Podatki, ki nam jih je posredoval Okoljski program OZN-a, so sicer stari že skoraj leto dni, a so vseeno zgovorni. Govorijo o več kot 300.000 uničenih stanovanjskih objektih (neuradni podatki Svetovne banke) oziroma o skoraj 45 milijonih kvadratnih metrov (po podatkih Nacionalnega sveta za obnovo). Tem je treba dodati še več kot 200 poslovnih in industrijskih objektov pa okoli 20.000 km uničenih cest in več kot 300 mostov. Obstajajo še druge kategorije, vendar vseh ne bomo naštevali.

Ogromne površine odlagališč odpadnega materiala
Že pred začetkom vojne so odlagališča smeti in odpadnega materiala v Ukrajini obsegala površino, ki je ustrezala površini Belgije. Poleg tega je bilo že leta 2021 261 odlagališč čezmerno zapolnjenih, 868 pa jih po mnenju ministrstva za okolje ni ustrezalo standardom varovanja okolja. To so slabi obeti za možnost odlaganja ruševin in drugih odpadkov, ki nastajajo kot posledica vojne. Vzpostavljanje novih zmogljivosti bi terjalo občinski denar in bilo bi zamudno. Potrebne so torej drugačne rešitve.

Prav zato se je vredno pred nadaljevanjem obravnave ukrajinskih razmer ozreti v zgodovino in morda tam najti možne rešitve za Ukrajino. Večkrat je bilo poudarjeno, da problematika ruševin po drugi svetovni vojni še nikjer ni dosegla takšnih razsežnosti, kot v Ukrajini. Prav zato velja osvetliti nekaj rešitev, povezanih z ruševinami druge svetovne vojne.

Vzpetine, 'zgrajene' iz ruševin
Za ozemlje Nemčije velja, da je bila uničena okoli četrtina vseh objektov. Ruševin je bilo torej ogromno in v resnici so se z njimi ukvarjali še daleč v petdeseta leta. Najbolj monumentalna rešitev za to, da bi se znebili ruševin, so verjetno hribi, ki so jih 'zgradili' iz njih. Samo v Berlinu in njegovi okolici jih je nekaj. Tudi najvišja berlinska vzpetina, 120 metrov visoki Teufelsberg je 'gora' iz ruševin. Teufelsberg je sicer verjetno najbolj znan po 'krožnikih', nekoč delu ameriškega prisluškovalnega sistema. Ta naj bi bil tako dober, da se je razširila 'govorca', da lahko prisluškujejo celo električni zobni ščetki Leonida Brežnjeva.

Angažma žensk v porušenem Berlinu
V Berlinu najdemo še en zanimiv 'grajeni dokument' reševanja vprašanja ruševin. Tu moramo najprej omeniti izraz "Trümmerfrauen", katerega dobesedni prevod bi bil ženske ruševin. Gre za ženske, ki so poleg vojnih ujetnikov, profesionalnih odstranjevalcev ruševin in k temu delu obvezanih nekdanjih nacistov prostovoljno odstranjevale ruševine. Velikokrat se je pisalo predvsem o tistih v Vzhodnem Berlinu in še posebej o tistih v okolici današnje Karl-Marx-Allee (v času NDR Stalinallee). Tudi zaradi njihovega poplačila.

13. oktobra 1950 je tako župan Vzhodnega Berlina Friedrich Ebert eni od 'Trümmerfrauen' za njeno neutrudno prizadevanje predal ključe stanovanja ob Stalinallee, stavbe, ob kateri so poimenovali tudi 'bivalne palače za delavce'. Podobnega poplačila za svoj angažma so bile deležne še številne druge. Velja še omeniti, da so za potrebe odvoza materiala po sredi ceste speljali začasne tračnice, del gradiva pa so uporabili tudi za gradnjo objektov ob aleji in drugje.

Uporabimo vse uporabno
O strategiji ravnanja z ruševinami po drugi svetovni vojni zgodovinar Božo Repe pove: "Po drugi svetovni vojni je bilo osnovno izhodišče, da se uporabi vse, kar je še uporabno, še posebej gradbeni material, denimo železo se pretopi itd. Uporabili so tudi bodečo žico, mejne kamne in podobno. Drugo so zvozili na odpade, ali kot pravite, naredili hribe, ki so se sčasoma zarasli. Česar se ni dalo podreti ali pa bi to vzelo preveč časa, na primer utrdbe, bunkerje in podobno, so pustili."

Manhattan iz ruševin
Na zanimiv vidik ravnanja z ruševinami opozori zgodovinarka. Kornelija Ajlec. "Nedavno sem brala eno študijo, da za Britanijo še ni popolnoma jasno, kaj se je dogajalo s tem materialom, zagotovo pa so tudi reciklirali, kar se je dalo. Vem, da je nekaj stran iz Londona obala, kjer je mogoče najti kilometre ostankov porušenih hiš iz časa 'Blitza' (bombardiranja Velike Britanije v letih 1940 in 1941, op. P. B.). Hkrati sem v nekih dokumentih prebrala, da so ruševine iz Bristola uporabljali za ladijski balast za ladje, ki so se vračale v ZDA, potem ko so dobavile pomoč 'Land-Lease' v Britanijo. Ta balast je končal na newyorških deponijah, nato pa je bil temelj za razširitev vzhodnega dela Manhattna okoli Kips Baya (Upper East Side)."

Recikliranje ruševin kot velik biznis
Težnja je torej reciklaža. "Kako bo po tej vojni, ne vem," pravi dr. Božo Repe, "verjetno se jim ročno ne bo dalo več čistiti opek, saj se bodo v Ukrajino zlivale milijarde pomoči. Čiščenje bo postalo velik biznis, brez dvoma, še posebej, ker se veliko stvari ne bo dalo reciklirati ali pa so nevarne. Če pride do uporabe jedrskega orožja, pa še posebej." Recikliranje že je velik 'biznis' in nekateri so se zanj prav specializirali, ali kot poudari Kornelija Ajlec: "Pričakuje se, da bo večina materiala reciklirana – torej se praksa iz Zahodnega Berlina ponavlja, kar pa poskušajo narediti tudi v Iraku in Siriji. Na tem področju so vodilne države Britanija, Nizozemska in Danska, ki opravijo 90 % svetovnega recikliranja."

Potrebno bo skrbno sortiranje
Vendar obstaja več indicev, da bo reciklaža izredno zahtevna, če ne celo nemogoča. Ruševine, ki so posledica raketiranja, namreč imajo veliko zelo drobnega materiala, ki ga je težko ločevati. "Ločeno bi ta gradiva lahko uporabili, a v trenutnih razmerah bi bilo potrebno zelo skrbno sortiranje. To je v trenutnih razmerah in pri trenutnem obsegu zelo problematično," pravi namestnik direktorja konfederacije ukrajinskih gradbenikov Sergej Pilipenko.

Ogromne količine azbesta
Kot velika težava se v Ukrajini kaže azbest. Predvidevajo namreč, da je ta v kar 60 odstotkih vseh streh. To pa pomeni, da so z njim kontaminirane tudi ruševine. Mogoča je vsebnost tudi drugih snovi, ki predstavljajo tveganje za zdravje. Navajajo industrijske objekte pa tudi kmetijsko infrastrukturo, pri bombardiranju katere se v okolje sproščajo umetna gnojila in dušikova kislina. V zvezi s kmetijskimi objekti poudarjajo tudi trupla živine, ki, ko začno razpadati, prav tako onesnažijo tla.

Sanacija ruševin bo kompleksen proces. Profesor na dneprski politehniki Andrej Bondarenko pojasnjuje. "Na preliminarni stopnji bi morali izvesti niz laboratorijskih testov, da bi določili, za kakšen tip stavb in struktur bi lahko uporabili ta material. Raziskati je treba krhkost materiala, določiti njegove fizikalne in mehanične značilnosti, parametre toksičnosti, preveriti njegovo sevanje in higieničnost …"

Z ruševinami do popravljenih cest
Ena od možnosti ponovne uporabe materiala je tudi v gradnji cest, in sicer za izdelavo podlage za polaganje asfalta. Za ta namen bi se lahko uporabilo ogromno materiala, ki bo tudi potreben. Po podatkih nacionalnega sveta za okrevanje je bilo namreč uničenih 23.900 kilometrov cest. In to so podatki iz lanskega junija.

Kot že poudarjeno, gre za največje vojno uničenje po drugi svetovni vojni. In če je v Nemčiji sanacija potekala tudi še v petdesetih letih, lahko pričakujemo, da bo ta tudi v primeru Ukrajine vsaj desetletni proces, sredstva, ki jih bo 'pogoltnila', pa bomo preštevali v stotinah milijardah.