Demokrati se zavedajo, komu se morajo zatakniti v grlu. Kaže pa, da težko naredijo korak naprej od zgolj zavedanja. Najverjetnejši scenarij ustavne obtožbe proti Donaldu Trumpu je, da bo predsednik na koncu ostal v Beli hiši in se prihodnje leto potegoval za nov mandat. Zato demokratska stranka potrebuje močno, prepričljivo, povezujočo osebnost, ki jo bo julija 2020 v Milwaukeeju nominirala za kampanjo. Pa jo ima? Če odgovorimo na kratko – ne. Če obširneje – modri imajo kar nekaj težav.

Dobra dva meseca pred prvimi strankarskimi volitvami, caucasom v Iowi, gre besedna zveza demokratski favorit vse težje z jezika. "Prepričljivo vodim. V povprečju nacionalnih anket, ki merijo javno podporo, vodim za od 7 do 8 odstotnih točk. Ampak pot je še dolga, zelo dolga. Ne oziram se na ankete, ampak dejstvo je, da vodim v vseh ključnih državah," je izjavil Joseph Biden. Pravzaprav je bil Biden še skromen, ankete zadnjega tedna mu dajejo po 10, 11, 12, celo 20 odstotnih točk prednosti pred drugimi kandidati. Z dvema pomembnima izjemama.

Ankete v Iowi in New Hampshiru, v zveznih državah, ki tradicionalno gostita prve strankarske volitve in želita igrati vlogo lakmusovega papirja, česar sicer ne upravičita zmeraj, so nepričakovano v ospredje, za 7 oziroma kar 10 odstotnih točk, potisnile Peta Buttigiega. 37-letni vojni veteran in odkriti gej vodi dobro kampanjo, zagovarja po ameriških merilih zmerna stališča, jasno pa je, kje so njegove najšibkejše točke: med temnopoltimi volivci in volivci južnoameriškega rodu nima nikakršne podpore, poleg tega pa bo konservativna Amerika težko pogoltnila njegovo spolno usmerjenost. Že mogoče, da so Washington in nekatera druga velika ameriška mesta zavita v mavrične zastave. A to je prej znamenje boja za pravice kot markacija osvojenega terena. Volijo pa Združene države Amerike. Ne le urbana središča, ampak tudi ruralna območja. Ne le liberalnejša severovzhod in zahod, ampak tudi globoko konservativni jug.

Na nedavnih volitvah v Kentuckyju, Virginiji in Louisiani so slavili demokrati. Kentucky in Louisiana sta dobila oz. obdržala demokratska guvernerja. Virginija pa se je sploh obarvala modro, poleg demokratskega guvernerja imata zdaj tudi oba domova kongresa demokratsko večino. Je to lahko znamenje za predsedniške volitve prihodnje leto? Sploh ob tem, da se je na strani republikanskih kandidatov osebno in poudarjeno, a zaman angažiral predsednik Trump? Na to ni enoznačnega odgovora. Resnici na ljubo, je izid v Virginiji plod dolgoletnih prizadevanj demokratov. Andy Beshaer je v Kentuckyju za las premagal resnično spornega republikanca Matta Bevina. Edini demokratski guverner globokega ameriškega juga, John Bel Edwards v Louisiani, pa je tako konservativni demokrat, da bi ga na severovzhodu prej označili za dokaj skrajnega republikanca. Pravzaprav je Edwards odmev klasičnega ameriškega dvostrankarskega političnega prizorišča, ki izzveneva. Skrajna polarizacija Združenih držav potiska v ospredje binarno izbiro, krči obseg neodločenih, pri rdečih republikancih in modrih demokratih pa notranja paleta pogledov, od liberalnih do konservativnih, postaja manj pomembna. Voli se "svoje".

Tudi v tej luči lahko razlagamo trdno republikansko podporo Donaldu Trumpu in razumemo, zakaj se boj za demokratsko nominacijo vse bolj spreminja v iskanje za najširše kroge sprejemljivega, "zmernega"« kandidata. Na drugem mestu v anketah se izmenjavata Elizabeth Warren in Bernie Sanders, glasnika ameriške levice. Ni sicer hvaležno ugibati, ali bi podporniki Sandersa dali svoje glasove Warrenovi, če bi bilo to potrebno, in nasprotno. A Sandersa pestijo leta in zdravje. Warrenova, ki se je odločila za vlogo "aspirina za vse bolečine" in z zagrizeno prizadevno držo ponuja odgovore na vsa mogoča vprašanja, še preden so do konca zastavljena, pa v javnosti začenja vzbujati občutek nervoze. To so seveda opazili satiriki, ki jim demokratska soočenja dajejo hvaležen material za šale.

Že pri Hillary Clinton se je Amerika spraševala, ali vendarle ni napočil čas za predsednico, in nedvomno se bo to ponovilo, če bo izbira padla na Warrenovo. A malokdo tukaj se želi spomniti slabe kampanje Clintonove in notranjih strankarskih spletk, s katerimi je izrinila Sandersa. Upanje in presenečenje, da je bila Amerika zrela za prvega temnopoltega predsednika, je pri marsikom nadomestilo razočaranje nad Barackom Obamo. Temnopolti očarljivec sam verjetno ni toliko razočaran kot naveličan. Težko bi sicer razumeli njegovo ravnodušnost in nepripravljenost kakor koli podpreti demokrate pri iskanju predsedniškega kandidata. Baracka Obame v ameriškem javnem prostoru namreč ni.

In to nas spet pripelje do Josepha Bidna, ki se sicer tu in tam previdno sklicuje na Obamovo dediščino, ampak s tem ne pretirava. V tem je na neki način, skorajda, podoben Donaldu Trumpu, ki ne išče kontinuitete z Georgeem Bushem ml. Ampak Trump je za republikance "avtsajder", medtem ko je Biden globoko strankarski človek, zato je ta diskontinuiteta političnega življenja in strankarske dediščine toliko zgovornejša. A bolj kot to pri Bidnu preseneča, da se ga ukrajinska afera predsednika Trumpa ni dotaknila. Ne njega, ne njegovih podpornikov. Teme ne pograbijo niti njegovi demokratski tekmeci. V normalnih razmerah bi Joseph Biden moral odgovoriti na nekaj vprašanj. Njegov sin Hunter Biden je dobil izjemno dobro plačano službo v Ukrajini, o kateri ni imel pojma, tik pred obiskom očeta, podpredsednika ZDA, v Kijevu.

Joseph Biden je rekel, da se je zavzemal za odstranitev splošno spornega ukrajinskega javnega tožilca, ne specifično zaradi preiskave družbe Burisma, ampak zakon ameriškim javnim uslužbencem prepoveduje poseganje v primere, povezane z njihovimi sorodniki. Biden je sprva zatrjeval, da s sinom ni govoril o njegovih poslih, pozneje pa se mu je zareklo, da je izrazil upanje, "da ve, kaj počne." Tudi kitajski posel je sin dobil kmalu za tem, ko je v očetovi družbi obiskal Peking. In slednjič: Hunter Biden je zagotovil, da zaradi morebitnega konflikta interesov ne bo več delal za tuje družbe, če oče postane predsednik. Tega konflikta torej ni bilo, ko je bil oče še podpredsednik? Ampak Joseph Biden, le leto dni mlajši od Sandersa, velja za splošno sprejemljivega, zmernega kandidata, ki uživa zlasti visoko podporo temnopoltih Američanov. Se prav zaradi zadrege modrih pojavljajo novi kandidati za demokratsko nominacijo ali gre za izživljanje lastnih ambicij posameznikov?

V nasprotju s spomladanskimi izjavami, ko je možnost predsedniške kandidature zavrnil, je v igro vstopil milijarder Michael Bloomberg. Bo nekdanji newyorški župan, ki je v svojem življenju preigral tako republikansko stranko, neodvisne, kot demokrate, ki jih zadnja leta tudi izdatno finančno podpira, prinesel spremembo in preboj ali le podaljšal vrste v klubu seniorjev, naj mi bo oproščeno? In škodil Bidnu, kajti tudi Bloomberg, ki si je sicer nakopal hudo zamero temnopoltih Američanov v svojem županskem boju proti newyorškem kriminalu, ki je imel veliko kolateralne škode, se razglaša za zmernega demokrata.

Peto soočenje demokratskih kandidatov je potekalo v Atlanti, enem najpomembnejših mest ameriškega Juga. Nekoč je kot končna postaja za državo ključnega železniškega vozla v tem delu ZDA Atlanta nosila vzdevek Terminus. Tokrat ni upravičila slovesa končne postaje. Prezgodaj je še. Nakazala je na iztekanje časa in nepredvidljivost napovedi. Kandidati so precej časa pričakovano namenili kritiki predsednika Trumpa, katerega položaj pa kljub javnim zaslišanjem v procesu ustavne obtožbe ni občutno zamajan. Vsaj zdaj tako kaže. ZDA ostajajo razdeljene, pri čemer pa ni tako malo ljudi, ki ostajajo lojalni predsedniški funkciji, čeprav ne marajo človeka, ki jo trenutno zaseda.