Točno pred desetimi leti se je odločen in ambiciozen politik, ki je sanjal samo o tem, kako bi postal predsednik Francije, zavihtel na čelo takrat vodilne desnosredinske stranke UMP. Ta politik je bil Nicolas Sarkozy, ki je tri leta in pol kasneje dosanjal svoje sanje. Se zgodovina ponavlja? Očitno. Dve leti in pol po bolečem porazu proti Francoisu Hollandu na predsedniških volitvah se danes 59-letni "Supersarko" vrača v politiko. Njegov prvi cilj je bil znova prevzeti mesto predsednika UMP-ja, največje opozicijske stranke, njegov dolgoročni cilj pa, jasno, ponovno zavzetje Elizejske palače na predsedniških volitvah 2017.

Za zdaj kaže, da so Sarkozyju vrata odprta. Na elektronskih volitvah, ki so z relativno visoko udeležbo potekale od včeraj, je gladko zmagal, Hollandova nepriljubljenost (podpira ga manj kot 15 odstotkov Francozov) pa mu vzbuja upanje, da lahko ponovno zasede tudi ta stolček.

Kot kaže trenutno, bi mu čez dve leti in pol največjo konkurenco predstavljala vodja Nacionalne fronte Marine Le Pen, medtem ko je Hollande pred kratkim napovedal, da za drugi mandat ne bo nujno kandidiral, še posebej če bodo gospodarske razmere tako slabe, kot so zdaj.

Številne afere
Stranka UMP sicer od Sarkozyjevega volilnega poraza proti Hollandu išče ustreznega voditelja, karizmatičnega kandidata, ki bi se čez dve leti in pol lahko zoperstavil tekmecem v boju za Elizejsko palačo. A ne nekdanji kmetijski minister Bruno Le Maire ne poslanec Herve Mariton se kljub Sarkozyjevi ne najbolj blesteči kampanji nista izkazala za dovolj prepričljivi izbiri.
Podobno kot Sarkozy se stranka spoprijema z več aferami in po krepitvi desničarske Nacionalne fronte prilagaja svojo politično usmeritev. Tudi Sarkozy je v zadnjem času izpostavljal bolj konservativna, tudi bolj populistična stališča kot v prejšnjih letih - med drugim nasprotuje nekaterim pred kratkim pridobljenim pravicam istospolnih parov, govori o ukinitvi osnovne zdravstvene oskrbe za pribežnike ter napoveduje odstranitev polovice trenutnih pristojnosti Evropske unije.

Kritiki mu tako očitajo, da je nevarno zavil na "teren Le Penove", še posebej ko je na enem zborovanju mirno dejal, da je leta 2012 za pravosodno ministrico imenoval Rachido Dati zato, ker kot hčerka "alžirske mame in maroškega očeta očitno dobro razume kriminalno zakonodajo". Ampak Sarkozy je pač vedno slovel po svojih nepremišljenih in netaktnih izjavah. Kot kaže, Francozi to lažje sprejemajo od mlačnega Hollanda.