S talibani na oblasti se v Afganistan vrača strah njihovih nasprotnikov, predvsem pa žensk, ki jim islamistični nazadnjaki dodeljujejo zelo omejeno vlogo v družbi, kar so z vso pripadajočo brutalnostjo že udejanjili v svoji prvi vladavini med letoma 1996 in 2001. Takrat so jih z oblasti z napadom na Afganistan zrušile ZDA, s čimer se je sprožila t. i. vojna proti terorizmu, neprestan niz odkritih in prikritih vojaških posredovanj ter pregonov po vsem svetu, kar je Washington začel izvajati po terorističnih napadih 11. septembra 2001. A boj proti terorizmu je bil le eden od deklarativnih razlogov za začetek vojne, ki se je razvila v najdaljšo ameriško vojno do zdaj. ZDA so napad in zasedbo Afganistana upravičevale tudi z osvobajanjem žensk v tej državi.

Kot pa je v pogovoru za MMC dejala profesorica z ameriške univerze Rutgers, ki se ukvarja s področji islamofobije, spola, imperializma, rase, medijev in neoliberalizma, je to izgovor, ki spada v tradicijo t. i. imperialističnega oziroma kolonialnega feminizma, v okviru katerega so ženske le priročen izgovor za nova osvajanja. Avtorica knjige Islamofobija in politike imperija opozarja, da ZDA v odnosu do talibanov niso imele emancipatornih ambicij pred letom 2001, stališčem Washingtona pa so takrat, še posebej pa po 11. septembru, bolj ali manj zvesto sledili tudi ameriški mediji, ki so odigrali pomembno vlogo pri izgradnji konsenza v javnosti glede vojne. Sogovornica med drugim opozarja tudi na povezave med ameriško zunanjo in notranjo varnostno politiko. Taktike, ki jih ZDA uporabljajo v tujini, postanejo namreč uporabne tudi zoper domače disidente.

Prevladujoč vtis v medijih in politiki glede umika ameriških in preostalih tujih sil iz Afganistana je, da se je vojna po 20 letih končno končala, čeprav ZDA, kot kaže, ne nameravajo končati vojaških napadov v državi. Kako bi označili to vojno zadnjih dveh desetletij – kot imperialistično, protiteroristično, emancipatorno? Se jo sploh da jasno označiti?
Ta vojna proti terorizmu je pravzaprav blagovna znamka, izmišljena po 11. septembru 2001, da bi upravičili uporabo ameriške moči po svetu in da bi svet ukrojili v skladu z ameriškimi prednostnimi nalogami. Po razpadu Sovjetske zveze in hladne vojne, v kateri je bila ta država glavni sovražnik, je ta vojna služila za ustvarjanje konsenza tako doma kot v tujini za vzpostavljanje ameriške hegemonije po svetu. Kakšno desetletje namreč ni bilo jasnega sovražnika. V devetdesetih letih so sicer potekale "humanitarne vojne", ZDA so tudi drugače upravičevale svoja posredovanja, a 11. september je ponudil izgovor za neskončno vojno proti terorizmu. Kongres je sprejel dovoljenje za uporabo vojaške moči (resolucija, sprejeta 18. septembra, op. a.), ki je dajala ZDA pravico, da vojaško posredujejo proti "teroristom", kjerkoli želijo, in da tako uveljavijo svojo nadvlado na svetovni ravni. Afganistan je bil prvi korak v tem procesu, a kot vemo, je Bush (nekdanji ameriški predsednik George Bush, op. a.) takoj po 11. septembru v Belo hišo poklical svoje najvišje svetovalce in jim naročil, naj najdejo način, da te napade pripišejo Iraku. Ta država je bila namreč njihov pravi cilj. Neokonservativni inštitut Projekt za novo ameriško stoletje je točno eno leto pred 11. septembrom izdal poročilo, ki je govorilo o radikalni spremembi odnosov na Bližnjem vzhodu v korist ameriških imperialnih ciljev.

Poročilo pa navaja, da bi bil za to potreben nekakšen novi Pearl Harbor (nenadni japonski napad na ameriško oporišče Pearl Harbor na Havajih leta 1941, po katerem so ZDA vstopile v drugo svetovno vojno, op. a.). Sama ne verjamem, da so bile ZDA vpletene v napade 11. septembra, nisem zasledila prepričljivih dokazov, ki bi to potrjevali, bili pa so priročen izgovor za vojno proti Afganistanu in nato Iraku ter za nadaljevanje napadov z brezpilotnimi letali po svetu. Glede same vojne v Afganistanu pa menim, da je bila katastrofa, to je poraz, to je novi "Vietnam" za ZDA, saj so talibani tako hitro zrušili vlado in prevzeli nadzor, kar je pokazalo, kako malo so ZDA res nadzirale regijo in kako malo resničnega vpliva so imele. A mediji o tem ne poročajo tako. Sprašujejo se le, kaj bi lahko storili, da bi se umaknili na boljši način, nikakor pa ne preizprašujejo ameriške prisotnosti tam. Prejšnji teden sem v članku v New York Timesu prebrala, da so se bili talibani po začetku ameriškega napada pripravljeni brezpogojno predati, a so ZDA to zavrnile, češ da želijo povsem spremeniti Afganistan. Ta vojna kaže, kako imperiji delujejo, kakšne napake delajo in so zato neuspešni.

Afganistanski dokumenti, ki jih je objavil Washington Post, kažejo, da ameriške sile in establišment pogosto niti niso vedeli, kaj sploh počnejo in proti komu se borijo v Afganistanu. Kako to, da je ameriška vojaška prisotnost tam trajala tako dolgo?
Borili so se v še eni gverilski vojni, tako kot v Vietnamu. Razmišljanje je bilo podobno: "ostanimo samo še malo dlje in bomo lahko zmagali". V resnici pa so grozote, ki so jih ZDA izvajale, ustvarjale plodna tla za talibane in njihovo novačenje novih pripadnikov. Novinar Seymour Hersh je v Afganistanu govoril z ljudmi, ki so v ameriških napadih brezpilotnih letal izgubili sorodnike. Neki 12-letni deček je dejal, da sploh ne ve, kdo so talibani, da ne ve nič o politiki, a da je brezpilotno letalo napadlo svate na poroki in ubilo vse, ki jih je imel rad. Zato je vse, kar mu je ostalo, to, da najde način, kako se lahko maščuje za smrt svoje družine. Zato se je pridružil talibanom. ZDA so same ustvarjale razmere, v katerih so se talibani, ki so se bili pred tem pripravljeni predati, celo krepili. Metode, ki so jih uporabljale ameriška vlada, ameriška vojska in obveščevalna služba CIA, so očitno vodile v popolno katastrofo in propad.

Poleg boja proti terorizmu je bil eden glavnih razlogov za napad na Afganistan, ki so ga ponujali Washington in njegovi zavezniki, potreba po osvoboditvi afganistanskih žensk. Zdi se jasno, da je bil to zgolj trik, kako javnosti prodati napad na še eno državo, še posebej, če ta argument postavimo v daljši zgodovinski kontekst. V svoji knjigi pišete, da se je ta argument uporabljal že v 17. stoletju proti ameriškim staroselcem in pozneje proti temnopoltim Američanom, ki so jih predstavljali kot grožnjo belim ženskam. Lahko več poveste o tem, kako koristna je ta ideja in kako močna je bila pred 20 leti?
To je argumentacija, ki uporablja ženske ali človekove pravice, tudi demokracijo, torej liberalne koncepte, kot vzvod za upravičevanje imperializma. Takšno razmišljanje je znano kot imperialistični ali kolonialni feminizem. Ko so v Severni Ameriki bele ženske pobegnile pred patriarhalnimi kolonialnimi razmerami in odšle živet s staroselci, beli moški naseljenci niso mogli verjeti, da so odšle prostovoljno, in so dejali, da so bile gotovo ugrabljene. Reševanje belih žensk je tako postalo izgovor za genocid nad ameriškimi staroselci. Imperialistični oziroma kolonialni feminizem pa se je resnično utrdil v 19. stoletju v kontekstu britanske in francoske kolonizacije velikega dela sveta, Severne Afrike, Bližnjega vzhoda, južne Azije in tako naprej. Britanski kolonialni vladarji so povsem namerno kradli argumente takratnega britanskega gibanja za volilno pravico za ženske, s katerimi so se predstavljali kot razsvetljena kolonialna sila. Tako je lord Cromer govoril, da so v Egiptu zato, da bi osvobodili egipčanske ženske, medtem ko je britanski kolonializem razmere za te ženske v bistvu slabšal, na primer na področju izobraževanja. Cromer pa je bil tudi eden od ustanoviteljev Moške lige za končanje boja žensk za volilno pravico v Združenem kraljestvu. Hinavščina je očitna.

Ta tradicija je z afganistansko vojno oživila. Opozarjalo se je na grozno trpljenje žensk pod talibani, kar je res, in Zahod naj bi jih osvobodil. Kar ni bilo povedano, je to, da so imele v 60. in 70. letih v nekaterih glavnih afganistanskih mestih, na primer v Kabulu, ženske precej pravic. Hodile so na univerze, bile so zdravnice, odvetnice, bile so na pomembnih javnih položajih. To se je začelo spreminjati v 80. letih z vzponom mudžahedinov, zelo nazadnjaške islamistične skupine, ki so jo ZDA podpirale z več milijardami dolarjev, da bi se borila proti Sovjetski zvezi. Ko so v 90. letih mudžahedini prišli na oblast, so začeli napadati ženske pravice, talibani pa so to povzdignili na še višjo raven. Nič od tega ni zanimalo medijev v ZDA. V 90. letih se je vlada predsednika Billa Clintona sestala s talibani, saj si je želela zagotoviti dostop do nafte v Kaspijskem morju in takrat se to ni postavljalo pod vprašaj. Raziskava, ki sem jo izvedla s kolegico Carol Stabile, je pokazala, da je bilo pred 11. septembrom o trpljenju afganistanskih žensk objavljenih zelo malo prispevkov, od 15 do 20. Po 11. septembru pa se je v nekaj mesecih pojavilo na stotine člankov o tej temi. Zakaj je postalo trpljenje teh žensk nenadoma uporabno? Pričakovano ženske v Afganistanu niso bile osvobojene. Dosežen je bil nekakšen napredek v šolanju in zdravstveni oskrbi, a na podeželju so ZDA za zaveznike izbrale te iste ljudi, ki so začeli napadati ženske pravice.

ZDA so bile torej tiho glede pravic žensk v Afganistanu pred talibani in še pet let po tem, ko so prevzeli oblast leta 1996. Kako to ni sprožilo več dvomov o verodostojnosti ameriške nenadne zaskrbljenosti za položaj Afganistank?
Mislim, da je razlog v tem, da so feministke privolile v sodelovanje v tej igri. Ko je Busheva vlada želela sprožiti svojo vojno proti terorizmu, da bi domnevno osvobodila afganistanske ženske, so nekatere feministke to pozdravile. To so storile tudi feministične organizacije in zagovornice pravic žensk v drugih državah. To je veliko ljudi zmedlo. Ko vidite, da ljudje, ki imajo zgodovino legitimnega boja za ženske pravice, podprejo ameriško vojno proti terorizmu, to zamegli razmere in ljudje ne vedo, kaj naj si mislijo, a hočejo narediti pravo stvar. Zato začnejo verjeti, da je ta vojna morda res tisto, kar je prav, pri čemer ne pomislijo, da metanje bomb in uničevanje infrastrukture pomeni še več smrti, ne pa osvoboditve. Malalai Džoja, ena najmlajših poslank v afganistanskem parlamentu, je v svoji knjigi z naslovom Ženska med gospodarji vojne zapisala, da so ženske sposobne same doseči svojo osvoboditev. V Afganistanu obstajajo feministične organizacije, kot je RAWA (Revolucionarno združenje žensk Afganistana), ki so pozivale, naj jih ne bombardirajo, saj da bo to še poslabšalo razmere. A zgodovina "bremena bele ženske" oziroma "bremena belega moškega" je dolga in ti argumenti se naslanjajo na dolgo tradicijo predpostavk, da je Zahod superiornejši od Vzhoda.

Obstaja torej tesna povezava med imperializmom in liberalnim feminizmom pod dežnikom rasizma.
Tako je. Najprej, povsem se zanemari zmožnost temnopoltih žensk, da se same borijo za svojo osvoboditev, kot da potrebujejo bele ženske in moške, da jih osvobodijo. To je v osnovi rasistično razmišljanje. Trdim, da smo lahko solidarni z zatiranimi ženskami po svetu in obenem priznavamo, da so ženske zatirane tudi v ZDA. Šele od nedavnega imamo gibanje #Jaztudi (#Metoo). Ženske šele zdaj začenjajo zmagovati na sodiščih v primerih posilstev. Takšno je stanje politike v ZDA. Teza, da so ZDA nekakšna osvobojena država, v kateri so ženske enakopravne državljanke, preprosto ni resnična. Ženske še vedno zaslužijo le 78 odstotkov zneska, ki ga za enako delo zaslužijo moški. Drži to, kar ste rekli. Vse to temelji na rasistični predpostavki, da smo mi napredni, mi smo civilizirani, oni pa so nazadnjaški. Skušam se boriti proti tej ideji o spopadu civilizacij.

Liberalne feministke v ZDA so ob tem naivno podprle vojaško posredovanje političnih sil, ki pa so doma izvajale ravno protifeministično agendo. Kako bi razložili to neskladje?
Ravno to je težava liberalnega feminizma. Ni namreč kritičen do države kot instrumenta moči vladajočih elit oziroma vladajočega razreda. Zato bo ravnal v interesu te elite, tako doma kot v tujini. Če državo dojemate kot nevtralno telo, ki se lahko uporabi za izboljšanje na področju ženskih in človekovih pravic, boste morali izvajati akrobacije, da bi lahko razložili, da ste zaveznik določenih si. Na državo seveda lahko pritiskamo s protesti in ljudskimi gibanji, a sama po sebi je vlada orodje razredne moči.

Washington je imel pri napadu na Afganistan precejšnjo podporo medijev. Leta 2005 ste zapisali, da "se da poročanje o afganistanskih ženskah po 11. septembru 2001 razumeti le kot cinično in oportunistično izkoriščanje žensk". So bili mediji, torej konkretni novinarji in uredniki, takrat tako naivni, da so verjeli uradnim razlagam, ali pa je bilo to namerno, kot ste rekli, "cinično izkoriščanje žensk"? In če je tako, zakaj so mediji to počeli?
Moramo se zavedati, da je potekala propagandna vojna. V bran pravicam žensk sta se oglasili tudi ženi Georgea Busha in Tonyja Blaira (nekdanjega britanskega laburističnega premierja, op. a.), Laura Bush in Cherie Blair. To je bila organizirana propagandna kampanja. Vemo, da je bila v to vpletena tudi CIA. Ko je v nekaterih evropskih državah podpora sodelovanju teh držav v Natovi okupaciji začela upadati, je CIA, kot razkrivajo tajni dokumenti, ki so pricurljali v javnost, dala v javnost zgodbe o trpljenju žensk v Afganistanu, da bi okrepila podporo zasedbi te države. Ob tem pa ne mislim, da novinarji razmišljajo, kako naj bodo propagandisti. Nekaj tega je gotovo bilo takoj po napadih 11. septembra zaradi šoka ob prvih napadih na celinske ZDA. Ta šok je imel močen vpliv na novinarstvo. Nisi mogel postavljati kritičnih vprašanj, ne da bi te diskreditirali. Slavni novinar Dan Rather je v eni oddaji celo dejal: "George Bush je moj predsednik, on odloča, povejte, kam naj se postavim v vrsto." Novinarji so takrat res požirali razlage, ki so prihajale iz Bele hiše. Zdaj sicer res ni aktivnega pritiska na novinarje, da jih utišajo, a obstaja ideološki okvir, v okviru katerega ljudje verjamejo, da so ženske drugje po svetu zelo zatirane in da smo mi superiorni, zato objavljajo prispevek za prispevkom v skladu s takšnim razmišljanjem. V letih 2012/13 je Amnesty USA celo izvajal kampanjo, ki je pozivala Nato, naj ostane v Afganistanu, češ da opravlja dobro delo. To je ideologija. To je sistem prepričanj o tem, kdo smo mi in kdo so oni, ki je v osnovi rasističen.

Po 11. septembru je bil opazen porast števila prispevkov o položaju žensk v Afganistanu. In kot ste ravnokar pojasnili, obstaja neverjetna korelacija med uradnim diskurzom države in mediji, ki se predstavljajo kot svobodni, neodvisni in takšni, ki si upajo nasprotovati.
Na Zahodu velja, da so mediji četrta veja oblasti, da naj postavljajo težka vprašanja in tako naprej. V realnosti pa ne delujejo tako. V obdobju lažnih novic in podjetij, ki se ukvarjajo z objavljanjem dezinformacij, se mainstreamovski mediji še bolj naslanjajo na vire, ki jih imajo za zaupanja vredne, torej na ljudi na položajih moči, še posebej na vladne uslužbence. Novinarju, ki ima dostop do novinarskih konferenc v Beli hiši, dovolilnice ne bodo obnovili, če bo postavljal neprijetna vprašanja. Pod Trumpom je bilo to hitro in transparentno, a to se dogaja pod vsemi vladami, tudi pod Bidnovo. Novinarje na prefinjene načine učijo, kako naj razmišljajo, tako da je razprava omejena le na demokrate in republikance, pri čemer so oboji podporniki vojn in imperija, in vse, kar jih presega, ni več legitimno. Tako se reproducira status quo.

Ko govorimo o korporativnih medijih, ki si drznejo nasprotovati, pravzaprav nasprotujejo le uradnim sovražnikom države.
Da. Ne gledam več veliko poročil na televiziji, novice spremljam na spletu in ostajam naročena na New York Times, a nedavno sem bila podvržena CNN-u. Presunljivo je, kako podobno je poročanje o Afganistanu zdaj v primerjavi s poročanjem v času vojne. Prikazujejo vojake, ki dvigujejo majhne otroke in skrbijo zanje ali ljudem delijo steklenice vode. Kot da je bila okupacija Afganistana ena velika humanitarna operacija, a to je navadna propaganda. Tega preprosto ne morem več gledati.

S t. i. vojno proti terorizmu, ki se je začela z napadom na Afganistan, je tesno povezana islamofobija, ki je v ZDA in Evropi po 11. septembru naravnost eksplodirala. A kot poudarjate, močno je bila prisotna že od sedemdesetih let naprej. Kako pomembna je bila oziroma je islamofobija za to vojno?
Brez ideologije islamofobije, brez tega, da muslimane predstavljajo kot nekakšno monolitno množico barbarskih, neciviliziranih, nasilnih, mizogenih ljudi, ki so nezmožni demokracije, tega, da vladajo sami sebi, človekovih pravic in tako naprej, brez tega okvira bi bilo praktično nemogoče, da bi ZDA pridobile konsenz javnosti glede vojne v Afganistanu in Iraku. To ima dolgo zgodovino. O tem govori orientalizem, ki so ga predstavili Edward Said in drugi. Kako si lahko v 19. stoletju upravičeval kolonializem v Franciji, ki je ravno imela svojo revolucijo na osnovi idej enakosti, bratstva, demokracije, nato pa je okupirala Alžirijo, kjer je ljudem odrekala točno te pravice, ki so bile v Franciji ravno izborjene? Kako je lahko Britanija, ta ustavna monarhija, upravičevala okupacijo Indije in ropanje njenih surovin ter odrekanje pravic, ki so jih imeli Britanci, avtohtonemu prebivalstvu. To počneš z rasizmom, z dehumanizacijo. Orientalizem je pomenil ustvariti ta monolitni subjekt, ki se razteza od severne Afrike do južne Azije. O teh ljudeh se je učilo, da so statični, nezmožni sprememb, da imajo le peščico značilnosti, čemur bi rekli stereotipi, in da zato mi nosimo breme, da jih civiliziramo in koloniziramo.

To argumentacijo, ki je bila zelo učinkovita na vrhuncu kolonializma v 19. stoletju, so oživili ljudje, kot je Bernard Lewis, ki je skoval izraz "spopad civilizacij", ki ga je z esejem in nato knjigo populariziral Samuel Huntington. V skladu s to tezo po propadu Sovjetske zveze ne bo več konfliktov, ki bodo politični, ampak bodo vsi konflikti kulturni. Obstajalo naj bi šest ali sedem civilizacij, zahodna, konfucijanska, islamska in tako naprej, in ravno islamska in konfucijanska sta po njegovem mnenju posebej sovražni do Zahoda. Ti kulturni vidiki naj bi vodili v konflikte, pri čemer se zanemarjajo ameriški naftni interesi na Bližnjem vzhodu ali dejstvo, da sta bila del razlogov za zasedbo Afganistana nafta v Kaspijskem morju in poskus preprečitve vzpona Kitajske z oporišči v Afganistanu. Rasizem je temeljni del tega projekta, in če ne bi bilo islamofobije, bi si jo morali Busheva in nato Obamova vlada izmisliti.

A ta islamofobija je zelo selektivno orodje, ki pa se ne uporablja v primeru zalivskih monarhij. Zahod te države ne samo tolerira, ampak jih vojaško in politično vzdržuje.
Takšen primer je Savdska Arabija, s katero imajo ZDA tesen odnos od tridesetih let 20. stoletja. Čeprav je to najbolj zatiralski režim v regiji, morda tudi v svetu, kar zadeva človekove in ženske pravice, je povsem sprejemljiv. Lahko si princ in umoriš novinarja, pa se ti ne bo nič zgodilo. ZDA zaradi tega ne bodo spreminjale odnosa. Prav tako ni bila Savdska Arabija napadena po 11. septembru, čeprav je bilo 15 od 19 ugrabiteljev Savdijcev. ZDA potrebujejo zalivske države, da imajo tam lahko oporišča, iz katerih lahko vzdržujejo svojo nadvlado. Imperij bo v prihodnje izvajal napade z brezpilotnimi letali in gospodarski pritisk. Primer Afganistana je pokazal, da takšna okupacija ne bo uspešna. Irak je za ZDA že bil poraz, Afganistan pa je novi Irak.

Po eni strani je islamofobija olajšala vojno proti terorizmu, po drugi pa je ta vojna olajšala islamofobijo. Pojava sta se vzajemno hranila in se še vedno. A muslimani v ZDA so le zadnja tarča. Ta država ima dolgo zgodovino preganjanja manjšin v času vojne, od nemške skupnosti med prvo svetovno vojno do japonskih Američanov med drugo in levičarskih protivojnih aktivistov v času vojne v Vietnamu. Razvoj dogodkov po 11. septembru tako ni mogel biti presenetljiv.
Res je. Opozorila bi na pozna 60. in zgodnja 70. leta, ko so bili sprva Arabci, nato tudi južni Azijci in Iranci, konstruirani na rasiziran način. Arabci so bili do takrat obravnavani kot belci in so bili precej uspešni v pridobivanju ameriških državljanstev. Ta položaj so izgubili, ko so ZDA po drugi svetovni vojni prevzele vlogo Francije in Združenega kraljestva na Bližnjem vzhodu. Oblasti so se takrat začele infiltrirati v skupnosti arabskih Američanov, jih zasliševati in jih dojemati kot potencialne teroriste. To je definicija rasizma. Ljudi ne ocenjujejo na podlagi njihovih dejanj, ampak se jim zaradi tega, kdo so, pripisuje nagnjenost k zločinu. Nato jih začne država preganjati in jih nadzirati. To se dogaja od sedemdesetih let, v primeru Irancev po iranski revoluciji in krizi s talci (med letoma 1979 in 1981, op. a.), v primeru južnih Azijcev, predvsem ljudi pakistanskega rodu, pa od devetdesetih let. A 11. september je to dvignil na povsem novo raven. Takrat so nastale zakonodaje in sistemi, v skladu s katerimi so bile muslimanske skupnosti nadzorovane, država uporablja provokatorje, da muslimane zvabijo v izvajanje zločinov, ki jih sicer ne bi, ljudi so dajali na sezname, izganjali so jih. Obstaja program demonizacije in rasizacije, ki je nastal po 11. septembru.

Govorili ste o množičnem prisluškovanju in drugih oblikah nadzora, ki trajajo desetletja. V zadnjem času postaja ta nadzor z novimi tehnologijami lažji in širši. Tarče tega nadzora pa niso bili samo "sumljivi" muslimani, ampak tudi liberalne, antikapitalistične, protirasistične politične skupine in posamezniki. Ta "vojna proti terorizmu" tako ni omejena na neke oddaljene države, ampak jo vodijo tudi v ZDA proti ameriškim državljanom. Kakšne so še povezave med vojaškimi posredovanji v tujini in domačimi politikami?
ZDA niso nikoli ločile med zunanjo in notranjo varnostjo. V kontekstu hladne vojne je bilo jasno, da sovražnik ne obstaja samo zunaj v obliki Sovjetske zveze, ampak je bil sovražnik kdorkoli na levici, naj je bil komunist, naklonjen Sovjetski zvezi ali pa preprosto disident, nekdo, ki je bil kritičen do ravnanja ZDA v hladni vojni. Nadzor nad kritično mislijo in levico je bil vedno del načina, kako je delovala ameriška imperialistična politika. V skladu s to logiko je treba stališča, mnenja in organizacije ustaviti, preden lahko sploh dosežejo javnost in jo prepričajo. To lekcijo so se naučili v času vietnamske vojne, ko je javnost nasprotovala posredovanju ZDA v Vietnamu. Od takrat prevladuje mišljenje, da je treba proti domačim skupinam, ki ogrožajo ameriško hegemonijo na svetovni ravni, uporabiti enake metode, kot jih ZDA uporabljajo po svetu. Na začetku 20. stoletja so tako taktike, ki so jih uporabili proti disidentom na Filipinih, nato uporabili proti temnopoltim Američanom in levici doma. Enako velja za čas hladne vojne in tudi za čas vojne proti terorizmu. Protiteroristična zakonodaja se tako uporablja zoper levičarske skupine. Tak primer je pregon aktivistov iz Zasedimo Wall Street ali staroselcev, ki se borijo proti gradnji naftovodov. Tudi pripadnike gibanja Življenja temnopoltih štejejo so označevali za teroriste. Organi pregona ne zbirajo podatkov le o Američanih arabskega ali južnoazijskega rodu in drugih muslimanih, ampak so tarča tudi temnopolti disidenti, okoljski aktivisti in tako naprej. Ko enkrat razviješ mehanizem za pregon ljudi, ki so označeni kot sovražniki v mednarodnem kontekstu, se ta mehanizem vedno vrne domov. Ta fluidnost obstaja že vsaj stoletje, če ne dlje.

Kot da je druga plat "osvoboditve" temnopoltih žensk zapiranje domačih disidentov.
Da, ne glede na to, ali gre za moške ali ženske.