verjamejo, da so Mao in komunistična stranka spremenili njihovo življenje in jih naredili za gospodarje svojih življenj," zagotavlja Džigme Vangco, direktor vladnega informacijskega urada za tibetansko avtonomno regijo.

Z Vangcojem smo se na delovni večerji sestali med enotedenskim novinarskim obiskom Tibeta, kamor smo, pet slovenskih in štirje italijanski, novinarji odšli na povabilo kitajskega urada za informiranje. Po dveh dneh ogledovanja Lhase in okolice se nam je porodilo marsikatero vprašanje, povezano s političnim in gospodarskim vplivom Pekinga, pa tudi ohranjanjem tibetanske kulture. In sodeč po nazivu smo pričakovali, da bo Vangco, po rodu Tibetanec, najprimernejši sogovornik, ki bo podal vsebinske odgovore na naša vprašanja in opazke in ki bo orisal, kako živijo Tibetanci v začetku 21. stoletja.

Med obiskom smo na ulicah Lhase opazili številne turiste, velika večina je bila iz drugih predelov Kitajske, medtem ko smo lahko tuje turiste prešteli na prste ene roke.
Pravzaprav je vse več tujcev, ki obišče Lhaso. Lani jih je bilo več kot 200.000. Imamo tudi poslovneže iz tujine, ki odpirajo tu pube in trgovine, in tuje študente. V naših hotelih pa dela veliko Nepalcev, ki jih zelo radi zaposlujejo, saj so zelo marljivi. V okolici templja Jokhang je veliko trgovinic, ki so v lasti Indijcev in Nepalcev, zelo priljubljena pa sta tudi indijska nepalska kulinarika.

Kako pa je z uporabo kitajskega in tibetanskega jezika? (Povsod je opaziti dvojezične napise, pri čemer pa so napisi v kitajščini načeloma precej večji od tistih v tibetanščini.)
V Tibetu se v izobraževanju od vrtca do vključno srednje šole uporabljata oba jezika, tibetanski
in kitajski. Za osnovnošolce na podeželju in v goratih predelih pa je glavni jezik tibetanski.
Na univerzi se potem študenti poleg tibetanskega jezika (op. odvisno od smeri študija, tibetanski
jezik se uporablja na smereh, povezanih s tibetansko kulturo in jezikom) in kitajščine (op. večina predmetov poteka v kitajščini) učijo tudi angleščino.

Tibetanska vlada veliko vlaga v izobraževanje. Povečuje se odstotek bolj izobraženih prebivalcev, kar nas zelo veseli.

Vemo, da si kitajska vlada v zadnjih letih močno prizadeva za ohranitev tibetanske kulture, jezike in dediščine. Kako pa Tibetanci gledajo na to, da dalajlame ni v Tibetu (op. v Tibetu je prepovedano kjer koli objaviti podobo 14. dalajlame)?
Naj rečem takole: skoraj vsak Tibetanec je veren, religija igra zelo pomembno vlogo. In seveda številni verniki potujejo tudi od zelo daleč v tempelj Džokhang v Lhaso, da bi videli kip Sakjamunija. Skozi vso zgodovino je imel Tibet 14 dalajlam in ne vidimo, da bi ljudje posebno pozornost namenjali 14. dalajlami zato, ker je 14. dalajlama.

Moj oče je star 87, moja mama pa 85 let, imam več bratov in sester. 60 let je, odkar so bile
uvedene večje spremembe in Tibetancem omogočen napredek. Ko vidimo, kako se izboljšujejo
naše ceste in šole, smo veseli. Nekoč je bila življenjska doba v Tibetu mnogo krajša, kot je
danes.

Moji otroci in tudi jaz smo dobili dobro izobrazbo, kar je bilo še pred desetletji nepredstavljivo. Izobraževanje je za številne ljudi brezplačno, prav tako zdravstvo, in prepričan sem, da so to glavne prednosti, ki jih je prinesla komunistična oblast. Rad bi se zahvalil vsakomur, ki ima zasluge za srečnejše in boljše življenje Tibetancev. Ko govorimo ob 14. dalajlami, je ta za večino Tibetancev le prazno ime. Velika večina 14. dalajlame ni nikoli videla. Sodeč po lastnih opažanjih, vidim več tujcev, ki vidijo 14. dalajlamo kot zelo pomembnega moža, številni ga vidijo kot veleposlanika Tibeta, toda znotraj Tibeta ne uživa tako pomembnega položaja in ugleda.

Zanimivo je videti, da na podeželju in v domovih Tibetancev visijo podobe Mao Cetunga
in drugih komunistov, ker verjamejo, da sta Mao in komunistična stranka spremenila njihovo
življenje in jih naredila za gospodarje njihovih življenj. Oni so tisti, ki so jim prinesli možnosti za
kmetovanje in izobraževanje, tako da tudi še danes častijo Maa in so hvaležni njemu in
komunistični stranki. To velja tudi za moja starša, namreč tudi moja družina prihaja s podeželja.

Lahko rečem samo iz svojih izkušenj: moja starša sta živela kot sužnja pri aristokratski družini. Niti dneva nista preživela v šoli. Jaz in bratje in sestre pa smo se izobraževali, sam sem šel tudi na univerzo. Zato sta hvaležna komunistični stranki, ki je izboljšala življenjske razmere. Ne vesta pa veliko o tem, kaj je dalajlama naredil v Tibetu in ne vesta, zakaj je za mnoge ambasador Tibeta.

Za Tibetance je stvar zelo preprosta: hvaležni so tistim, ki so jim prinesli srečo, oblačila, hrano
hišo in prometno infrastrukturo.

V zadnjih letih je bilo napisanih veliko člankov o kitajskih sanjah, ki jih je promovira predsednik Ši Džinping. Kaj kitajske sanje pomenijo Tibetancem?
Gre za kompleksno vprašanje. Mislim, da Tibetanci sanjajo o malih rečeh: vsaka družina si želi dobrega življenja, da bi imeli dobre odnose, tudi s sosedi, želijo si, da bi vse etnične skupine v Tibetu živele v slogi. Želijo si tudi, da bi bile njihove meje varne. To si želi večina. Če pogledamo starše, si za svoje otroke želijo, da bi pridobili dobro izobrazbo. V preteklosti jih je skrbelo, če se bodo sploh izobraževali, zdaj pa je njihova skrb, da bodo pridobili dobro izobrazbo. Mislim, da si to želijo vsi ljudje povsod po svetu.

V Tibetu velja, da če trdo delaš, lahko uresničiš svoje sanje. Če se znova dotaknem svojih hčerk,
ki sta obe v srednji šoli. Starejša je zdaj v srednji šoli v Pekingu in če bo dobro pisala test
gaokao (op. zaključni test ob koncu srednje šole, osnovni predpogoj za vpis na fakulteto), potem bo lahko uresničila svoje sanje: da se lahko vpiše na univerzo v Šanghaju. Enako
velja tudi za mlajšo, ki bo gouko opravljala prihodnje leto in ki si želi študirati v tujini. Vejramem, da če bosta trdo delali, potem bosta svoje sanje lahko uresničili. Ko sem bil toliko star kot onidve, je bil kaj takega nepredstavljivo.

Mislim, da imajo mediji zelo pomembno vlogo v družbi, saj predstavljate most med različnimi
kulturami v svetu. Vi ste tisti, ki lahko širite sporočilo o sožitju med kulturami ali pa o temnih
plateh družbe.

Na številne načine potekajo prizadevanja, da bi se ohranila tibetanska kultura. Nameravate to storiti tudi na področju arhitekture: videli smo namreč veliko novih stavb, ki niso zgrajene v tibetanskem slogu. Kdo bo sploh živel v njih?
Vprašanje sloga gradnje skrbi tudi mene. V določenem obdobju so zgradbe gradili v slogu, ki ne vsebuje nobenega pečata tradicionalne kulture. Toda to vprašanje je zdaj visoko na agendi na različnih ravneh oblasti. Moji otroci si želijo, da bi tu videli tibetansko arhitekturo, prav tako tudi turisti iz drugih predelov Kitajske. S tem vprašanjem se zdaj ukvarjajo različni strokovnjaki.

Kar se tiče ostankov samostanov in drugih verskih objektov, pa so prizadevanja usmerjena v njihovo obnovo, da bo njihova podoba takšna, kot je bila prvotno. Podobe teh zgradb ne spreminjamo, temveč samo izboljšujemo njihovo stanje.

V Lhasi rastejo številne nove soseske. Kdo bo živel v njih, pričakujete preselitev prebivalcev iz drugih delov Kitajske?
Moram povedati, da beseda migracije tukaj ni preveč priljubljena. Vsi kitajski državljani lahko živijo, kjer želijo, tako da ta beseda ni ravno na mestu. Po drugi strani pa je tako, da je kar veliko Tibetancev kupilo domove v Čengduju, ki leži nižje in kjer so razmere za življenje lažje.

V Lhasi pa je veliko novih zgradb tudi zato, ker je to glavno versko središče in številni Tibetanci si želijo, da bi živeli v prestolnici. Številni prebivalci iz sedmih regij v Tibetu si želijo na stara leta živeti v Lhasi, saj bi tako lažje romali v Džokhang.

Turisti lahko ostanejo v mestu nekaj dni, medtem ko pa je zanje zelo težko, da bi se preselili sem.

To vprašanje o preseljevanju Kitajcev so nam zastavili že številni novinarji. Ne morem reči, da vsi Kitajci iz drugih predelov, ki pridejo v Lhaso, kupijo stanovanje in ostanejo tukaj. Takih je malo, v bistvu je med njimi največ umetnikov, ki želijo tu preživeti nekaj let in črpati navdih v mestu, ne pa ostareti tukaj.

Lahko pa bi rekel, da vse več Tibetancev živi bolje in imajo denar, da lahko kupijo hiše. Poznam ljudi, ki imajo v lasti nepremičnine v Lhasi, Čengduju in seveda tudi tam, od koder izvirajo. Tako lahko torej izbirajo, kje bodo preživeli različne letne čase. Danes je torej vse več Tibetancev, ki kupujejo nepremičnine tudi v Čengduju, do katerega je dostop mnogo lažji, saj je oddaljen le dve uri z letalom.

Kakšna pa je podoba medijske krajine v Lhasi? Koliko je medijev in v katerih jezikih operirajo?
V Tibetu imamo različne spletne medije, imamo številne televizijske in radijske programe ter številne revije in časopise. Večina je v obeh jezikih. Če pa greste iz Lhase na podeželje, pa kmetje večinoma poslušajo tibetanski radio, saj jih večina ne govori kitajsko.

Med drugim promoviramo projekt televizija za vse. Vlada finančno omogoča vsem gospodinjstvom, da lahko dobijo televizijske sprejemnike, na katerih lahko spremljajo do 40 do 60 televizijskih kanalov. Med Tibetanci, predvsem med pastirji, so zelo priljubljene mobilne televizije, ki se polnijo prek sončnih celic, tako da lahko gledajo televizijo kjer koli. In ker ima Tibet veliko sonca, polnjenje ni težava.

Zaradi velike višine in ostrih življenjskih razmer je vlada uvedla posebne ukrepe: med drugim
za Tibetance plačuje del zdravstvenega zavarovanja, menihi, ki so starejši od 60 let, pa dobijo
neke vrste pokojnino, enkrat letno pa imajo tudi brezplačen zdravstveni pregled.

Opazili smo veliko vojske, tudi tankov. Povsod opažamo veliko varnostnikov in policistov, na letališču in tudi po ulicah Lhase. Zakaj je tako?

Normalno, da ste na letališču videli veliko vojakov in policistov, saj je to vojaško letališče. Na
ulicah Lhase pa gotovo niste videli tankov.

Videli smo jih na tovornjakih.

Seveda pa poteka prevoz vojaške opreme iz različnih baz.

Torej se vam ne zdi, da je v Lhasi več vojske kot drugod po Kitajski.

Tega ne bi vedel.

Kako pa je z varnostjo v Tibetu?

Tibet je eden najvarnejših krajev na svetu. Tudi ponoči se lahko brez skrbi sprehajate po
ulicah. Ne poznamo ropov ali umorov. Tu ni strahu, da bi vam kdo kaj naredil. Po mojem
vedenju je Tibet tudi edini kraj, kjer ni psihiatričnih bolnišnic. Bolezen pride od slabih misli.