Nekaj manj kot osem milijonov grških volivcev bo v nedeljo na predčasnih parlamentarnih volitvah izbiralo nove člane parlamenta. Volitve so razpisali, potem ko parlament ni izvolil naslednika predsednika Karolosa Papuljasa, ki se mu petletni mandat izteče marca. Kandidat vlade, ki jo je vodil desnosredinski premier Antonis Samaras, Stavras Dimas, v treh poskusih ni dobil dovolj glasov, sledila sta razpustitev parlamenta in razpis predčasnih volitev. Država je, kot je v pogovoru za MMC dejal grški novinar Nikos Cimpidas, pred prelomnimi volitvami.

Kot kažejo javnomnenjske ankete, je levo usmerjena stranka Siriza, ki jo vodi karizmatični Aleksis Cipras, v zadnjih dneh še povečala svojo prednost pred Samarasovo desnosredinsko stranko Nova demokracija. Cipras ob morebitni zmagi obljublja novo poglavje odnosov Grčije z Evropsko unijo. "Poniževanja bo konec, končali bomo sprejemanje ukazov od drugod," je na zadnjem velikem shodu pred volitvami v Atenah odločno zatrdil Cipras. Njegova stranka napoveduje odpravo številnih reform, ki jih je Grčiji v zameno za večstomilijardno pomoč naložila trojka (Evropska unija, Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka), med drugim naj bi zahtevali odpis polovice grškega dolga.

Od leta 2012, ko se je z zasebnimi posojilodajalci dogovorila o delnih odpisih dolgov in večinoma iz evropskega reševalnega mehanizma prejela skoraj 250 milijard evrov, je Grčija uravnotežila javne prihodke z odhodki, čeprav s pogosto bolečimi ukrepi, ki so nekatere Grke potisnili na rob preživetja. To je tudi eden izmed razlogov, da je podpora Sirize tako velika: številni Grki so pripravljeni dati Ciprasu možnost, da kaj spremeni, saj menijo, da slabše, kot je, skorajda ne more biti.

"Grčija je bil neoliberalni eksperiment, ki je spodletel, to priznava tudi Mednarodni denarni sklad. Zdaj pa bomo dobili socialistični eksperiment," pravi Marko Lovec, raziskovalec v Centru za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede, in poudarja, da se v Grčiji odloča usoda evropske "periferije." Meni, da gre predvsem za signal, kako se bodo naprej reševale težave z evrom, hkrati pa tudi za vprašanje krepitve razkola asimetričnih odnosov med središčem in obrobjem evrskega območja.

Ko se je leta 2012 prvič glasno omenjal možen izstop Grčije iz evrskega območja, se je poudarjalo, da bi njen izstop zamajal Evropsko unijo, da bi se to potem lahko zgodilo tudi s Španijo in še kakšno drugo državo članico. Je tri leta pozneje to še vedno utemeljen pomislek? Kot pravi profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani Mojmir Mrak, so se razmere v evrskem območju od izbruha krize zelo spremenile. "Ko je maja leta 2010 Grčija prišla na rob bankrota, so bili njeni upniki tako rekoč izključno zasebni posojilodajalci, natančneje - banke. Takrat je bilo ključno vprašanje: koga reševati – Grčijo ali banke kot njene glavne upnice?" Kot pojasnjuje, bi takrat bankrot Grčije pomenil dramatične težave bančnega sektorja v nekaterih ključnih državah evrskega območja, vključno z Nemčijo in Francijo.

Takrat se je po Mrakovih besedah namesto reševanja bank odločilo reševati Grčijo, pozneje pa tudi nekatere druge države z evrom, in to predvsem z novimi krediti, ki so jih zagotovile mednarodne finančne institucije in države evrskega območja. "Reševanja grške krize smo se lotili, kot da gre za krizo likvidnosti, torej z instrumentom dodatnega financiranja oziroma zadolževanja. Priznanje dejstva, da gre v primeru Grčije za krizo plačilne sposobnosti, kar je mogoče učinkovati samo z zmanjšanjem ravni zadolženosti, je sledilo leta 2012. Takrat je namreč v sklopu drugega finančnega svežnja pomoči tej državi sledil pomemben odpis dolgov tej državi, vendar pa so bili v odpis prisiljeni le zasebni upniki," pojasnjuje Mrak.

K temu Lovec dodaja, da so bila posojila reprogramirana z javnimi posojilodajalci. "Banke iz središča Evrope (Nemčija, Francija) so breme posojil prevalile na davkoplačevalce, kar bi se sicer zgodilo tudi, če ne bi bila vrnjena. Francija, Nemčija in druge države bi namreč morale dokapitalizirati svoje banke, ki bi se zaradi grških nevračil znašle v težavah. Grški bankrot bi takrat za evropski bančni sistem pomenil, kot da bi nekdo, ki je še vedno na antibiotikih zaradi pljučnice, dobil hudo gripo."

Grški dolg je leta 2009 znašal 115 odstotkov BDP-ja, lani pa 174 odstotkov, Cipras pa napoveduje, da si bo, če bo premier, prizadeval za odpis dolgov, na kar evrske članice z Nemčijo niso pripravljene. Kot pojasnjuje Mrak, v strukturi grškega dolga prevladujejo mednarodne finančne institucije in države evrskega območja. "Samo vprašanje časa torej je, kdaj bo prišlo do naslednjega odpisa dolgov Grčiji. To pa seveda pomeni, da bo tokrat prišlo do odpisa dolgov javnih upnikov in do vseh političnih in pravnih problemov, povezanih s tem." Po njegovem mnenju ni vprašanje, ali odpisi bodo, temveč le kdaj in v kakšnem institucionalnem okviru.

Da bi Grčija izstopila iz evrskega območja, se govori že tri leta, pred kratkim pa je tudi nemška kanclerka Angela Merkel dala vedeti, da bi evrsko območje preživelo tudi brez Grčije. To možnost je pred časom napovedoval tudi Cipras, a je svojo retoriko v zadnjih tednih glede tega omilil in dal jasno vedeti, da bo Grčija obdržala evro. Kot pravi Mrak, bi bila eventualna odločitev Grčije za izstop iz evrskega območja danes zanj manj travmatična kot leta 2010. "Zakaj? Evrsko območje je danes institucionalno bistveno bolj pripravljeno na tovrstne težave kot takrat. Leta 2010 ni imelo nobenih mehanizmov za reševanje krize, danes pa obstajajo." Kot pravi, osebno ne verjame, da bi se Grčija odločila za izstop iz območja evra, ker bi bilo to, če bi bilo izpeljano brez dogovora z drugimi članicami, za državo in prebivalce izredno boleče.

Lovec meni, da bi morebiten izstop celo okrepil zaupanje v evro, saj države ne bi bile več izpostavljene tveganju - članice, kjer je tveganje plačevanja z evri brez kritja, namreč ne bi bilo več. Težava pa je v tem, da ne gre zgolj za težavo Grčije, temveč tudi za težavo Španije, Italije, Francije ... "Izstop Grčije bi pomenil, da se evri južne Evrope ne bodo reševali, to pa bi vplivalo na posojilno dejavnost in investicije. Obresti za "periferijo" bi se povečale, sredstva bi začela odtekati v "center" evrskega območja, kar bi potenciralo nesorazmerja v gospodarskem razvoju središča in obrobja ter pospešilo razpad evra," ocenjuje raziskovalec v centru za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede.

Kaj bi morebiten izstop pomenil za Grčijo?
Ob omembi možnosti, da bi izstop Grčije iz evrskega območja zamajal EU, sicer vedno govorimo o posledicah, ki bi jih izstop imel na Evropsko unijo, predvsem ob takšnem nadaljevanju tudi v drugih zadolženih državah. Kaj pa bi dejansko izstop pomenil za samo Grčijo? Po Mrakovih besedah bi ponovna uvedba lastne valute nedvomno imela določene pozitivne vplive na mednarodno konkurenčnost Grčije, a bi hkrati zelo verjetno to povzročilo tudi dodaten drastični padec gospodarske rasti. "Težko si je tudi predstavljati, da bi izstop iz evrskega območja potekal na način, da ne bi imel negativnih posledic na Grčijo kot članico EU-ja. Ne predstavljam si namreč, da bi država preprosto rekla: ''Ne grem se več evra, glede EU-ja pa naj vse ostane po starem.' Tudi če bi si Grčija to želela, odziv na drugi strani, torej med državami EU-ja, verjetno ne bil zelo benevolenten," je prepričan Mrak.

Kako naprej?
Po volitvah in oblikovanju vlade bo ta, tako napoveduje Cripas, vzela pod drobnogled odnose z Brusljem in si prizadevala za reforme dogovora. Mrak ocenjuje, da bodo pogajanja najverjetneje šla v smeri spreminjanja pogojev prilagajanja ter zmanjševanja dolžniške obremenjenosti držav, ob tem pa bodo morali Grki nadaljevali z reformami in ukrepi, ki bodo zmanjševali breme odplačevanja dolgov. "V tem kontekstu je realno pričakovati, da bo Grčija in reševanje njene zadolženosti precedens za reševanje prihodnjih dolžniških težav v evrskem območju," meni ekonomist.

K temu Lovec dodaja, da so mogoče tudi politične posledice v drugih "južnih državah", svojo politiko pa utegne spremeniti tudi Evropska centralna banka. "Zaradi vsega tega so grške volitve tako pomembne: boj za interpretacijo mogočih scenarijev (ali je obstoječa varčevalna politika napačna ...) bo namreč določal širše horizonte političnih možnosti znotraj evrskega območja." Ob tem dodaja, da Grki upravičeno zahtevajo, da morajo biti njihovi napori za gospodarsko stabilizacijo države, ki so bili v preteklih letih resnično veliki in povezani z velikim odpovedovanjem, pospremljeni s pripravljenostjo upnikov - to pa so zdaj v veliki meri druge države evrskega območja in mednarodne finančne institucije -, da državi omogočijo vzpostavitev pogojev za vzdržno gospodarsko rast in prek tega za normalizacijo življenja v državi. "Višja gospodarska rast je tudi edini dolgoročno vzdržen način za zmanjšanje relativnega bremena zadolženosti," ocenjuje profesor na ekonomski fakulteti.

Evropska unija je pred nekaj meseci dobila novo vodstvo. "Ni skrivnost, da je Evropska komisija ujetnica interesov držav, kriza v Grčiji pa je njen poraz," Lovec odgovarja na vprašanje, ali lahko zdaj pričakujemo, da bo odziv Bruslja na dogajanje v Grčiji enotnejši in odločnejši, kot bi bil recimo lani, v času pred evropskimi volitvami. Kot pravi, to, da so ključne odločitve sprejemali voditelji največjih držav članic (predvsem je tu treba omeniti okrepitev vloge Nemčije), do neke mere pojasnjuje dinamiko krize: države zanima predvsem njihov lastni položaj.

Pred letom 2009 je bilo v povezavi z Evropsko unijo vedno govor le o njeni širitvi, nikoli krčenju. Kot pravi Lovec, Evropska unija ni bila zamišljena kot tramvaj, na katerega vstopaš in izstopaš, tovrstne unije je evropska zgodovina že poznala. "EU je bil zamišljen kot trajna integracija, ki bi odpravila tveganje potencialnega spreminjanja zavezništev. Objektivni razlog za to še vedno obstajajo: države EU-ja so v primerjavi z drugimi svetovnimi silami sorazmerno majhne, zaradi česar potrebujejo 'združevanje moči'." Ob tem dodaja, da je vprašanje skupne valute bolj zapleteno, obstoječi finančni sistem pa je po njegovem mnenju mogoče "popraviti" s fiskalnimi mehanizmi za financiranje strukturnih programov, izboljšano mobilnostjo na notranjem trgu in drugačno politiko ECB-ja.

Evro bo še naprej padal
Evrsko območje se spopada tudi s padanjem vrednosti evra, ki je na najnižji ravni zadnjih let. Na vprašanje, kakšna bo njegova prihodnost, Mojmir Mrak odgovarja, da je dolgoročno to odvisno od tega, kakšen bo razvoj Evropske unije. "Na kratki rok, recimo enega leta, pa je realno pričakovati nadaljevanje padanja vrednosti evra, tudi ob četrtkovem sklepu ECB-ja."