Od leta 1992 je bilo na vojnih in drugih nevarnih območjih ubitih 377 novinarjev in fotografov. In prav zadnja leta število žrtev raste, zaradi česar je predsednik tiskovne agencije Associated Press Gary B. Pruitt predlagal, da bi smrt novinarjev na vojnem območju razglasili za vojni zločin. Prav Associated Press, ki je najstarejša in največja neodvisna, pa tudi neprofitna tiskovna agencija na svetu, je samo lani izgubila štiri sodelavce. Seznam bi prav lahko dopolnilo ime Jerome Delay, ime enega izmed osrednjih gostov festivala dokumentarne in novinarske fotografije Slovenia Press Photo.
Delay, ki sicer delo vojnega fotografa opravlja že več kot dve desetletji, je bil na kriznem žarišču še pred desetimi dnevi. Ja, dvakratni finalist za Pulitzerjevo nagrado je v Ljubljano na festival dokumentarne in novinarske fotografije Slovenia Press Foto pripotoval skoraj neposredno iz Burundija. Tam je fotografiral nasilje, ki je sledilo poskusu državnega udara oziroma zapletom ob nameri predsednika Pierra Nkurunzize, da se še tretjič poteguje za predsedniški mandat, čeprav je to protiustavno.
Skozi leta, ki jih je preživel v Afriki, je bil Delay priča ducatom izbruhom neverjetnega nasilja. Dobesedno bojev nož na nož, kot so bili tisti v prestolnici Srednjeafriške republike Banguiu. Tudi ti spopadi, ki so bili posledica vdora muslimanskih paravojaških sil s severa, so še en dokaz za to, kako zapostavljena je še vedno afriška celina. O spopadih kristjanov in muslimanov namreč ni poročal skoraj nihče. Kot večina spopadov v Afriki je bil tudi izvor tega boj za naravne vire, ki so največje bogastvo Afrike.
Vojaki v boj s kalašnikovko v eni roki in s talismani okrog vratu
Fotografije iz Banguia so zanimive tudi zato, ker pokažejo, da je Afrika južno od Sahare - torej področje, ki ga pokriva Delay - nenavadna mešanica modernosti in predmodernosti. Vojaki, oboroženi le z lokom, nekateri s sekirami, nekateri pa tudi s kalašnikovkami, so imeli okoli vratu pogosto celo vrsto talismanov. Animizem je namreč še vedno zelo razširjen in kot pravi Delay, so bili nekateri vojaki prepričani celo, da jih lahko eden izmed talismanov naredi nevidne pred njegovo kamero.
Delay tudi meni, da prizori vojaške akcije pogosto preprosto niso fotogenični; da o situaciji veliko povedo, če jih posnameš s kamero, posamične fotografije pa toliko manj. Zato tudi pravi, da nasilje pogosto raje kaže posredno. Tako je na primer v Srednjeafriški republiki posnel serijo fotografij uničenih trgovin. Te so ga kot privlačen motiv, ki veliko pove o ljudeh, prepričale predvsem zaradi izjemno lepih poslikav, s katerimi lastniki še vedno oglašujejo svojo dejavnost.
O tem, kako se sooča z nasiljem, je Delay na predavanju na festivalu Slovenia Press Foto dejal, da z leti vojni fotografi postanejo nekoliko otopeli. Da drugače pač ne gre. V tem smislu tudi fotoaparat deluje kot nekakšna pregrada, ki fotografu omogoča, da se nekoliko distancira od grozot, ki ga obkrožajo. "Skozi fotoaparat vidiš - vsaj za zdaj - le dve dimenziji in ta iluzija ekrana ti nekako tudi omogoči distanco." Delay sicer tudi sam ni vedno 'ušel' brez posledic. Predvsem po misiji v vojni v Bosni in Hercegovini je večkrat 'slišal' glasove ranjenih otrok v sarajevski bolnišnici.
Fotografiranje izbruha ebole - fotografiranje nevidnega sovražnika
V bolnišnici je kar nekaj časa preživel tudi lani, ko je v Sierri Leone fotografiral izbruh ebole. Prav to misijo je označil za eno najbolj nenavadnih v njegovi karieri. Moral je namreč fotografirati 'nevidnega sovražnika' in se pred njim obenem tudi braniti. Kako absurdne in s predsodki zaznamovane so pogosto predstave o nevarnostih 'temne' Afrike, je Delay pojasnjeval tudi na primeru preventivnih ukrepov, s katerimi ga je strokovnjak za varnost agencije AP poskušal zavarovati pred ebolo.
Delayu je v prtljago vrinil nekaj 'skafandrov', v katerih naokoli tečejo humanitarni delavci, ki pa po pol ure postanejo popolnoma neuporabni. "V tropih namreč po pol ure v tej obleki nastane močvirje in ne preostane ti drugega, kot da jo slečeš. In potem je neuporabna." Prav tako so številni zahodni humanitarni delavci skoraj brezglavo razkuževali celotne površine, čeprav to sploh ni bilo potrebno. Delay pravi, da "so uporabili toliko klora, da bi lahko razkužil na stotisoče kubičnih metrov vode v plavalnem bazenu." In ko se je vrnil v Johannesburg, kjer je sedež afriške centrale AP, se mu je nekaj sodelavcev sistematično ogibalo, pa čeprav se ebola prenaša kapljično in je torej potreben fizični stik ali vsaj zelo tesna bližina. Vseeno tudi sam ni bil povsem odporen proti histeriji in je v studiu priznal: "Prvič je bilo težko zaradi 21-dnevne inkubacijske dobe, ko si je treba vsakih pet minut meriti temperaturo. Če odstopa za pol stopinje, kar je normalno, te zgrabi panika."
Na vprašanje, ali nikoli ne čuti potrebe, da bi interveniral, kadar je priča hudim krivicam ali celo zločinom, kot se je to večkrat zgodilo predvsem v Srednjeafriški republiki, kjer so razbesnelo versko sovraštvo nekateri uporabljali kot izgovor za osebna maščevanja in celo klanja, Delay odgovarja, da po večini ne. Meni, da tako ali tako ne more ničesar spremeniti in da bi bil edini rezultat tveganja ta, da bi ga začeli ljudje dojemati kot privrženca ene od sovražnih strani; to pa bi mu tudi onemogočilo nadaljnje delo. Le enkrat, nekaj ur pred odhodom iz Banguija, ko je delo že opravil, je Delay skupaj s kolegom posegel na začetek linča nekega mladeniča in poklical policijo.
Vedno bolj ogroženi novinarji
Kot je bilo že omenjeno zgoraj, je že Delayev vrhovni vodja opozoril Pruitt opozoril, da so novinarji vedno bolj ogroženi; da danes napis press ali media nikogar več ne varuje na bojnem polju, pa Delay ugotavlja tudi, da mnogo velikih sil oži polje svobode novinarjev. Po poročanju iz Malija leta 2013 je Delay opozoril, da so francoski vojaki, ki so intervenirali proti džihadistom, poskušali doseči popolno medijsko kontrolo. Skupaj z malijskimi silami so postavili cel niz kontrolnih točk, čez katere se je bilo tako rekoč nemogoče prebiti. "No, GPS in landcruiserji so nam omogočili, da smo premagali tudi te ovire," pravi Delay. Razmere tako imenovane nesimetrične vojne, kot so spopade po zadnji intervenciji v Iraku začeli 'higienično' imenovati Američani, torej vojne, v katerih je težko prepoznati oziroma v katerih tako rekoč ni jasnih frontnih črt, so odpravile tudi prej jasna pravila igre za vojne poročevalce. Delay tudi zato, še bolj pa seveda zaradi pričevanja izbruhom nasilja, pravi, da "z leti postaneš tudi malo ciničen". "To je značilno za naš poklic."