Na začetku si postavimo vprašanje, v kakšnem položaju bi morali biti, da bi se odločili zapustiti svoje otroke in ljubljene ter se kot nezakoniti prebežniki podali na dolgo in nevarno pot, ki je draga in ki ne obljublja, da bomo živi prišli do končnega cilja? Številni prebivalci držav v Afriki in na Bližnjem vzhodu so namreč storili ravno to. Podali so se na več tisoč kilometrov dolgo pot, ki jo opravijo peš, z avtobusi, vlaki ter čolni, na katere jih za več kot tisoč evrov natrpajo tihotapci z ljudmi, da prispejo do grške ali italijanske obale.

Večina beguncev iz Sirije
Med njimi jih je največ iz Sirije (50 odstotkov), Afganistana (13 odstotkov), Eritreje (8 odstotkov), Nigerije (4 %), Somalije, Pakistana in Iraka (3 %), Sudana (2 %) ter Gambije in Bangladeša (1 %). To so podatki urada Visokega komisariata ZN-a za begunce (UNHCR), ki ocenjuje, da se je letos prek Sredozemskega morja podalo 381,412 iz Afrike in Bližnjega vzhoda. Obalo Evrope dosežejo tako begunci^* kot ekonomski migranti,^** ki jih na MMC-ju označujemo s prebežniki. Ker največ beguncev prispe iz Sirije, v kateri je pred začetkom vojne leta 2011 živelo nekaj več kot 22 milijonov ljudi, danes pa je polovica prebivalstva razseljenega, bomo nanje bolj pozorni.

"Vsi govorijo, da je Evropa za nas raj, V resnici ni raj, je pa bolje kot nič. Ničesar nismo imeli, v Siriji je huje kot v peklu. Porabili smo veliko denarja, da smo prišli sem, da bi končali svojo pot," je pojasnil svojo stisko novinarjem begunec iz Sirije Homam Mejarih (glej video desno - Zrcalo tedna).
Med prebežniki največ moških
Glede na demografsko strukturo vseh prebežnikov čez Sredozemlje je največ moških (72 odstotkov), precej manj je žensk (13 odstotkov) in otrok (15 odstotkov). Zakaj? "Med begunci je veliko moških, saj presodijo, da je pot za celotno družino z otroki pretežka. Veliko je samskih, mladih fantov, ki se lažje podajo na pot. Družina enemu sinu pomaga tako, da mu plača pot," pojasni dopisnica RTV Slovenija Karmen Švegl, ki je pretekle dni spremljala prebežnike na t. i. balkanski poti.

Nadaljuje, da se na pot odpravi predvsem višji srednji razred ljudi, ki si želi v Evropi ustvariti boljše življenje. Ob tem dodaja, da veliko moških potuje samih, saj so ženo in otroke pustili doma. Po zakonu jim namreč pripada pravica do t. i. združitve družin, "zato je treba multiplicirati število beguncev. Za vsakim moškim bo v povprečju prišlo še najmanj pet ljudi."
Boljše življenje in ekonomska priložnost je po mnenju Francija Zlatarja iz Slovenske filantropije eden izmed razlogov, zakaj si toliko prebežnikov želi v države srednje in severne Evrope. "V tujini imajo neformalno mrežo, po nekaterih državah so jim prilagojeni programi zaposlovanja. Pa še nekaj je skrb vzbujajoče - v drugih državah precej bolj deluje črni trg, zato pogosto delajo v izkoriščevalskih pogojih."

"Simpatizerji IS-ja so že zdaj v Evropi"
Na vprašanje, ali so med prebežniki tudi borci skrajne Islamske države (IS), ki so na ozemlju med Sirijo in Irakom razglasili kalifat, Karmen Švegl odgovori: "Če pogledamo IS - tja (v Sirijo in Irak, op. p.) neprestano potujejo ljudje iz Evrope z veljavnimi potnimi listi. In ti isti ljudje se lahko s temi potnimi listi vrnejo. Po Evropi imajo ogromno simpatizerjev, zato ne vidim razloga, da bi tihotapili ne vem koliko ljudi v Evropo, saj so že tu!"

"Protiislamski diskurz, ki muslimane slika kot fanatične in agresivne, ki hočejo zasesti Zahod in generirajo nasilje itd., traja devet stoletij in je vseskozi zelo zasidran v podzavesti Evropejcev, zato ga je zelo lahko vzbuditi," pa doda docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc, ki opozori, da "desne sile in različni demagogi lahko zelo hitro vnamejo domače prebivalstvo. To se tudi v Sloveniji na žalost že dogaja."

Sogovornik opozori, da ima Evropa med 400 in 500 milijoni prebivalcev in bo proporcionalno sprejela "bistveno nižje število beguncev, kot Libanon, ki ima štiri milijone prebivalcev in je sprejel več kot milijon beguncev. Jordanija ima od štiri do pet milijonov prebivalcev, in je sprejela 630.000 ljudi … zato je histerija odveč". Naj omenimo še Turčijo, ki je sprejela nekaj manj kor dva milijona sirskih beguncev. Evropska komisija je za zdaj podala predlog o premestitvi 120.000 beguncev. Po oceni avstrijskega kanclerja Wernerja Faymanna bi se v prihodnjih sto dneh proti Nemčiji iz Avstrije lahko napotilo od 300.000 do 500.000 prebežnikov.

Zakaj je prišlo do begunske krize ravno zdaj?
Dr. Primož Šterbenc utemelji tri razloge. Mnogi Sirci v Siriji in tisti v prenatrpanih begunskih taboriščih v sosednjih državah "ne vidijo perspektive za končanje vojne oziroma obnovo države in prosperiteto". Štiriletna vojna v Siriji, ki jo dr. Šterbenc zaradi vpletenosti ZDA, Velike Britanije, Francije in tudi Rusije namenoma ne imenuje državljanska vojna, pa je v zadnjih treh mesecih "vodila k stopnjevanju nasilja in povečanju trpljenja civilnega prebivalstva".

"Prejšnji teden smo dobili informacijo, da se konflikt nadaljuje, ljudje se še naprej selijo iz države in iščejo zatočišče. Poleg tega pa je v državah, ki gostijo begunce, vedno težje. Nedavna študija v Libanonu in Jordaniji je pokazala, da večina beguncev živi pod pragom revščine, težko si kupijo osnovne življenjske potrebščine. Tisti, ki so zunaj begunskih taborišč, pa živijo v izredno težkih pogojih," pove Andreas Needham z UNHCR-ja.

Vpletenost Zahoda
Dr. Šterbenc razloži, da so v zadnjih treh mesecih uporniki, ki se borijo proti režimu sirskega predsednika Bašarja Al Asada (šiitski alavit), dobili upanje, da lahko zmagajo, saj imajo "ultraintenzivno vojaško kot tudi koordinirano podporo sunitsko dominiranih zalivskih držav, predvsem Savdske Arabije in Katarja, poleg tega pa tudi Turčije ... Ne pozabimo, da upornike oborožujejo tudi zahodne sile: ZDA, Velika Britanija in Francija." Poleg tega pa ima režim sirskega predsednika že od samega začetka vojne v Siriji eno bistveno pomanjkljivost, nadaljuje dr. Šterbenc, "da ima bistveno manj vojakov kot uporniki, zaradi česar se je zatekel k uporabi težkega orožja, kar je povzročilo še večjo ofenzivo upornikov. Bašar Al Asad je ravno na podlagi tega, da mu zmanjkuje vojaške sile oziroma vojakov, in ob pobudi vojaških upornikov, namignil, da bi lahko prišlo do splošne mobilizacije na ozemljih pod nadzorom režima, kar je verjetno tudi pognalo v beg marsikaterega mlajšega moškega, ki bi bil lahko mobiliziran."

Kot drugi razlog navaja preobremenjenost sosednjih držav s sirskimi begunci. "Ta čaša je polna, zato morajo bežati nekam drugam," tako dr. Šterbenc. Kot tretji razlog pa vidi v preusmeritvi vala prebežnikov od Libije proti Siriji oziroma Turčiji, saj je postala pot čez Sredozemsko morje nevarna.

Balkanska pot ni več tako tvegana
V primerjavi s tem se zdi nekoliko varnejša balkanska pot, ki je danes postala mogoča in ni več tako tvegana, kot je bila pred mesecem dni, pripoveduje Karmen Švegl. "Begunci so morali s tihotapci prečkati več mej. Zdaj pa jim za pot iz Turčije na grški otok plačajo le enkrat, med 1.000 in 1.500 evri. Cena je odvisna od vremena, tihotapca, kakovosti čolna, rešilnih jopičev. Naprej potujejo bolj ali manj svobodno; z ladjo do Aten, najcenejša karta je 47 evrov, nato z vlakom do Makedonije, kjer prečkajo mejo peš, in potem znova z vlakom in avtobusi … Pred enim mesecem so morali za prečkanje grško-makedonske meje tihotapcem plačali od 500 do 700 evrov."

Priložnost za mafijo in tihotapce
RTV-jeva dopisnica nadaljuje, da so bile na severu Makedonije v bližini srbske meje zelo aktivne različne skupine tihotapcev in mafija, ki je begunce ugrabljala in od družin, predvsem v Afganistanu, zahtevala plačilo odkupnine. S potezo Nemčije, da so prebežnikom odprta vrata, pa so tihotapci "čez noč ostali brez dela, saj je policija na neki način nehala varovati mejo. Policija v Vojvodini je začela begunce varovati, saj so jih mafija in tihotapci začeli napadati. Tudi na Madžarskem, proti kateri lahko slišimo veliko kritik, smo videli begunce, ki so se pomikali po avtocesti v spremstvu policije, ki jih je na neki način varovala."

Primerjalna tabela socialnih ugodnosti
Danski časopis Jyllands-Posten se je razpisal o tem, da so šli tihotapci v želji po dobičku celo tako daleč, da so izdelali primerjalno tabelo socialnih ugodnosti v dobro stoječih evropskih državah; Nemčija, Nizozemska, Švedska, Norveška in Danska. Primerjali so kategorije: čas združitve družine, plača/ugodnosti, vrsta statusa, čas pridobitve bivanja in nastanitve. V njej je, kot na kakšnem plonklistku, kratko in jasno zapisano, da je v Nemčiji čas za združitev družin med tremi in petimi meseci od pridobitve statusa, ki velja od enega do treh let. "Če se v tem času vojna konča, greš nazaj v svojo državo, sicer znova vložiš prošnjo za podaljšanje statusa," piše v tabelici, ki navaja, da je prosilec za azil sprva nastanjen v centru, po odobritvi statusa pa lahko najamejo stanovanje.

Pogoji nastanitve med omenjenimi državami v tabeli so si dokaj podobni, razlikujejo se predvsem po času bivanja, pridobitvi statusa in seveda višini socialnih prejemkov. Po podatkih tabele v Nemčiji prosilec za azil prejme od 300 do 330 evrov, po prejemu statusa pa od 370 do 390 evrov. Na Nizozemskem 220 evrov na osebo, po odobritvi statusa dobijo družine med 1400 in 1600 evri, podobne vsote so na Švedskem in Norveškem. Na Danskem pa dobi posameznik 1.382 evrov (10.500 kron), "od česar ti bodo odšteli najemnino in davek. Ostane ti 55000 kron (900 dolarjev)," je razloženo, kar je približno 724 evrov.

Za primerjavo – v Sloveniji dobi prosilec za azil, ki ima pravico do osnovne oskrbe v azilnem domu (prehrana, obleka, obutev, higienske potrebščine) in zdravstvene oskrbe 18 evrov žepnine na mesec, če nima lastnih sredstev. Če biva na zasebnem naslovu, pa 135 evrov na mesec. Če devet mesecev po vložitvi prošnje še ni dobil odločitve pristojnega organa.

Danska ukrepala
Dansko ministrico za integracijo Inger Støjberg je razkrita tabela, ki je prišla v roke tudi FRONTEX-u, ki v EU-ju usklajuje operativno sodelovanje med državami na področju upravljanja zunanjih meja, tako vznemirila, da je napovedala takojšen ukrep - zmanjšanje socialnih prejemkov. Dansko je šla celo tako daleč, da je v štirih libanonskih časopisih objavila to novo informacijo, z namenom, da jo preberejo sirski begunci v taboriščih v Libanonu in se ne odločijo za pot na Dansko.

"Zahod in Zahodna Evropa imata odgovornost za to katastrofo"
"Preden začnemo konkretizirati današnje razmere, je treba jasno in glasno povedati, da sta ravno Zahodna Evropa oziroma Zahod tista, ki sta gledano malce širše povzročila ta intenziven begunski val. Jasno in glasno je treba povedati, da begunci bežijo večinoma iz držav, ki so bile žrtev zahodnih vojaških posredovanj; Afganistan, Irak, Somalija, Libija in (ne)posredno tudi v Siriji. Zahod pod vodstvom ZDA, ne pozabimo, asistirale so tudi določene evropske države, je tisti, ki je s svojimi vojaškimi posredovanji odprl ogromno Pandorino skrinjico … Zahod in Zahodna Evropa imata neko odgovornost za to katastrofo in zato je Evropa na neki način odgovorna in dolžna pomagati, reševati izjemno negativne posledice svojih dejanj v preteklosti," opozarja dr. Primož Šterbenc.

Polovica prebivalcev Sirije razseljene
Po podatkih Amnesty International Slovenije niti enega mesta za preselitev sirskih beguncev niso ponudile Rusija, Japonska, Singapur, Južna Koreja, zalivske države (vključno s Katarjem, Združenimi arabskimi emirati, Savdsko Arabijo, Kuvajtom in Bahrajnom), ne pozabimo na Izrael, ki proti prebežnikom gradi nov zid.

Zakaj tako odklonilen odnos zalivskih držav, čeprav zdaj Savdska Arabija trdi, da je sprejela 2,5 milijona sirskih beguncev, in zakaj so se odpravili v Evropo? Razloge je mogoče iskati na obeh straneh. "Cel Bližnji vzhod je na tak ali drugačen način vpleten v šiitsko-sunitsko državljansko vojno," opozarja docent s Fakultete za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc in nadaljuje, da je med begunci precej alavitov in kristjanov, "ki se nočejo zateči v sunitsko dominirane države Savdsko Arabijo, Katar, saj v teh državah vedno bolj intenzivno deluje Islamska država … Nemara pa tudi kakšen sunit razmišlja, da bi v smislu varnosti prišel v nestabilno območje."

Drugi razlog, da zalivske države niso preveč odprte za begunce iz Sirije, je strah pred prilivom tujih rezidentov, ki so v zalivskih državah na začasnem delu in že zdaj prevladujejo, in spremembe azilne zakonodaje. V Katarju recimo kar 90 odstotkov celotnega prebivalstva predstavljajo tuji delavci z začasnim statusom. "Če bi zalivske države spustile še sirske begunce, bi se to neravnovesje, ki ustreza zalivskim državam, porušilo v škodo domačinom. Po nekaterih informacijah se zalivske države bojijo tudi tega, da bi morale, če bi hotele sprejeti begunce iz Sirije, spremeniti svojo azilno politiko. To pa pomeni, da bi tudi začasni delavci iz tujine, predvsem iz Pakistana, Bangladeša in Indije, hoteli dobiti azil oziroma trajnejše bivanje. Zalivske države so za zdaj pokazale tendenco, da sprejemajo predvsem nekvalificirano delovno silo, ki jo lahko suženjsko izkoriščajo. Spomnimo se izkoriščanja Bangladeševcev in Pakistancev v Katarju, kjer grozijo s stradanjem za nogometno prvenstvo. Iz Sirije pa seveda prihaja neki srednji sloj visoko izobraženih ljudi, ki se jih ne bi dalo kar tako izrabljati." _________________________

^*Begunec je vsaka oseba, za katero obstaja utemeljen strah, da bo v svoji matični državi preganjana zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju in se zato ne želi vrniti v državo, saj nima njenega varstva (Ženevska konvencija).
^**Ekonomski migrant pa zapusti državo prostovoljno z namenom iskanja dela v tuji. Domov se lahko vrne kadar koli, zato ne potrebujejo mednarodne zaščite.