21. stoletje, pa čeprav se je šele dobro začelo, je skozi prizmo ameriške politike zgovorno pokazalo različne vloge zavezništva. Po tem, ko se je v 90. letih pod Billom Clintonom začela širitev, je z Georgeem Bushem mlajšim Nato postal dejavnik vojne proti terorizmu. Že v času Baracka Obame se je začela zgodba o neustreznosti in okornosti zavezništva, ki je za nekaj časa zaokrožilo širitev in popolnoma vznemirilo Rusijo.
Nato je prišel udarec transakcijskega Donalda Trumpa, ki zdaj svoje stališče razlaga kot predvolilno taktiko: "Rekli so, če torej ne plačamo svojih računov, nas boste kljub temu branili pred Rusijo? Odvrnil sem jim, če ne plačujete računov, ste v prekršku. Ne. Ne bom plačeval za vas. Ne bomo vas branili, če ne poravnavate računov. Zelo preprosto."
Z Joejem Bidnom se je vrnilo širše razumevanje ameriškega interesa, kar je predsednik povzel pred dvema tednoma med obiskom na Poljskem: "Ameriška zaveza Poljski je trdna kot železo. Resno mislimo, ko pravimo, da je napad na vsako ped ozemlja članice Nata napad na vse članice. In to nam po mojem mnenju zagotavlja varnost."
A Bidnov mandat je prinesel tudi za administracijo in Demokratsko stranko neprostovoljno novost nepredvidljivosti ameriške politike. Medtem ko kongresni republikanci na Trumpovo zahtevo ne želijo potrditi novega svežnja pomoči Ukrajini, zdaj to namesto njih počne administracija in praska sredstva za Ukrajino iz zalog Pentagona. Evropa bo morala zlasti v lastno dobro razumeti, da nezanesljivost ameriške pomoči spreminja razmerja moči v Vzhodni Evropi.
In da je skrajni čas, da se začne Evropa, prosto po nekdanji nemški kanclerki Angeli Merkel, sama aktivno ukvarjati s svojo obrambo. Toliko bolj, če bo v zdajšnjih razmerah novembra spet zmagal Donald Trump.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje