Od takrat je minilo že 15 let in zdi se, da je Kitajska, drugo največje gospodarstvo na svetu, šele zdaj resnično začela boj proti smogu in onesnaženemu zraku, ki presega vse dovoljene meje in opozorila. Nič čudnega, saj so raziskave pokazale skrb vzbujajoče podatke - da je onesnažen zrak leta 2010 povzročil 1,2 milijona prezgodnjih porodov, ki so se končali tragično, da je bila med letoma 1981 in 2001 življenjska doba na severu države za 5,5 leta krajša kot na jugu in da se je v zadnjih 30 let za 465 odstotkov povečalo število obolelih za pljučnim rakom, čeprav je število kadilcev ostalo enako.

Premier: "Narava nam je dala rdeče opozorilo"
Ne le da izjemno onesnaženje škoduje zdravju ljudi, lahko bi postalo tudi glavni dejavnik morebitnih protestov in nemirov v družbi, ki bi do temeljev zamajali kitajsko družbo. Vse skupaj je privedlo do tega, da je premier Li Kečjang marca, na odprtju zasedanja nacionalnega ljudskega kongresa, postal prvi kitajski politik na najvišjem položaju, ki je odkrito in jasno napovedal "vojno proti onesnaževanju".

Ironično, na čudovit pomladanski dan, ko je bilo nebo nad Pekingom nenavadno modro, je Li obljubil, da boj za čistejše okolje postaja glavna prednostna naloga njegove vlade. Onesnaženje je označil za "rdeče opozorilo narave proti modelu neučinkovitega in slepega razvoja" ter poudaril, da mora Kitajska ne le močno zmanjšati uporabo premoga v tovarnah, ampak se mora začeti zanašati na drugačne vire energije. Ob tem je zagotovil, da boj za čist zrak nikakor ne bo oviral kitajske gospodarske rasti, ki naj bi bila letos 7,5-odstotna.

A k temu pozneje, vrnimo se k "izvirnemu grehu", ki je leto za leto kopičil umazane delce nad Kitajsko, kar je lani privedlo celo do tega, da na zračnih posnetkih Nase ni bilo videti že pregovorno "edine stvari, ki se vidi iz vesolja" - Velikega kitajskega zida, ampak točno to, kar bi Kitajci najraje skrili - ogromno plast smoga, ki je prekrivala velik del države.

Sever države se greje brezplačno
V obdobju centralnoplanskega gospodarstva, med letoma 1950 in 1980, je kitajska vlada omogočila brezplačni premog za grelnike, s tem pa tudi brezplačno ogrevanje domov in pisarn v zimskih mesecih. A zaradi finančnih omejitev je ta "osnovna pravica" veljala le za prebivalce s severa države, pri tem pa so se uradniki zatekli k starodavni meji med severnim in južnim delom, ki poteka po gorovju Kin in reki Hvaj. To je umetno določena meja, ki pa se približno ujema z mejo januarskih temperatur pod oziroma nad lediščem.

Po tej politiki so imela severna mesta, kot so Peking, Tjandžin ali Šenjang, med 15. novembrom in 15. marcem zastonj ogrevanje, ki so ga dolga leta omogočale črpalke, ki so poganjale toplo vodo ali paro iz grelnikov. A ti grelniki so ostali majhni in neučinkoviti, v zrak pa so stalno bruhali saje. V kombinaciji z zastarelimi elektrarnami na premog in z vse obsežnejšo težko industrijo, kot so jeklarne in cementarne, se je nevidno, a vztrajno nad severne in severovzhodne predele Kitajske nalagal smog. V 70. letih je močna industrializacija prinesla državi nesluten gospodarski razvoj in okoli desetodstotno letno rast, a temeljila je na ogromnih energetskih zalogah, med katerimi je kar 70 odstotkov prispeval premog.

Zanimivo, ločnica med severom in jugom glede ogrevanja je ostala vse do danes, zato se številniprebivalci iz milijonskih mest, ki ležijo tik ob meji na južni strani, kot so Nandžing, Šanghaj in Čengdu, leto za letom pritožujejo zaradi nepravičnega sistema. "Imamo praktično enake zimske temperature, a oni imajo vsa ta leta brezplačno ogrevanje, mi pa zmrzujemo," pravijo. Prav zato je zanje ogromnega pomena pred kratkim podpisani "superdogovor" med Rusijo in Kitajsko o dobavi ruskega plina.

Ljudem so "vzeli" 2,5 milijarde dni življenja
Kljub razlikam med severom in jugom je dejstvo, da je kakovost zraka slaba - povsod. Koncentracija vseh izpuščenih delcev v atmosferi je bila med letoma 1981 in 2001 več kot dvakrat višja od sprejemljive, čeprav je na severu stanje skorajda dvakrat slabše kot na jugu. Po ocenah se je zaradi politike ogrevanja, imenovane "ukrep reke Hvaj", na severu 500 milijonom prebivalcem življenje skupno skrajšalo kar za 2,5 milijarde dni. Kitajska še danes porabi več premoga kot vse druge države skupaj, vsaka tona premoga, ki izgori, pa proizvede več kot eno tono onesnaževalcev, kot so ogljikov dioksid, žveplov dioksid in živo srebro.

Gospodarski razcvet je pomenil tudi pojav ogromnega srednjega razreda, ki lahko zapravlja in kupuje televizorje, pralne stroje, klimatske naprave, grelnike ter stanovanja in avtomobile, kar pa seveda še povečuje potrebo po energentih. Leta 1978 na Kitajskem družine niso imele avtomobilov, danes pa je to največji avtomobilski trg, na katerem je bilo lani prodanih 20 milijonov avtomobilov. Iz njihovih izpustov v ozračje prihajajo vse mogoče strupene snovi. In prav premog in avtomobili so glavni krivec za debelo, gosto plast smoga, ki predvsem v zimskih mesecih obdaja Peking, Harbin pa tudi Šanghaj in ustvarja depresivno sivino, ki je sončni žarki ne prebijejo.

Onesnaženje je vse večji strošek
Seveda je takšen zrak izjemno škodljiv zdravju, kar pomeni več bolniških odsotnosti in višjo stopnjo smrtnosti, hkrati pa niso več zanemarljivi niti ekonomski stroški onesnaževanja, saj se zmanjšuje produktivnost delavcev. Onesnaženje se pozna tudi pri zakisanosti zemlje, ki zmanjšuje območja pridelovalne zemlje in zastruplja gozdove. Vse bolj na nujnost ukrepanja opozarjajo tudi ljudje sami. Ti so v preteklih letih že odšli na ulice in zahtevali zaprtje termoelektrarn, sežigalnic, kemičnih tovarn, naftnih rafinerij, proizvodnje baterij in podobne "umazane" industrije.

Nove termoelektrarne prepovedane
Komunistična partija se je tako znašla v precepu, kako nadaljevati gospodarski razvoj, hkrati pa se zavezati k varovanju okolja. Z "vojno proti onesnaževanju" in nekaterimi preteklimi ukrepi je obljubila zaprtje majhnih, neučinkovitih premogovnikov in tovarn, ki jih poganja premog, prepovedala gradnjo novih termoelektrarn na glavnih industrijskih območjih in uvedla zgornjo mejo porabe premoga, razmišlja pa tudi o uvedbi davka na okoljsko onesnaževanje. Nujno se bo treba začeti zanašati tudi na druge vire energije, kot so zemeljski plin, vetrna, sončna pa tudi jedrska energija, kar pa seveda prinaša nove izzive.

Čist zrak ni poceni
Naloga je res ogromna. Kitajska mora v obdobju 2011-2015 emisije toplogrednih plinov zmanjšati za 17 odstotkov. Letos si želi te izpuste na enoto gospodarske rasti znižati za štiri odstotke, prihodnje leto prav tako, poleg tega želi za štiri odstotke do konca leta zmanjšati tudi porabo energije. Vse to prilagajanje seveda ne bo poceni. Po vladnih podatkih je lani za zniževanje porabe energije in varovanje okolja Kitajska namenila kar 54 milijard ameriških dolarjev, kar je 14 odstotkov več kot leto prej.

5,33 milijona vozil mora iti na odpad
In iz Kitajske v zadnjem času v resnici "kapljajo" vse bolj pozitivne novice. Tako je vlada v ponedeljek sporočila, da bo do konca leta s cest umaknila več kot pet milijonov starih avtomobilov (registriranih pred letom 2005). Kar 5,33 milijona vozil namreč ne izpolnjuje standardov glede goriva, zato bodo v prihodnjih mesecih uničena, opozarja vlada. Samo v Pekingu jih bo šlo "v odpis" 330.000, v sosednji provinci Hebej, v kateri je sedem izmed desetih najbolj onesnaženih kitajskih mest, pa 660.000. V prestolnici trdijo, da so prav avtomobilski izpusti krivi za tretjino nevarnih finih trdih delcev PM 2,5, ki so tako majhni, da prodrejo v pljuča in kri, 22 odstotkov pa k onesnaževanju prispeva uporaba premoga. V Pekingu delež delcev PM 2,5 kar za 156 odstotkov presega dovoljeni državni standard, po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) pa je teh delcev kar štirikrat preveč.

Oblasti v Pekingu si želijo, da bi po mestnih cestah in ulicah do konca leta 2014 vozilo "le" še 5,6 milijona vozil, leta 2017 pa bi to število počasi zvišali na šest milijonov. Kako bodo načrt izvedli, ni znano. Eden izmed načinov je ponujanje subvencij v znesku med 400 in 2.300 dolarji voznikom, ki se prostovoljno odpovejo svojemu staremu jeklenemu konjičku. A do subvencije niso upravičeni avtomobili z "rumeno oznako", ki ne dosegajo niti minimalnih standardov pri gorivu. V Pekingu je že zdaj prepovedan vstop v središče mesta za takšna vozila, a nadzor je praktično nemogoč.

Dobili prvo okoljsko sodišče, v Pekingu inšpektorji
Že naslednji dan je prišla nova novica - "Kitajska bo v boju z onesnaženjem zraka zaprla termoelektrarne v Pekingu in omejila uporabo premoga za grelnike in industrijske namene". S tem želijo letos zmanjšati uporabo premoga za 2,6 milijona ton in se preusmeriti v čistejše vire energije. Pred dnevi je začelo delovati tudi prvo okoljsko sodišče. Sedež ima v mestu Fudžjan, v sklopu novega okoljskega zakona, ki je bil sprejet aprila, pa bo dobilo veliko moč, saj si je vlada v zakonu podelila večjo moč in pristojnost pri predpisovanju ostrejših kazni za vse onesnaževalce. Zakon bo sicer začel veljati januarja prihodnje leto.

Niso več redki niti ogromni topovi, ki "streljajo" vodne curke kar 600 metrov visoko, da bi razpršili smog, veliko pozornosti je sprožila prepoved zunanjih žarov, vse več ljudi pa si kupuje čistilnike zraka, kar je bilo še pred kratkim nekaj nepredstavljivega. Po Pekingu že nekaj časa krožijo okoljski inšpektorji, ki pa se pritožujejo, da so povsem zasuti z delom, saj 500-članski inšpektorat mesečno dobi več kot 6.000 pritožb. Od marčne napovedi "vojne proti onesnaževanju" je bilo zaradi kršenja okoljskih pravil samo v Pekingu kaznovanih 652 industrijskih obratov. Do zdaj so podjetja le enkrat plačala kazen, ki pa je bila nižja, kot bi znašala prilagoditev na čistejšo proizvodnjo. Po novem zakonu se bo kazen z vsakim dnem povečevala.

"Smoga se bomo znebili v desetih letih"
Kitajci so tako dobili nov zagon in že se pojavljajo (pretirano?) optimistične napovedi in obeti o Kitajski brez smoga. Na ministrstvu za znanost in tehnologijo so tako pred kratkim zapisali, da bo država potrebovala manj kot 30 let, da pozdravi svojo "bolezen" in se popolnoma znebi smoga. Minister Ma Janhe je dejal: "Izkušnje iz drugih držav kažejo, da je smog mogoče premagati, a običajno ta bitka traja okoli 30 let. S sodobno tehnologijo in ostrejšimi ukrepi bomo mi uspeh dosegli mnogo hitreje. To težavo bomo rešili v desetih letih ali še manj," je prepričan.

Gresta čistejše okolje in gospodarska rast z roko v roki?
A dilema ostaja - je mogoče očistiti okolje in pri tem ne upočasniti gospodarske rasti, ki še vedno "melje" vse pred seboj? Kako korenito zmanjšati uporabo premoga in obenem še vedno proizvesti toliko izdelkov - za takšno ceno? Kako razbremeniti okolje, a ne omejiti gospodarstva? Zadnje raziskave ekonomistke Jao Vej iz Societe Generala kažejo, da se je kitajsko vodstvo tokrat resnično lotilo onesnaževanja, za kar pa bo vsaj kratkoročno plačalo svojo ceno.

Jaova trdi, da se bo zaradi vojne proti onesnaževanju kitajski BDP med letoma 2014 in 2017 zmanjšal za 0,35 odstotka. Najbolj bodo na udaru proizvodnja, rudarstvo in jeklarska industrija na severu države. "Večja kot je onesnaženost v regiji, opaznejša bo upočasnitev gospodarstva," je dejala in kot primer navedla provinco Hebej blizu Pekinga, ki prispeva devetdeset odstotkov vseh emisij premoga na severu države. Lani je bila šesta gospodarsko najuspešnejša kitajska provinca po BDP-ju, a v prvem četrtletju letošnjega leta je imela njena industrijska proizvodnja le še 3,5-odstotno rast, kar je najhujši padec od leta 2000. Razlog je jasen - boj za čistejše okolje je spodrezal krila številnim cementarnam in jeklarnam, kar bo zagotovo vsaj oplazilo in udarilo po prstih celotno kitajsko gospodarstvo

A počasnejša rast je dobra stvar, ne le za pljuča Kitajcev, dodaja, saj bo zaprtje tradicionalnih ogromnih podjetij v državni lasti, ki jih imenuje kar "zombiji", pomenilo preusmeritev drugam, na zeleno stran.