Po koncu hladne vojne, ki je botrovala k vzponu številnih komunističnih diktatorjev, se je njihovo število zmanjšalo in v druščini skupaj s Kimom se danes najpogosteje omenja še Fidela Castra na Kubi, Saparmurata Nijazova v Turkmenistanu in Aleksandra Lukašenka v Belorusiji. Med njimi edino severnokorejski voditelj s pomočjo partije in obsežnega vojaškega aparata ohranja preživelo rigidno stalinistično obliko vladanja.

Castro se trdno drži na oblasti že več kot 40 let, a je moral omiliti komunistični sistem in Kubo odpreti svetu, da je prehranil prebivalstvo. Nijazov in Lukašenko sta se kalila v nekdanji sovjetski partiji in se pri svojem avtoritarnem vladanju rada poslužujeta stalinističnih metod, predvsem gojenja kulta osebnosti, vendar v nasprotju s Kimom svojih političnih nasprotnikov ne pošiljata na prisilno delo v taborišča. Oba sta se tudi potrudila organizirati volitve, na katerih je sicer Lukašenko zmagal s prepričljivo večino, Nijazov pa je bil edini kandidat.

O življenju v Demokratični ljudski republiki Severni Koreji je znanega malo, saj so uradne informacije redke in še te ideološko obarvane, o razmerah v totalitarnem režimu zato verjetno najbolj zgovorno pričajo tragične zgodbe tistih, ki jim je uspelo pobegniti, in anekdote redkih tujcev, ki so imeli priložnost obiskati najbolj izolirano državo na svetu. Komunistični režim posega v vse pore družbenega življenja - tudi za ceno številnih žrtev zgrešenih politik in med hudo lakoto v 90. letih naj bi umrlo kar okoli tri milijone ljudi, številni pa so bili odvisni od tuje pomoči. Za dostavo te so oblasti postavljale svoje pogoje, režim pa mednarodno skupnost še zmeraj izsiljuje tudi z razvojem jedrskega orožja.

Prvi predsednik, večni predsednik
Vodilno vlogo v tej za mnoge skrivnostni vzhodnoazijski državi imata vojska in komunistična partija pod vodstvom Kim Džong Ila, najstarejšega sina prvega predsednika Kim Il Sunga, ki se je med drugo svetovno vojno kot gverilec s sovjetsko pomočjo boril proti japonski okupaciji in vladal od ustanovitve Severne Koreje leta 1948 do svoje smrti leta 1994. Po koncu triletnega uradnega žalovanja so njegov rojstni dan razglasili za praznik sonca in leto njegovega rojstva je postalo začetek novega uradnega koledarja. Ljudski kongres mu je leta 1998 podelil naziv večnega predsednika in ukinil predsedniški položaj, Kim Džong Il pa je bil imenovan za predsedujočega nacionalnemu obrambnemu svetu in tako postal de facto najvišji voditelj v državi.

Le nase se lahko zaneseš
Komunistična ideologija v Severni Koreji je preplet različnih doktrin, ki jih povezuje ideja juche, kar v korejščini pomeni zanašanje nase. Ideja zapoveduje neodvisnost v političnih zadevah, samooskrbo v gospodarstvu in samoobrambo v vojaških zadevah, Korejo in njenega voditelja pa postavlja v središče sveta. Pri razvijanju svoje različice komunizma se je Kim Il Sung oprl na tradicionalne ideje konfucianizma, ki se je na korejski polotok razširil iz Kitajske pred dva tisoč leti, njegova pravila pa so vse do danes ostala globoko zakoreninjena v družbi. Pri konfucianizmu ne gre za religijo ali ideologijo, ampak filozofsko-etični nauk, ki že stoletja natančno ureja odnose med posamezniki, določa njihov položaj v družbi in postavlja smernice v življenju.

Kim Il Sung je monolitski ideološki sistem, kot ga je sam poimenoval, začel graditi po porazu v korejski vojni na začetku 50. let, ko mu ni uspela nasilna združitev z Južno Korejo, ki so ji pri obrambi pomagali ZDA in Združeni narodi. V prvih letih se je režim še močno opiral na doktrino marksizma in leninizma, ki pa jo je z leti vse bolj nadomeščala ideja samozadostnosti, s katero je Severna Koreja skušala zgraditi lasten komunistični ideološki sistem in se s tem tudi otresti vpliva Sovjetske zveze po Stalinovi smrti ter kasneje še Kitajske. Do 80. let so omembe marksizma in leninizma povsem izginile iz partijskega besednjaka in vodilno vlogo je prevzela ideja juche, ki so jo poimenovali tudi misel Kim Il Sunga.

Oče voditelj, mati partija
Uvedbo komunizma je olajšala glavna ideja konfucianizma, ki strogo določa podrejenost posameznika družbi in voditelju. Korejci tako ne poznajo nekaj takega, kot je pravica posameznika, saj je namreč bolj kot osebna sreča in zadovoljstvo pomembnejša harmonična integracija posameznika v družbeno skupnost, katere ureditev naj bi odražala ravnovesje v naravi in celotnem vesolju. Družba je bila vedno strogo hierarhično urejena, s posebnim mestom za voditelja, ki kot oče nad družino bedi nad svojim ljudstvom, komunizem pa je dodal še vlogo partije kot matere in vsi skupaj z ljudstvom tvorijo veliko družino.

Vsako dejanje voditelja izraža potrebe države in družbe, nasprotovanje pa pomeni zanemarjanje nacionalnih interesov. Glavna naloga partije je zato postala prevzemanje idej voditelja in širjenje njegove ideologije. Ideološka indoktrinacija poteka na vseh ravneh in mora imeti po besedah Kim Džong Ila prednost pred vsem drugim izobraževanjem v šolah. Postati mora obvezno študijsko gradivo in glavni predmet razprav med delavci. Indoktrinacija se začne že zelo zgodaj v mladosti in prve besede, ki jih morajo starši naučiti svoje otoke, so: Hvala ti oče, Kim Il Sung. Za nenehno ozaveščenost in ohranjanje revolucionarnega duha med prebivalstvom partija skrbi z rednimi udarnimi akcijami od delovnih brigad, vojaških vaj, množičnih manifestacij in postavljanja sloganov, ki prepredajo celotno državo .

Dolge priprave na nasledstvo
Prebivalstvo so že na začetku 70. let začeli pripravljati na nasledstvo Kim Džong Ila in prvi vidnejši položaj, ki ga je zasedel, je bilo vodenje partijskega oddelka za organizacijo in propagando, saj se je že kmalu zavedal pomembnosti množičnih medijev, popularne kulture in umetnosti, s katerimi je očetu v 60. letih pomagal širiti ideologijo in utrjevati kult osebnosti. Kot poklicni režiser in velik filmski navdušenec naj bi sam ustvaril številne filme, drame in opere, režimska literatura pa prepričuje, da gre tudi za največjega skladatelja na svetu.

V 80. letih je Kim Džong Il počasi prevzemal pomembnejše položaje v partiji in si prisvojil popoln nadzor nad državo in gospodarstvom. Zadnji in najpomembnejši položaj je zasedel leta 1991, ko je prevzel vodenje vojske, s čimer je dokončno utišal svoje nasprotnike znotraj partije, ki ga zaradi njegove nestanovitne in igrive narave nikoli niso videli kot vojaškega poveljnika. Na najpomembnejše položaje v vojski je takoj nastavil svoje zveste zaveznike in odstranil tiste, ki ga niso podprli. Tik pred svojo smrtjo julija leta 1994 ga je oče tudi uradno imenoval za naslednika, kar vse do danes ostaja edini primer dedovanja položaja v komunističnih režimih. Da med ljudstvom ne bi prihajalo do zmešnjav, so sinu nadeli naziv ljubljeni vodja, saj je naziv veliki vodja ostal rezerviran samo za očeta.

Božansko čaščenje voditelja
Kult osebnosti ima mitske razsežnosti in po uradni razlagi sta bila tako oče kot tudi sin rojena na sveti gori Paektu, ki je najvišja gora na korejskem polotoku, legenda pa pravi, da je tam pred 5.000 leti nastal korejski narod. Rojstvo Kim Džong Ila naj bi spremljale strele, grmenje in lomljenje ledu na vrhu gore, nad katerim je v tistem trenutku nastala tudi dvojna mavrica. Resnica je daleč od uradne razlage in že dolgo nazaj so neodvisni raziskovalci odkrili, da se je Kim Džong Il rodil v Sovjetski zvezi, kamor je njegov oče pobegnil med drugo svetovno vojno, ko je Japonska okupirala Korejo. Podobe Kim Il Sunga in njegovega sina ščitijo številne zapovedi in za skrunitev teh so zagrožene stroge kazni. V vsakem domu morajo biti obešeni sliki obeh voditeljev, partijski uradniki pa redno preverjajo njihovo vzdrževanje. Kazen za zanemarjanje slik je med drugim tudi pisanje samokritike skozi vse leto.

Vojska merilo za moč države
Zaradi razpada Sovjetske zveze in uvajanja tržno usmerjenih reform na Kitajskem, ki sta bili vseskozi največji zaveznici Severne Koreje, in hude gospodarske krize, ki je povzročila množično stradanje prebivalstva, so mnogi politični analitiki na Zahodu napovedovali padec komunističnega režima po smrti Kim Il Sunga, vendar so se ušteli, saj je sinu uspelo utrditi oblast, pri tem pa se je še bolj kot na partijo oprl na vojsko. Leto dni po smrti očeta je uvedel novo doktrino, ki določa, da se moč države meri z njeno vojaško močjo, zato je vodilno vlogo v državi namesto partije prevzela vojska. Doktrina poudarja popolno enotnost partije, vojske in ljudstva, pri čemer je najpomembnejša prav vojska, na kateri temelji revolucija in je glavna sila pri doseganju socialističnih ciljev.

Strah pred sovražnikom
Režim drži prebivalstvo Severne Koreje v nenehnem strahu in pripravljenosti na napad sovražnika, ki ima v stalinizmu vedno podobo zunanjega in notranjega sovražnika. Nesporni prvi zunanji sovražnik so že desetletja ZDA in njihova imperialistična politika, s katero ščitijo kapitalistično Južno Korejo. Notranji sovražniki so domači nasprotniki režima in izdajalci, med katere spadajo kontrarevolucionarji, uporniški člani partije, zbirokratizirani uradniki, neposlušni umetniki in tudi brezdelneži, ki s svojo lenobo spodkopavajo napore drugih pri gradnji socializma.

Za odkrivanje notranjih sovražnikov je zadolžena tajna policija, dobrodošle in cenjene pa so tudi ovadbe navadnih prebivalcev, ki morajo biti nenehno na preži za morebitno sovražno dejavnostjo svojih sorodnikov ali sosedov. Politične žrtve obsodijo na zmontiranih sodnih procesih, kjer za kazen najpogosteje določijo delovno prevzgojo v taboriščih.

S čistkami nad nasprotnike
Najznačilnejši mehanizem stalinističnih režimov so vsekakor čistke, ki sta jih v boju za obstanek na oblasti uporabljala tudi Kim Džong Il in njegov oče. Kim Il Sung je s čistkami začel že po osvoboditvi Severne Koreje izpod japonske okupacije, ko še ni imel absolutne oblasti in se je moral na poti do nje znebiti takrat še vplivnih nacionalistov in demokratov ter tudi posameznikov znotraj partije, ki bi bili lahko njegovi tekmeci.

Kasnejši poraz v korejski vojni je izkoristil za eno največjih čistk med člani partije, ki jih je obtožil pasivnosti v borbi in izključenih ali kaznovanih je bilo kar 500.000 od 700.000 članov partije. Temu je sledil še obračun z močno sovjetsko in kitajsko frakcijo znotraj partije, ki bi lahko zaradi velikega vpliva ogrozili koncentracijo moči v njegovih rokah. V začetku 70. let je odstranil vse člane partije in vlade ter tudi zveste politike, ki se slučajno ne bi strinjali z njegovo odločitvijo, da ga na položaju nasledi sin. S čistkami je nadaljeval tudi Kim Džong Il, ki se je po prevzemu oblasti obdal s preverjenimi vojaškimi kadri.

Dinastije še ne bo konec
Spremembe režima v Severni Koreji ni pričakovati, saj bi najmanjša sprememba v smeri demokratizacije lahko med prebivalstvo poslala napačne signale in bi močno ogrozila položaj Kim Džong Ila, ki se je v avtoritarni sistem rodil in je na neki način tudi njegov ujetnik. Leta 2005 je sporočil, da bo v primeru nedokončanja revolucije za časa svojega življenja delo prepustil sinu ali vnuku, kar pomeni, da se bo edina komunistična dinastija na svetu nadaljevala. Med glavnima kandidatoma za položaj se omenja najstarejšega sina Kim Džong Nama, ki ga ima s prvo ženo, in najmlajšega Kim Džong Vonga.

Gregor Valenčič