Če bi sklepali samo po poreklu, bi lahko ugotovili, da se bo novi italijanski premier Mario Draghi naslonil na buržoazijo severnoitalijanskih mest, na iznajdljivost tamkajšnjega podjetništva in na pregovorno marljivost podalpskega delavstva oziroma na vrednote, ki so iz Padske nižine in njene okolice naredile eno industrijsko najbolj razvitih območij Evrope.

Toda Draghijeva Italija hoče zadnje nadgraditi in posodobiti, zato je v osrčje postavila razvojni trikotnik ministrstev za gospodarstvo in finance, za tehnološke inovacije in digitalizacijo ter – novost – za ekološko tranzicijo. Prvega bo vodil nekdanji vodja državnega računovodstva, molčeči Daniele Franco, drugega dolgoletni vodja telefonske multinacionalke Vodafone Vittorio Colao, tretjega, v katerega je Draghi združil področji okoljskih in energetskih politik, pa nekdanji znanstveni direktor Italijanskega inštituta za tehnologijo iz Genove, fizik Roberto Cingolani. Omenjeni trojček bo igral glavno vlogo pri razrezu razvojnih sredstev, ki si jih Italija obeta od Evropske unije. Govorimo o pričakovanih 209 milijardah evrov iz sklada za okrevanje. Tudi Italija potrebuje detajlni načrt za njihovo črpanje, ki ga bo Draghi ob sodelovanju omenjenih napisal na novo. In ker gre pri razrezu za samo 81 milijard evrov nepovratnih sredstev, medtem ko preostanek odpade na nova posojila, bo Draghi pazljiv: nekdanji rešitelj evra se zaveda razlike med "slabim" zadolževanjem, s katerim bi tešil socialne stiske, in "dobrim", ki naj bi gospodarstvo potisnil naprej, v tehnološko prihodnost in ustvarjanje novih delovnih mest, ter tudi naprej – in ne nazaj – k naravi. Pot trajnostnega razvoja je tehnološka, ne bukolična, in Draghi to ve. Vsi trije nestrankarski strokovnjaki, ki bodo Italiji utirali smer, so s severa.

Od tam je doma tudi Giancarlo Giorgetti, novi minister za gospodarski razvoj, sicer drugi človek nekoč Severne lige. Italijanski analitiki prav njemu pripisujejo največ zaslug za presenetljivi obrat njenega vodje Mattea Salvinija, ki je v devetih dneh Draghijevih posvetovanj za sestavo nove vlade umiril ali spremenil stališča do domala vsega: nič več ne besni nad prebežniki, ne zahteva več enotne davčne stopnje, hvali evropsko politiko finančnih injekcij, novega premierja, ki ga je do pred kratkim imel za predstavnika mračnih sil finančno elitistične zarote, pa zdaj vljudno naslavlja s "profesor Draghi". Toda v resnici je Salvinijeva odločitev, da se pridruži "koaliciji nacionalnega interesa", v kateri so za zdaj vsi razen skrajno desne stranke Bratje Italije, skladna s prejšnjimi obrati tega politika, ki je v preteklih desetletjih zagovarjal sprva komunizem in nato liberalizem, sprva separatizem in nato nacionalizem. Gre za doslednost v obračanju za najboljšimi priložnostmi, za pragmatizem, ki zaznamuje tudi večji del Ligine volilne baze.

Razlogov za obrat je veliko. Eden od njih je odhod ameriškega predsednika Donalda Trumpa, zaradi česar so evropski suverenisti osiroteli. Salvini je študiral zgodovino: ve, kaj je damnatio memoriae, prekletstvo spomina, s katerim so stari Rimljani počistili osovražene cesarje iz svoje preteklosti, sodobni tehnološki giganti pa jih z zapiranjem profilov na družbenih omrežjih brišejo že iz sedanjosti. A ostanimo pri tleh. Salviniju je populistično taktiziranje s skrajno desnimi vrednotami prinašalo volivce, namesto realne moči pa tudi vse več težav. Sum na nedovoljeno rusko financiranje Ligine kampanje za predlanske evropske volitve je še vedno v zraku; pred italijanskimi sodišči tečeta proti njemu dva postopka zaradi zadrževanja prebežnikov na reševalnih ladjah v letu, ko je bil notranji minister; nad stranko visi 49-milijonski dolg do države zaradi nezakonite porabe javnih sredstev v letih pred njegovim prevzemom stranke. Salvini je moral narediti korak nazaj, da bi lahko znova stopil naprej. Tudi zaradi svoje stranke: podjetništvo severa, pa naj bo veliko ali majhno, si od evropske pogače za okrevanje – ki je po izračunih opazovalnice nad javno porabo milanske Katoliške univerze večja od svežnja, ki ga je z Marshallovim načrtom dobila Italija po vojni – obeta veliko. Delničarstvo v vladi, ki bo rezala kose, se lahko prelije v politično zaslužnost, ki bo prinesla glasove. Obrat v sredino pa Salviniju in njegovi Ligi prinaša še dvoje: sprejemljivost za volivce čedalje bolj opešanega Silvia Berlusconija in odpiranje vrat v Evropsko ljudsko stranko. Tam so za zdaj še previdni, saj se bojijo novega "primera Orban" – toda Liga ima v evroparlamentu 29 poslancev in skušnjava je velika. Časopis Repubblica je v četrtek razkril, da topogledna pogajanja med Ligo in nemškim CDU-jem potekajo.

Draghijeva ekipa ima tretjino žensk, kar je glede na dozdajšnji italijansko prakso precej. Ženski zasedata vsaj dva strateško pomembna položaja: nekdanja predsednica ustavnega sodišča Marta Cartabia je dobila pravosodje, nekdanjo prefektinjo Luciano Lamorgese pa je Draghi potrdil na mestu notranje ministrice. Zadnjo izbiro gotovo pozdravljajo tudi v slovenski manjšini, saj je reševanje njenih odprtih vprašanj močno povezano s stabilnostjo v palači na rimskem griču Viminalu.

Mario Draghi je ob podelitvi mandatarstva dobil nalogo, naj si zagotovi široko parlamentarno podporo, pri sestavi vlade pa naj pred političnim prednjači merilo strokovnosti. Opravil je dva kroga posvetov s parlamentarnimi strankami, med katerimi je po večini molčal in poslušal. Nepolitične ministre je nazadnje postavil na položaje, ki bodo v Draghijevi viziji poepidemijske obnove imeli očitno osrednjo vlogo: poleg že omenjenih resorjev omenimo še ministrstvi za izobraževanje ter za visoko šolstvo in znanost. Nujnost vlaganja v mlade, ki v demografsko osiromašeni Italiji postajajo vse večji zaklad, je novi italijanski premier izpostavljal v vseh javnih nastopih, odkar se je vrnil iz Frankfurta.

Večina ministrov je kljub temu iz vrst politikov. Draghi je, denimo, potrdil dozdajšnje ministre za zdravje, zunanje zadeve, obrambo in kulturo; gre za področja, kjer mu je kontinuiteta pomembnejša od novih zamisli.

V katero smer bo obrnil Italijo, lahko ugibamo na podlagi že zapisanega. Zadolževanje države bo sledilo vodilu "produktivnih" posojil, namenjenih razvojnim in zaposlovalnim naložbam. Toda ali se bo novi mandatar lotil tudi kočljivih vprašanj, kot so Ligino krajšanje delovne dobe in razbohoteni socialni transferji Gibanja petih zvezd, ki so se izkazali za neučinkovite pri spodbujanju prebivalstva k prekvalifikacijam in pri novem zaposlovanju? Ali bo odpravil prepoved odpuščanja, s čimer bo razburil levičarje in sindikate? Ali bo zaostril boj proti davčnim utajam, pri katerih Berlusconijevi liberalci najraje zamižijo? Bo izpeljal nujno potrebno reformo pravosodja, ki v družbi vztrajno izgublja ugled? Bo od javne uprave zahteval vsaj to, da spoštuje italijansko zakonodajo, po kateri od državljanov ne sme vsakič znova zahtevati dokumentov, ki jih že poseduje? Eden od temeljev učinkovite reforme "sistema Italija" bi bilo povečanje produktivnosti na vseh ravneh: gospodarstvo bo Draghija gotovo okronalo z lovorovim vencem, že če mu bo uspelo skrajšati seznam rokov za plačila najrazličnejših davkov in prispevkov, ki majhnim podjetnikom v povprečju poberejo po trideset delovnih dni na leto.

Gre za trde orehe, pri katerih se bo premierju upirala zdaj ena zdaj druga stran(ka). Koalicija je tako široka, da si to lahko privošči. Potem. Začel bo z zajezitvijo epidemije, pospeševanjem cepljenja, novim načrtom za okrevanje, preprečevanjem rasti obsega revščine. Čas je pereč, prioritete so jasne.

Opazovalci, ki smo pretekli mesec že tretjič od zadnjih volitev predihavali taktike razdiralcev stare in oblikovalcev nove vlade, smo si v dneh od podelitve mandatarstva v resnici odpočili. Draghijeva redkobesednost je razkrila vso puhlost komunikacijskih strategij in propagandističnih spinov preteklih let. Super Mario od Italije pričakuje, da se bo vedla odraslo, pljunila v roke in se pripravila na žrtve; da se bo zresnila in streznila. Ponuja vzor učljivosti, delavnosti in molčečnosti. "Whatever it takes". Takšen pač je.