V Kijevu že odstranjujejo barikade, je poročala Karmen W. Švegl in pojasnila, da so železne križe, ki so bili še včeraj postavljeni sredi ceste, umaknili na pločnike, tako da je vpadnica v mesto znova prevozna, promet po njej pa je vedno gostejši.

"Težko mi je biti doma, kajti naši možje so na fronti, ni jih tu. Težko mi je pri srcu, zato sem želela priti sem, da bi jim bila bližje," je povedala domačinka Natalija, ki je tri tedne preživela pri sorodnikih zunaj glavnega mesta.

Mlada družina, ki je tudi med ruskim bombardiranjem ostala v Kijevu, je poročevalki RTV Slovenija opisala življenje v mestu med napadi. "Bili smo v zaklonišču, kajti najbolj smo se bali tega, da bi kaj padlo na hišo. Kako bi potem rešila otroka in kako bi lahko pobegnili. Tega me je bilo zelo strah," je povedala Marina, ki je mlado hčerko Mašo le s težavo umirila, ko so bile eksplozije še posebej glasne. "Blizu nas je zabobnelo in zbudila se je s strašnim kričanjem. Sploh je nisem mogla pomiriti," je pojasnila.

Vseeno verjamejo, da je najhujše za njimi in da se vojna premika daleč na vzhod države. "V Donbasu je še vse pred nami. Tam bo še zelo srdito. Pri nas je trenutno mirno," je dejal Marinin mož Ivan, ki upa, da so vsaj v Kijevu na varnem.

"Upamo, da se bo to čim prej končalo. Zelo hvaležni smo Sloveniji za pomoč. Iskrena hvala. Hvala vsej Evropi," je še dejala Natalija.

Kot je še poročala Karmen W. Švegl, Ukrajinci po ruski invaziji svojo prihodnost še toliko bolj vidijo v Evropi.