Britanski veleposlanik v Vatikanu je opozoril, da je bilo papeževo povabilo anglikanskim nasprotnikom ženskih duhovnic, naj se množično spreobrnejo v katolištvo, tako podžigajoče, da bi lahko vodilo v diskriminacijo in celo nasilje proti britanskim katoličanom, navaja Guardian diplomatsko depešo.
Francis Campbell je govoril z ameriško diplomatko, potem ko se je nadškof Canterburyja Rowan Williams novembra 2009 srečal s papežem. Presenetljiva poteza Vatikana je Williamsa postavila v "nemogoč položaj", "anglikansko-vatikanski odnosi pa so bili zaradi papeževe odločitve pred najhujšo krizo v 150 letih".
Spreobračanje anglikancev
Campbellove izjemno iskrene izjave so dokumentirane v eni izmed serij zaupnih diplomatskih depeš iz ameriškega veleposlaništva v Vatikanu, ki jih je objavil WikiLeaks. Campbell, tudi sam katoličan, je opazke podal v pogovoru z ameriško vodjo misije v Vatikanu Julietto Noyes, potem ko se je papež odločil, da naznani poseben predpis, po katerem bi se nezadovoljni anglikanci lahko množično spreobrnili, pri tem pa še vedno ohranili svoje vodstvo in nekaj svojih obredov.
O tem so se v Rimu dogovorili za hrbti angleških katoliških škofov, Williamsa pa o tem praktično niso opozorili. Uradna vatikanska izjava opisuje srečanje novembra 2009 med Williamsom in papežem kot vljudno, toda Campbell je ameriškemu veleposlaniku, profesorju teologije Miguelu Diazu, povedal, da je bilo "na trenutke mučno".

Williams v "nemogočem položaju"
Veleposlanik je Noyesovi povedal, da je odločitev premaknila cilj katoliško-anglikanskega ekumenskega dialoga "od resnične enotnosti do golega sodelovanja," in dodal, da nekateri vatikanski predstavniki menijo, da je papež ravnal napačno, ker se predtem ni posvetoval z nadškofom.
Depeša nadaljuje: "Zdi se, da je bila odločitev Vatikana uperjena predvsem proti anglikancem v ZDA in Avstraliji, ob tem pa sploh niso premislili, kako bi odločitev vplivala na center anglikanstva, Anglijo ali na nadškofa Canterburyja. Benedikt XVI. je postavil Williamsa v nemogoč položaj. Če bi se Williams odzval ostreje, bi uničil desetletja dela pri ekumenskem dialogu; s tem, ko se ni odzval ostreje, pa je izgubil podporo med jeznimi anglikanci."
Ameriški diplomati se še sprašujejo, "ali je bila škoda, ki so jo doživeli medkrščanski odnosi, vredna - še zlasti, ker se bo število anglikancev, ki se bodo spreobrnili, bolj verjetno merilo v kapljicah kot pa v valu". Med 114 škofi Cerkve Anglije so trije naznanili, da se bodo spreobrnili.
Druge depeše iz Vatikana v Washington razkrivajo še:
- Ameriški diplomati so menili, da je bilo papeževo posredovanje ključno pri izpustitvi 15 britanskih mornarjev, ki jih je leta 2007 zajel Iran. "Vatikan je pomagal zagotoviti izpustitev britanskih mornarjev," je Obami zagotovila Julieta Noyes, vodja ameriške misije v Vatikanu. Britanski diplomati v Londonu so po drugi strani potrdili, da je papež res Teheranu poslal sporočilo, v katerem poziva k izpustitvi, da pa ni bil nujno ključen pri izpustitvi.
- Vatikan ni dovolil svojim predstavnikom, da bi pričali pred irsko komisijo, ki je preiskovala duhovniško zlorabo otrok, in je bil jezen, ko so jih poklicali.
- Papež je bil odgovoren za nasprotovanje Vatikana, da bi Turčija vstopila v EU, in je hotel, da bi bila referenca na evropske "krščanske korenine" vključena v ustavo EU-ja. Leta 2004 je namreč prihodnji papež, takrat še kardinal Ratzinger, spregovoril proti vstopu Turčije v EU, čeprav naj bi bil takrat Vatikan glede tega vprašanja še nevtralen. Takratni zunanji minister Vatikana, monsignor Pietro Parolin, je ameriškim diplomatom odgovoril, da so Ratzingerjeve izjave njegove lastne in ne uradno stališče Vatikana.
Depeša razkriva, da je bil Ratzinger vodilni glas za vatikanskimi neuspešnimi prizadevanji, da bi v ustavi EU-ja zagotovili omembo evropskih "krščanskih korenin". Ameriški diplomat je zapisal, da Ratzinger "jasno razume, da bi s tem, ko bi pustili muslimanski državi, da se priključi EU-ju, še bolj oslabilo njegovo prizadevanje po krščanskih temeljih Evrope".