Država je že dolgo stalnica na seznamu največjih kršiteljic človekovih pravic. Stanje v državi nazorno opisuje citat iz poročila človekoljubne organizacije Human Rights Watch: "Ni svobode govora, niti svobode gibanja, niti svobode verovanja, veliko odraslih moških in žensk je prisilno vpoklicanih v časovno neomejeno vojaško obveznost, kjer prejemajo zgolj simbolično plačo. Lastno mnenje se ne tolerira. Vsaka kritika ali dvom v vladno policijo sta neusmiljeno kaznovana. Pripor, mučenje in prisilno delo čakata vsakogar, ki si drzne oporekati vladi, vsakogar, ki si želi izogniti služenju vojaškega roka, vsakogar, ki želi pobegniti iz države ali jo zapustiti brez dovoljenja, in vsakogar, ki veruje oz. izvaja obrede, ki jih vlada ne odobrava."

Na stotine beguncev, ki jih prisilno vrnejo iz Libije, Egipta in Malte, doma pričakajo aretacije in mučenje, piše v poročilu, v katerem je organizacija pozvala mednarodno skupnost, naj ne vrača prosilcev za azil nazaj v Eritrejo. Vsako leto se število beguncev povečuje, saj je režim nevzdržen: že dejstvo, da je nekoč služenje vojaškega roka trajalo leto dni in pol, potem pa so vlade uvedle časovno neomejeno služenje, pove veliko. Ljudje, ki so mlajši od 50 let, le redko dobijo vize za odhod v tujino, tiste, ki pa odidejo brez nje, pa v primeru vrnitve čaka kruta kazen.

Od česa država živi?
Dejansko je glavni vir preživetja denar iz tujine: oblasti so uvedle 2-odstoten davek v diaspori, pri tem pa zagrozile s kolektivno kaznijo za cele družine, če kakšen izmed članov zavrača plačilo. Leta 2002 je samo eritrejsko veleposlaništvo v Londonu zbralo 6,2 milijona dolarjev.

To je tragedija, ne le za 4 milijone ljudi, ki živijo v Eritreji (in za številne, ki so zbežali: kljub majhnosti je Eritreja "glavni vir" beguncev), temveč za vse, ki so Eritrejce podpirali v njihovem dolgem boju za svobodo, piše britanski Guardian. 30 let so se Eritrejci borili zoper tirane: najprej zoper Haileja Selassieja in potem proti krutemu Mengistujevemu komunističnemu sistemu, pri čemer je umrlo na desettisoče ljudi. Ko je država leta 1993 postala neodvisna, se je zdelo, da so se vrata v lepši svet z demokratično ustavno in karizmatičnim predsednikom Issayasom Afewerkijem odprla na široko. A namesto tega je Afewerki državo popeljal v stanje nenehne vojaške pripravljenosti z vseskozi prisotno grožnjo vojne z Etiopijo.

Kot kaže tudi poročilo HRW-a, vladajoči režim mejni spor z Etiopijo izkorišča za izvajanje vladavine terorja. Ko je ZN-ova komisija predlagala rešitev spora, je vsakršno nesoglasje kar naenkrat potihnilo. Člani t. i. skupine G-15 znotraj vladajoče stranke, ki so pozvali k vrnitvi demokratičnih teles, so leta 2001 naenkrat "poniknili" v sistemu razvejanih državnih tajnih zaporov: vladajoča garnitura pač ne pozna usmiljenja. Številni priporniki so zaprti v puščavi, nekateri v podzemnih zaporih, in celo ladijskih kontejnerjih. Nasilje je prisotno povsod. Mejni stražaji imajo jasno navodilo: ustreli tako, da boš ubil.

Ali lahko svet stori kaj, da bi končal to bedo v Eritreji?
Država ima zelo slabe odnose s svojimi sosedami, z izjemo Sudana (zaradi dogajanja v Darfurju je mednarodno kazensko sodišče celo izdalo zaporni nalog za sudanskega predsednika Omarja Al Baširja), in se je tako kot Severna Koreja in Mjanmar, popolnoma izolirala od sveta, večina mednarodnih agencij pa je bila iz države izgnana.

K. T. (po Guardianu)