Lacalle (ki vztrajno trdi, da je Mujica anarhist in maoist), neoliberalec iz Ljudske stranke in Pedro Bordaberry, sin nekdanjega diktatorja.