14. junija bo minilo 27 let od vdaje argentinskih sil, ki so drugega aprila leta 1982 okupirale te drobcene otoke, okoli 480 kilometrov oddaljene od jugovzhodne obale Argentine, zato želimo osvetlili ta konflikt, ki je imel tudi vojaške in politične posledice.

Zdaj španski, zdaj francoski, zdaj britanski
Za izvor in razlago vseh spopadov se je kot običajno treba ozreti v preteklost. Falklandske otoke, v tistem času še nenaseljene, naj bi že leta 1502 prvi opazil raziskovalec Amerigo Vespucci, nato pa še Portugalec Fernando Magellan. Pozneje, konec 17. stoletja, je bil britanski kapitan John Strong prvi, ki se je ustavil na obali otokov, leta 1713 pa je Utrechtska pogodba potrdila špansko nadvlado nad njenimi tradicionalnimi ozemlji v Atlantiku, torej tudi Falklandi. Takrat je otoke začelo obiskovati vse več Francozov in oni so jim dali ime Les Iles Malouines, ki se je uveljavilo tudi v španskem jeziku: Islas Malvinas.

Tako so bili Francozi tisti, ki so na otokih ustanovili prvo naselbino, ki so jo nato predali v španske roke, a ozemlje so zase zahtevali tudi Britanci. Do zgodnjega 19. stoletja so bili Falkandski otoki španska kolonija, po neodvisnosti Argentine leta 1816 pa so prešli v njene roke, s čimer se Britanci niso strinjali. Na pomoč so jim zato, tudi z ladjami, prišli Američani, ki so otoke razglasili za "ozemlje brez vlade".

Zdaj blizu, zdaj narazen
Leta 1833 je Velika Britanija prisilila argentinske ladje, da so zapustile otoke in jih razglasila za svoje ozemlje. Britanci so leta 1842 uradno začeli otoke kolonizirati in nanje naseljevati svoje ljudi, Argentina pa je ves čas temu nasprotovala in protestirala. Leta 1965 so Združeni narodi kot rezultat močnega lobiranja Argentincev otoke označili za "kolonialni problem" in državi pozvali, naj uspeta najti miroljubno rešitev. Pogajanja o statusu otočja so trajala 17 let, po prvotnem bližanju stališč so se ta znova zaostrila. Kompromisi in iskanje "srednje možnosti" se je umaknilo ostrim in jasnim zahtevam obeh strani po uveljavitvi suverenosti nad temi oddaljenimi, redko poseljenimi otoki.

Argentina menila, da se London ne bo odzval
In nato je nastopil drugi april leta 1982. V tem obdobju se je Argentina soočala s hudo gospodarsko krizo in socialnimi nemiri, uperjenimi proti vojaški hunti, ki je državo vodila od leta 1976. V takih okoliščinah je hunta, ki jo je vodil general Leopoldo Galtieri, v dveh dneh zavzela Falklandske otoke in otočje Južna Georgia, pregnala nekaj britanskih marincev in za okoli 2.000 domačinov uvedla vojaško pravo. S to potezo je Galtieri želel okrepiti svoj položaj doma, spodbuditi domoljubna čustva Argentincev in pozornost od notranjih težav in kršenja človekovih pravic preusmeriti na tujega sovražnika.

Uspehi le, dokler si niso Britanci opomogli od presenečenja
Do konca aprila je bilo na otokih nameščenih že okoli 10.000 argentinskih vojakov, a večina izmed njih je bila slabo oboroženih in izurjenih nabornikov, ki niso bili vajeni težkih vremenskih razmer. Argentinsko vodstvo je bilo prepričano, da se Velika Britanija na njihovo potezo ne bo odzvala. Hunta je bila v zmoti. Po nekaj tednih diplomatskega pritiska je premierka Margaret Thatcher na ozemlje napotila mornarico, ki je bila dobro pripravljena, vojaški generali pa zagreti, da se bodo po letih napetosti hladne vojne lahko bojevali v pravi vojni, čeravno ne prav obsežni.

Britanci so "udarili" po morju, njihove pomorske sile s podmornicami in križarkami so zlahka potopile več argentinskih ladij, med njimi tudi križarko Belgramo. V prvih fazah spopadov je na Falklandskih otokih potekal predvsem boj med britansko mornarico in argentinskim letalstvom.

Trije tedni bojev in nato predaja
Britanci so na otoke prišli konec maja, po treh tednih hudih bojev pa se je okoli 11.400 argentinskih mož 14. junija leta 1982 brezpogojno vdalo. London je uraden konec vojaških operacij razglasil 20. junija. Žrtev in materialne škode ni bilo malo: Argentina je izgubila 649 vojakov, več kot tisoč je bilo ranjenih, uničene pa je bilo tudi veliko njihove vojaške opreme, med drugim 25 helikopterjev, križarka, podmornica in 35 bojnih letal. Na britanski strani pa je umrlo 258 vojakov, 780 je bilo ranjenih, uničena sta bila tudi dva rušilca, dve fregati, 24 helikopterjev in deset lovskih letal.

V spopadu ne Argentina ne Velika Britanija nista uradno druga drugi napovedali vojne, njune trditve pa so bile diametralno nasprotne. Argentina je tako vztrajala, da je želela v svoje roke spet dobiti okupirano ozemlje, ki ji je bilo nepravično odvzeto, Velika Britanija pa, da je argentinska vojska okupirala njeno čezmorsko ozemlje.

Hunta pomahala v slovo; Thatcherjeva slavila
Posledice spopada so bile v glavnih akterkah različne. V Argentini je tri dni po podpisu poraza z oblasti moral sestopiti general in predsednik Galtieri, kar je ob hudem nezadovoljstvu množic nakazalo konec vladavine vojaške hunte in odprlo vrata obnovi demokracije, kar se je uresničilo leta 1983, ko so se Argentinci odpravili na predsedniške volitve, na katerih je zmagal Raul Alfonsin. Britanci pa so si z zmago okrepili narodno samozavest in utrdili svoj močan položaj na mednarodnem obzorju, prav tako pa je zmagoslavje tlakovalo pot Thatcherjevi, da je leta 1983 znova dobila volitve, kar pred akcijo na Falklandih ni bilo zanesljivo. Vojna je imela velik vpliv tudi na kulturno življenje, saj je ostala v spominu knjig, pesmi in tudi filmov.

Še danes nad Falklandi "megla"
Po umiritvi razmer se je stanje vrnilo na "status quo", kar pomeni, da Falklandski otoki še vedno spadajo pod Veliko Britanjo, Argentina pa jih je še naprej zahteva zase. London in Buenos Aires sta diplomatske odnose obnovila leta 1990, a status otokov ostaja sporno vprašanje, kot tudi ribolovne pravice in dovoljenja za prelete letal nad tem območjem. Ob vsakem uradnem obisku sicer argentinsko vodstvo britansko poziva, naj državi znova začneta pogovore o suverenosti otokov, a te pobude vedno naletijo na gluha ušesa. "Obe strani sta se strinjali, da se pri tej temi ne strinjata," se je glasilo eno od nedavnih sporočil britanske vlade.

Anja Pavlič
anja.pavlic@rtvslo.si