Džao je bil odstavljen neposredno po krvavi zadušitvi študentskih demonstracij in množičnih žrtvah na pekinškem trgu Tiananmen. Knjiga - njena bistvena vsebina je že znana - že buri duhove, saj se bliža 20-letnica usodnih dni, ki so močno zaznamovali Kitajsko in jo za nekaj časa mednarodno osamili. Zdajšnje vodstvo bi zaradi številnih socialnih napetosti (gospodarska kriza je tudi na Kitajskem povzročila odpuščanja, čedalje večji je prepad med bogatimi in revnimi) in medetničnih trenj (Tibet je samo eno od njih) spomin na dogodke pred 20 leti najraje pozabilo. Toda v obdobju medmrežja je verjetno, da se bo vsebina hitro širila po Kitajski in spodbujala nova razmišljanja o demokratizaciji.

Ujetnik je moral molčati
Knjiga nosi pomenljiv naslov "Državni ujetnik – tajni dnevnik kitajskega premierja Džao Zijanga" in temelji na 30 urah magnetofonskih trakov, ki jih je Džao posnel pred smrtjo leta 2005, ko je prebil 16 let v hišnem priporu. Posnetki izključujejo kakršno koli ponaredbo, saj gre preverjeno za državnikov glas, iz Kitajske so jih pretihotapili.

Gre za prvi primer, ko je nekdanji kitajski voditelj tako odkrito in kritično spregovoril o razmerah v kitajskem vrhu. Čeprav je med vladanjem veljal za političnega konservativca, pa je bil Džao znan po prizadevanjih za spodbujanje kmetijstva in za omejevanje kolektivizacije. Vsekakor je pozneje spoznal, da so za utrditev gospodarskega napredka potrebne temeljite družbene reforme. Zanje naj bi se za zaprtimi vrati, kot trdi, neuspešno zavzemal že znotraj političnega vrha.

Deng za krvav obračun
Med študentskimi demonstracijami aprila in maja 1989 je bil Džao generalni sekretar KP-ja in je po trditvah v knjigi nasprotoval uvedbi izrednega stanja ter uporabi vojske za njihovo zadušitev. Potrjuje tudi, da je šlo v usodni noči med 3. in 4. junijem za nenasilne demonstracije.

Odločitev o izrednem stanju so sprejeli na sestanku na domu Denga Šjaopinga, ki je bil takrat nesporni voditelj in predsednik najvplivnejše vojaške komisije. Deng, ki velja za velikega reformatorja, je po Džaovem pričevanju podpiral bolj administrativne reforme, vztrajal je pri vodilni vlogi KP-ja in odločno nasprotoval strankarskemu pluralizmu ter delitvi oblasti na zakonodajno, sodno in izvršno.

Posthumna iskra?
Džao si je leta po odstavitvi, čeprav ni bil nikoli obtožen česa nezakonitega, neuspešno prizadeval za rehabilitacijo. Pričevanje končuje z oceno, da je 'zahodnjaški' parlamentarni sistem dokazal največjo obstojnost in da je v tem trenutku tudi najboljši za Kitajsko.

Opazovalci menijo, da bi knjiga lahko spodbudila novo polarizacijo v kitajskem vodstvu in pomagala liberalnejšim reformatorjem, da nadaljujejo neuresničene zamisli procesa, ki se je začel leta 1978 in ga je zadušitev upora pred 20 leti precej oklestila.

B. B.