Gospoda Jaserja Alhadžija, s katerim smo imeli intervju na MMC-ju, so na razpravi o Siriji – vojni, v kateri izginjajo novinarji na novinarskem festivalu Naprej/Forward predstavili kot sirskega novinarja in političnega aktivista. V Siriji med drugim opravlja tudi delo medijskega organizatorja. To pomeni, da tuje novinarje, ki želijo svetu poročati iz države, v kateri že tretje leto divja državljanska vojna, vzame pod svoje okrilje in jih vodi po odročnih vaseh in porušenih mestih. Kot je bilo mogoče razbrati iz pogovora, le po tistih delih, ki so v rokah upornikov.

Dopisnik časopisa Delo Boštjan Videmšek priznava, da so vojni novinarji "del vojnega gospodarstva" in so za zgodbo "pripravljeni narediti veliko". Tu niso izvzeti podkupovanje ter tveganje ugrabitve in seveda življenja. "Novinarji v Siriji so denar na dveh nogah," je ne nazadnje v smehu pripomnil Jaser Alhadži.

Pomočnica odgovornega urednika Washington Posta in urednica fotografije MaryAnne Golon meni, da bi se nevarnostim novinarji lahko izognili. V stremljenju k dobri ali ekskluzivni zgodbi naredijo štiri napake: pretirano poudarjajo ekstremizem, so neprofesionalni, nepazljivi in nimajo izdelane strategije poročanja. Ravno zato morajo vsi vojni novinarji Washington Posta pred samim terenom na t. i. tečaj poročanja z vojnih območij.

A dejstvo je, da je Sirija trenutno ena izmed najnevarnejših držav na svetu za novinarje - v njej je samo letos umrlo 21 novinarjev, dvanajst je zaprtih, ugrabljenih več kot 50. To je tudi razlog, da ameriški časopisi svojih novinarjev ne pošiljajo več v Sirijo, temveč v sosednje države, iz katerih poročajo predvsem o treh milijonih izseljenih sirskih beguncev in njihovem boju za preživetje.

Kako torej vedeti, kakšne informacije o dogajanju v Siriji nas sploh dosežejo? S kakšnim namenom je nekdo medijem posredoval fotografije ubitih otrok? S kakšnim namenom je objavil videoposnetek, kako upornik z zobmi trga srce mrtvega vladnega vojaka? Kdo je odvrgel kemično orožje, kdo je 15. marca 2011 sprožil proteste, ki so se razplamteli v krvoločno vojno?

"V Siriji je veliko strani, ki hočejo, da je slišana njihova zgodba," potrdi Darko Mandić. Hrvaški fotoreporter, ki dela za novičarsko agencijo Associated Press (AP) in je v svoji več desetletni karieri poročal iz vojne na Balkanu, Afganistanu, Iraku ... in tudi v Siriji, dodaja: "Kolega Jaser pravi, da je novinar, dejansko pa promovira eno izmed vpletenih strani v vojni … težko je biti objektiven novinar, ki v sporu zastopa eno stran."

Več o poročanju iz Sirije preberite v intervjuju z Darkom Mandićem (AP):
_________________________

Kako pridete v Siriji v stik s svojim informatorjem?
To je zelo preprosto. V Damasku novinarskega dela ni mogoče opravljati popolnoma neodvisno. Prijaviti se moraš na ministrstvu za informiranje, ki ti dodeli neko osebo, ki te bo vseskozi spremljala. Po eni strani ti pomaga, po drugi pa te nadzira, kaj počneš.

Torej s tem, ko vam prevaja vprašanja, ve, katere informacije vas zanimajo?
Jezikovna ovira zagotovo obstaja. Na ministrstvu tega človeka poimenujejo tolmač. Ker ne govorim arabsko, on prevaja namesto mene. Tako ve, katere informacije me zanimajo, prav tako me bo seznanil s človekom, za katerega meni, da bi bil primeren sogovornik. Ali pa me pelje na mesto, ki bi ga želel posneti. V nekaterih primerih mi morda tega tudi ne bo omogočil.

Koliko pa ti tolmači dejansko vplivajo na poročanje novinarjev? Vam namiguje o čem in kje poročati, kot je zatrdil gospod Jaser Alhadži?
Ne. V Damasku sem delal, kar sem hotel. Na ministrstvu sem povedal, katero zgodbo bi rad delal. Dejali so, dobro, tole bo izvedljivo, tole pa ne, saj je postopek, da z vojsko prideš na določen kraj na fronti, zahteven in se ga ne da izvesti v tako kratkem času. Povejo ti, da bodo tvojo zahtevo vzeli na znanje in da če se boš še kdaj vrnil v Damask, boš imel morda takrat več sreče.

Ste eden redkih fotoreporterjev, ki je v Siriji poročal z obeh strani. Kakšne izkušnje pa ste imeli z drugo stranjo, z uporniki?
Druga stran je v popolnem kaosu. Nimajo izkušenj, kako ravnati z mediji. Sirija nima neke novinarske tradicije. Vedno je šlo za vladno nadzorovano novinarstvo. Ljudje, ki se ukvarjajo z novinarstvom v tistem delu države, ki je v rokah upornikov, pravzaprav ne vedo, kaj delajo in kakšne so potrebe medijev. Ne vedo, kaj pomeni neodvisno in objektivno poročanje, saj tega v Siriji nikoli ni bilo. V vmesnem času je neka mlajša generacija s pomočjo interneta dobila vpogled v to, kako časopisi in televizija delujejo v drugih državah, večina pa še vedno misli, da je novinarstvo namenjeno le propagandi. Kolega Jaser pravi, da je novinar, dejansko pa promovira stran ene izmed vpletenih strani v vojni.

Meja je torej tanka.
To se prepleta, težko je biti objektiven novinar, ki v sporu zastopa eno stran.

Pri poročanju iz Sirije je treba biti zelo pazljiv, saj obe strani verjetno manipulirata z informacijami. Vi delate za agencijo AP, kakšno je vaše vodilo?
Jaz se ne postavljam na nobeno stran, saj to ni moje delo. Moje delo je, da poročam objektivno. Nekateri novinarji so omejeni v objektivnem poročanju, saj morajo zastopati interese svojega medija. Ta pa je lahko v zasebnem ali državnem lastništvu. Če poročajo za zasebnega izdajatelja časopisov, kot so veliki ameriški ali evropski založniki, ki so povezani s politiko, potem so takšni novinarji zelo redko popolnoma objektivni. Nekatere medijske hiše so neprofitne in ne zastopajo nobene strani, nobene politične stranke, nobenega središča moči, in si lahko privoščijo neodvisno poročanje, takšnih organizacij pa ni veliko.

Kakšno sliko o Siriji dobivamo v Evropi?
Slika je zelo izkrivljena, in to iz dveh razlogov. Prvi je kompleksnost same zgodbe o Siriji, saj je sestavljena iz več ravni – ima svoj lokalni, regionalni in globalni vidik. V vseh teh slojih so interesne skupine. Zahodnim medijem je v interesu, da se o Siriji poroča na način, ki odgovarja zahodni politiki.

To pa je?
Pred dvema mesecema smo bili priča skorajšnji zahodni intervenciji v Siriji zaradi domnevne uporabe kemičnega orožja. Nikoli in nikdar nisem opazil, da je kdo kdaj dokazal odgovornost za uporabo kemičnega orožja, a je bil skoraj izveden napad. Nato se je zgodilo, kar se je, na globalni ravni se je zgodil nepričakovan preobrat, ki je preprečil napad. Medijsko poročanje o Siriji torej ni kompleksno samo zaradi samega stanja na terenu, ampak tudi zato, ker so določeni deli države nedostopni. Težko je poročati s katere koli strani. Če poročaš z območja, ki je pod vladnim nadzorom, nadzirajo tvoje poročanje, na strani upornikov pa je tako nevarno in negotovo poročati, da se zelo malo medijskih hiš svoje novinarje odloči poslati tja.

Katere napake opažate pri svojih kolegih?
Najpogostejša napaka je, da se postaviš na stran nekoga. Če si novinar, se od tebe pričakuje, da boš neodvisen poročevalec in ne zastopnik neke ideje, teorije ali strani v sporu. V številnih sporih so dobri in slabi fantje, a vsaka vojna ni tako črno-bela. Tako kot ni vojna v Siriji, tako kot ni vojna na Balkanu, tako kot ni vietnamska vojna. Med belim in črnim je bilo vedno sivo območje. Prizadevanje, da novinarji poenostavljajo stvari in zavzamejo stališče, pa je najhujše, kar lahko stori novinar.

Dejali ste, da je bilo poročanje iz Sirije eno najtežjih poročanj v vaši karieri. Kaj vas je presenetilo?
Na splošno me je presenetila stopnja sovraštva in brutalnosti v tej vojni. Še nikoli prej nisem videl, da bi bili ljudje zmožni drug drugemu storiti tako grozne stvari, in to samo zato, ker je njihov verski sistem malo drugačen od tega drugega. To so stvari, ki so se zgodile pred več sto in sto leti. Bistvo sovraštva ni toliko vprašanje človekovih pravic in korupcije, temveč kako zelo se suniti in šiiti sovražijo.

Kako živijo ljudje? Bili ste v begunskem centru ...
Veliko ljudi živi slabo, saj so se znašli v neprijetnem položaju, ko je recimo celotno mesto izolirano, tako da nimajo dostave hrane in drugih stvari. Ljudje so lačni. Ni zdravil, bolnišnice ne delajo. Ljudje so morali zapustiti svoje domove, živijo v šotorih, v nevzdržnih pogojih.

Vojna traja že tri leta - sploh še dojemajo, kaj se dogaja? Zakaj se je vse sploh začelo?
Nekateri razumejo, večina pa si le želi vrnitve domov, da živijo v miru. Kot v vsaki vojni je tudi tukaj skupina ljudi, ki so vojni dobičkarji. Pa ne le v materialnem smislu, dobili so tudi moč, saj imajo orožje ali nadzor nad slabim položajem drugih. V veliko primerih to niso dobri fantje.

Ste vi dobili odgovor na vprašanje, zakaj se je vojna v Siriji začela?
Na drugi strani je odgovor podoben. Trdijo, da so uporniki začeli oborožen napad proti državi in da se jih lahko umiri le z uporabo orožja. Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi se kaj podobnega zgodilo v neki evropski državi ali v ZDA. Da bi se neka skupina ljudi oborožila, ker jim nista všeč vlada in politični sistem, in bi začela streljati na vojsko in policijo. Kaj bi storila ta vlada? Verjetno bi jim res odgovorila z orožjem.