Zahodno Saharo je od leta 1976 priznalo že več kot 80 držav. Med njimi je bil tudi SFRJ (1984), a se je Slovenija po osamosvojitvi odločila, da priznanja ne obnovi. Tako je sledila politiki EU-ja, saj še nobena njegova članica ni priznala neodvisne Zahodne Sahare. Zahodna Sahara je od leta 1984 članica Afriške unije, zaradi česar je Maroko dve leti pozneje iz te zveze izstopil. Foto: EPA
Zahodno Saharo je od leta 1976 priznalo že več kot 80 držav. Med njimi je bil tudi SFRJ (1984), a se je Slovenija po osamosvojitvi odločila, da priznanja ne obnovi. Tako je sledila politiki EU-ja, saj še nobena njegova članica ni priznala neodvisne Zahodne Sahare. Zahodna Sahara je od leta 1984 članica Afriške unije, zaradi česar je Maroko dve leti pozneje iz te zveze izstopil. Foto: EPA
Od približno 500.000 Saharcev jih v begunskih taboriščih v Alžiriji in osvobojenem delu Zahodne Sahare živi okoli 200.000. Zdaj obstaja možnost, da bodo postali privlačni za islamiste iz Malija. Foto: EPA
Maroški kralj Mohamed VI. ponuja Zahodni Sahari le avtonomijo. Neodvisnost za Maroko ne pride v poštev, čeprav je v preteklosti že privolil v izvedbo referenduma. Foto: EPA
Med Marokom in Polisariom vlada stanje, ki ni ne vojna ne mir. Na sliki zahodnosaharski vojaki. Foto: EPA
Med evropskimi državami je imela od ribiškega sporazuma med EU-jem in Marokom, ki se je nanašal tudi na ozemeljske vode Zahodne Sahare, največ koristi Španija. Ker je decembra 2011 Evrospki parlament prekinil sporazum, zahteva Španija od EU-ja odškodnino. Foto: EPA
Predstavnik Polisaria v Sloveniji Mohamed Malainin slovenske oblasti poziva k podpori zahodnosaharskemu ljudstvu. Foto: MMC RTV SLO/Boris Vasev
Evropski parlament je tudi zaradi kršenja mednarodnega prava zaradi maroškega izkoriščanja surovin Zahodne Sahare prekinil sporazum o ribištvu med EU-jem in Marokom. Bo maroška okupacija Zahodne Sahare razlog za prenehanje evropskega okoriščanja z zahodnosaharskimi surovinami? Foto: EPA

Zahodnosaharsko vprašanje ima korenine v 19. stoletju. Leta 1884 je postalo to ozemlje španska kolonija, Španija pa se je iz območja Zahodne Sahare umaknila šele leta 1976, a je dekolonizacijski val v tistem obdobju Zahodno Saharo obšel, saj je Španija ni prepustila njenim prebivalcem, temveč z madridskim sporazumom leto prej sosednjima državama, Maroku in Mavretaniji.
Medtem ko je slednja s saharskim reprezentativnim gibanjem Polisario, ustanovljenim leta 1973, že leta 1979 sklenila sporazum in se iz Zahodne Sahare umaknila, pa je Maroko njen umik izkoristil za razširitev svoje okupacije na celotno ozemlje Zahodne Sahare. Del tega ozemlja je pod maroško okupacijo še danes.
Potem ko je Polisario leta 1984 osvobodil vzhodni del Zahodne Sahare, je Maroko to ozemlje od tistega pod njegovim nadzorom, bogatega s surovinami, ločil po vsej dolžini z 2700 kilometrov dolgim zidom in minskim poljem. Oborožen boj Polisaria proti Maroku je trajal do leta 1991, ko je stopil v veljavo mirovni načrt ZN-a, ki je vključeval priprave na izvedbo referenduma med Saharci. Referendum bi določil, ali naj se Zahodna Sahara osamosvoji, postane del Maroka ali se z njim poveže kot neodvisna država, in končal konflikt, a nanj Saharci kljub številnim resolucijam ZN-a zaman čakajo vse do danes. Maroko namreč ne pristaja na možnost neodvisne Zahodne Sahare in ji ponuja zgolj avtonomijo.
Polisario je sicer leta 1976 razglasil državo Saharska arabska demokratična republika, a Zahodna Sahara z vidika mednarodnega prava ohranja status „non-self governing territory“ oziroma neavtonomnega ozemlja, ki pa je ločeno od države, ki z njim upravlja ali ga okupira, v tem primeru Maroka. Tak status bo Zahodna Sahara imela vse do izvedbe referenduma.
ICJ: Saharci imajo pravico do samoodločbe
Svetovalno mnenje Mednarodnega sodišča (ICJ) z dne 16. oktobra 1975 je glede tega vprašanja jasno. ICJ je namreč presodil, da Zahodna Sahara pred prihodom Španije ni bila „terra nulius“ oziroma nikogaršnja zemlja in da so na tem območju prebivala plemena, ki so imela določeno stopnjo politične organiziranosti in svoje predstavnike, poleg tega pa je dejalo, da Zahodna Sahara nikoli ni bila del Maroka in dekolonizacija ne pomeni, da se to ozemlje vrne Maroku. ICJ je Saharcem tudi priznal pravico do samoodločbe na referendumu.
Evropa soodgovorna za nevzdržno stanje
A Maroko kot okupacijska sila ni edina država, ki je odgovorna za kršitve človekovih pravic Saharcev na zasedenem ozemlju, na katere pogosto opozarjajo tudi Združeni narodi. Pred odgovornostjo kot prva ne more zbežati Španija, ki ima kot nekdanja kolonialna sila še vedno mednarodnopravne obveznosti, ne glede na njen umik s tega ozemlja in dogovor z Marokom.
Kot je za MMC poudaril španski profesor z univerze v Santiagu de Composteli Carlos Ruiz Miguel, ki je sodeloval na torkovi 3. mednarodni konferenci o Zahodni Sahari v Ljubljani, mora Španija kot država upravljalka „zagotavljati dobrobit prebivalcev Zahodne Sahare in skrbeti za naravna bogastva.“ Španija pa ni preprečila izkoriščanja naravnih bogastev Zahodne Sahare mimo Saharcev, čeprav bi to morala storiti kljub temu, da nima dejanskega nadzora nad tem ozemljem, je dejal Ruiz Miguel.
Španija ima uradno nadzor nad zračnim prostorom Zahodne Sahare, kljub temu da ga je prenesla na Maroko, odgovornost pa ima tudi za izvajanje reševalnih akcij v ozemeljskih vodah Zahodne Sahare. Poleg tega ima pristojnosti za pregon zločinov oziroma kršitev človekovih pravic na tem ozemlju, je pojasnil Ruiz Miguel.
Druga pomembna članica Evropske unije, ki vztrajno podpira Maroko, je Francija, nekdanja kolonialna sila v Maroku. „V Maroku je prisotnih več kot 600 francoskih podjetij. Francija je tista, ki zares vlada v Maroku,“ je za MMC dejal predstavnik Polisaria za Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Makedonijo Mohamed Malainin.
Da ima od vseh članic unije ravno Francija največ koristi od podpore Maroka, meni tudi evropski poslanec Ivo Vajgl, ki je bil v začetku marca kot vodja delegacije Evropskega parlamenta za Zahodno Saharo skupaj z ostalimi člani delegacije izgnan iz Maroka takoj po prihodu na letališče v Casablanci. Na zasedenih ozemljih so namreč želeli preveriti stanje spoštovanja človekovih pravic v Zahodni Sahari.
Žrtev lastnih bogastev
Kakšne koristi od okupacije Zahodne Sahare ima Maroko? „Razlog je ekonomski. Maroko nima svojih naravnih bogastev. Živi od turizma, emigracije in droge,“ je na kratko odgovoril Malainin.
Dve največji bogastvi Zahodne Sahare so ribe in fosfati, pomembni za kmetijstvo. Maroko sicer ima nekaj fosfatov, a je njihova čistoča 60-odstotna, čistoča fosfatov v Zahodni Sahari pa je 85-odstotna. Poleg tega je skupaj s fosfati iz Zahodne Sahare, Maroko največji pridelovalec fosfatov, opozarja Malainin, ki dodaja, da Maroko zahodnosaharske fosfate izvaža v Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo in EU.
„Imamo več kot 1000 kilometrov dolgo obalo in eno najbogatejših ribolovnih območij na svetu. Imamo nafto, uran, vodne vire,“ izpostavlja Malainin. Zahodna Sahara pa ima potencialno tudi velika nahajališča nafte in zemeljskega plina, surovini, ki bi bili za Maroko, ki je, kot opozarja Ruiz Miguel, odvisen od nafte, izjemno koristni.
Na vprašanje, kakšne koristi od sedanje situacije v Zahodni Sahari pa ima EU, je Ruiz Miguel odvrnil: „Nobenih. Te fosfate in ribe lahko ponudi tudi neodvisna Zahodna Sahara. EU nima torej nikakršnega interesa, da ohrani sedanjo situacijo.“ Podobno meni Ruiz Miguel o partikularnem interesu Španije: „Interes Španije je zame jasen. To je neodvisna Zahodna Sahara. Španija bi veliko lažje sklenila sporazum o ribarjenju z Zahodno Saharo kot pa z Marokom. Iz neodvisne in razvite Zahodne Sahare tudi ne bi odhajali emigranti na Kanarske otoke.“
Da nima Evropa nič za izgubiti, če preneha podpirati Maroko, meni tudi Malainin. „Mislim, da bi z neodvisno Zahodno Saharo pridobila, najprej mir in stabilnost v regiji, nato pa še z našimi naravnimi bogastvi,“ je dejal. Neodvisnost bi najbolj koristila Sredozemskim državam, Španiji in Franciji, poudarja Malainin. Za izkoriščanje teh naravnih bogastev pa je potrebna tehnologija in Zahodna Sahara bo od Evrope odvisna, še izpostavlja.
Ribe pred mednarodnim pravom
EU ima do zahodnosaharskega vprašanja ambivalenten odnos. Kot je izpostavil Ruiz Miguel, je EU že leta 1987 sprejel resolucijo, ki omenja skrb glede kršitev človekovih pravic v Zahodni Sahari, in s tem prehitel tudi ZN. Hkrati pa EU svojo odgovornost do mednarodnega prava in lastnih deklariranih načel pogosto postavlja v podrejen položaj glede na gospodarske koristi.
Do konca leta 2011 je imel EU z Marokom tako sklenjen sporazum o ribištvu, katerega obnovitev je pod vprašajem tudi zaradi vprašanja Zahodne Sahare. Sporazum med EU-jem in Marokom se je namreč nanašal tudi na z ribami izjemno bogate ozemeljske vode Zahodne Sahare, s čimer je EU de facto priznal maroško suverenost na tem ozemlju, čeprav je ZN leta 2002 jasno ugotovil, da mora vsaka gospodarska dejavnost na zasedenih ozemljih izpolniti dva pogoja, da bi bila legalna: dogovorjena mora biti s predstavniki Saharcev in koristiti mora prebivalcem tega ozemlja.
Maroko je na zasedena ozemlja naselil več tisoč svojih prebivalcev, tako da lahko trdi, da sporazum koristi lokalnemu prebivalstvu, a kot opozarja Ruiz Miguel, je 95 odstotkov ljudi, vključenih v ribiške dejavnosti, Maročanov.
V skladu s sporazumom je EU Maroku v zameno za dovoljenje za ribarjenje za evropske ladje plačeval 36,1 milijona evrov letno. Kot je izpostavil Ruiz Miguel, pa sporazum določa tudi, da morajo na teh ladjah delati Maročani, s čimer maroške oblasti manjšajo brezposelnost. Maroko tudi v večji meri, kot je EU, ribari v vodah Zahodne Sahare, zato Ruiz Miguel tudi s tega vidika meni, da bi bila neodvisna Zahodna Sahara za EU bolj koristna.
Namestnik maroškega zunanjega ministra Youssef Amran je nedavno izrazil optimizem glede sprejetja novega sporazuma in pozdravil podporo ribiškega sektorja pri iskanju konsenza med Marokom in EU-jem- Zato ne čudi Vajglova izjava za MMC, da so „lahko razprave o Zahodni Sahari, ki jih vodimo v parlamentu, razlog za največje frustracije, saj kažejo na nemoč zakonitosti in vsemogočnost mednarodnih lobijev.“
„Sporazumi podpirajo okupacijo“
Malainin, predstavnik Polisaria, je kot glavno oviro za rešitev tega vprašanja navedel nevednost. „Problem Zahodne Sahare je že skoraj 40 let žrtev informacijske blokade s sodelovanjem zahodnih, predvsem evropskih držav.“ Svoj del odgovornosti za reševanje tega vprašanja ima kot članica ZN-a in EU-ja ter kot podpisnica Ženevske konvencije tudi Slovenija.
„Slovenijo prosimo, da ima jasno stališče glede podpore zahodnosaharskemu ljudstvu kot večina drugih članic EU-ja. Želimo, da nasprotuje sporazumom z Marokom, kot je sporazum o ribištvu, ki vključuje ozemeljske vode Zahodne Sahare, ker ti sporazumi podpirajo okupacijo, in da s humanitarno pomočjo pomaga lajšati trpljenje Saharcev,“ je prevsem slovenskim oblastem sporočil Malainin.

Generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun je v ponedeljek Varnostni svet ZN-a opozoril, da je nujno končati več desetletij trajajoči zahodnosaharski konflikt, saj obstaja nevarnost, da se malijska vojna, v kateri se vladne in francoske sile borijo proti islamistom na severu države, prelije v države v regiji, med njimi tudi v Zahodno Saharo in zahodnosaharska begunska taborišča v Alžiriji.

Kot je poročal britanski Guardian, strokovnjaki opozarjajo, da se islamisti skrivajo na severu Malija in v sosednjih Mavretaniji in Alžiriji, kjer naj bi se lahko infiltrirali v begunska taborišča, v katerih so zaradi maroške okupacije Zahodne Sahare od leta 1975 nastanjeni pripadniki zahodnosaharskega ljudstva oziroma Saharci. V taboriščih v Alžiriji in na osvobojenem ozemlju Zahodne Sahare jih prebiva že več kot 200.000.

Kot je za Guardian poudaril Berny Sèbe z Univerze v Birminghamu, lahko dogajanje v Maliju dodatno destabilizira situacijo v Zahodni Sahari, saj bi lahko Saharci, razočarani nad neučinkovito podporo Alžirije in popuščanjem Zahoda Maroku, začeli izkoriščati logistiko islamističnih skupin.

Nikoli končana zgodba dekolonizacije
Zahodnosaharsko vprašanje ima korenine v 19. stoletju. Leta 1884 je postalo to ozemlje španska kolonija, Španija pa se je z območja Zahodne Sahare umaknila šele leta 1976, a je dekolonizacijski val v tistem obdobju Zahodno Saharo obšel, saj je Španija ni prepustila njenim prebivalcem, temveč z madridskim sporazumom leto prej sosednjima državama, Maroku in Mavretaniji.

Medtem ko je slednja s saharskim reprezentativnim gibanjem Polisario, ustanovljenim leta 1973, že leta 1979 sklenila sporazum in se iz Zahodne Sahare umaknila, pa je Maroko njen umik izkoristil za razširitev svoje okupacije na celotno ozemlje Zahodne Sahare. Del tega ozemlja je pod maroško okupacijo še danes.

Potem ko je Polisario leta 1984 osvobodil vzhodni del Zahodne Sahare, je Maroko to ozemlje od tistega pod njegovim nadzorom, bogatega s surovinami, ločil po vsej dolžini z 2.700 kilometrov dolgim zidom in minskim poljem. Oborožen boj Polisaria proti Maroku je trajal do leta 1991, ko je stopil v veljavo mirovni načrt ZN-a, ki je vključeval priprave na izvedbo referenduma med Saharci. Referendum bi določil, ali naj se Zahodna Sahara osamosvoji, postane del Maroka ali se z njim poveže kot neodvisna država, in končal konflikt, a nanj Saharci kljub številnim resolucijam ZN-a zaman čakajo vse do danes. Maroko namreč ne sprejema možnosti neodvisne Zahodne Sahare in ji ponuja zgolj avtonomijo.

Polisario je sicer leta 1976 razglasil državo Saharska arabska demokratična republika, a Zahodna Sahara z vidika mednarodnega prava ohranja status „non-self governing territory“ oziroma nesamoupravnega ozemlja, ki pa je ločeno od države, ki ga upravlja ali okupira, v tem primeru Maroka. Tak status bo Zahodna Sahara imela vse do izvedbe referenduma.

ICJ: Saharci imajo pravico do samoodločbe
Svetovalno mnenje Mednarodnega sodišča (ICJ) z dne 16. oktobra 1975 je glede tega vprašanja jasno. ICJ je namreč presodil, da Zahodna Sahara pred prihodom Španije ni bila „terra nulius“ oziroma nikogaršnja zemlja in da so na tem območju prebivala plemena, ki so imela določeno stopnjo politične organiziranosti in svoje predstavnike, poleg tega pa je dejalo, da Zahodna Sahara nikoli ni bila del Maroka in dekolonizacija ne pomeni, da se to ozemlje vrne Maroku. ICJ je Saharcem tudi priznal pravico do samoodločbe na referendumu.

Evropa soodgovorna za nevzdržno stanje
A Maroko kot okupacijska sila ni edina država, ki je odgovorna za kršitve človekovih pravic Saharcev na zasedenem ozemlju, na katere pogosto opozarjajo tudi Združeni narodi. Pred odgovornostjo kot prva ne more zbežati Španija, ki ima kot nekdanja kolonialna sila še vedno mednarodnopravne obveznosti, ne glede na njen umik s tega ozemlja in dogovor z Marokom.

Kot je za MMC poudaril španski pravnik in politolog, profesor z univerze v Santiagu de Compostela, Carlos Ruiz Miguel, ki je sodeloval na torkovi 3. mednarodni konferenci o Zahodni Sahari v Ljubljani, mora Španija kot država upravljavka "zagotavljati blaginjo prebivalcev Zahodne Sahare in skrbeti za naravna bogastva". Španija pa ni preprečila izkoriščanja naravnih bogastev Zahodne Sahare mimo Saharcev, čeprav bi to morala storiti in čeprav nima dejanskega nadzora nad tem ozemljem, je dejal Ruiz Miguel.

Španija ima uradno nadzor nad zračnim prostorom Zahodne Sahare, čeprav ga je prenesla na Maroko, odgovornost pa ima tudi za izvajanje reševalnih akcij v ozemeljskih vodah Zahodne Sahare. Poleg tega ima pristojnosti za pregon zločinov oziroma kršitev človekovih pravic na tem ozemlju, je pojasnil Ruiz Miguel.

Druga pomembna članica Evropske unije, ki vztrajno podpira Maroko, je Francija, nekdanja kolonialna sila v Maroku. "V Maroku je prisotnih več kot 600 francoskih podjetij. Francija je tista, ki zares vlada v Maroku," je za MMC dejal predstavnik Polisaria za Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Makedonijo Mohamed Malainin.

Da ima od vseh članic Unije ravno Francija največ koristi od podpore Maroka, meni tudi evropski poslanec Ivo Vajgl, ki je bil na začetku marca kot vodja delegacije Evropskega parlamenta za Zahodno Saharo skupaj z drugimi člani delegacije izgnan iz Maroka takoj po prihodu na letališče v Casablanci. Na zasedenih ozemljih so namreč želeli preveriti stanje spoštovanja človekovih pravic v Zahodni Sahari.

Žrtev lastnih bogastev
Kakšne koristi od okupacije Zahodne Sahare ima Maroko? "Razlog je ekonomski. Maroko nima svojih naravnih bogastev. Živi od turizma, emigracije in droge," je na kratko odgovoril Malainin.

Dve največji bogastvi Zahodne Sahare so ribe in fosfati, pomembni za kmetijstvo. Maroko sicer ima nekaj fosfatov, a je njihova čistoča 60-odstotna, čistoča fosfatov v Zahodni Sahari pa je 85-odstotna. Poleg tega je skupaj s fosfati iz Zahodne Sahare Maroko največji pridelovalec fosfatov, opozarja Malainin, ki dodaja, da Maroko zahodnosaharske fosfate izvaža v Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo in EU.

"Imamo več kot 1.000 kilometrov dolgo obalo in eno najbogatejših ribolovnih območij na svetu. Imamo nafto, uran, vodne vire," izpostavlja Malainin. Zahodna Sahara pa ima potencialno tudi velika nahajališča nafte in zemeljskega plina, surovini, ki bi bili za Maroko, ki je, kot opozarja Ruiz Miguel, odvisen od nafte, izjemno koristni.

Na vprašanje, kakšne koristi od sedanjega stanja v Zahodni Sahari pa ima EU, je Ruiz Miguel odvrnil: "Nobenih. Te fosfate in ribe lahko ponudi tudi neodvisna Zahodna Sahara. EU nima torej nikakršnega interesa, da ohrani sedanji položaj." Podobno meni Ruiz Miguel o partikularnem interesu Španije: "Interes Španije je zame jasen. To je neodvisna Zahodna Sahara. Španija bi veliko lažje sklenila sporazum o ribarjenju z Zahodno Saharo kot pa z Marokom. Iz neodvisne in razvite Zahodne Sahare tudi ne bi odhajali emigranti na Kanarske otoke."

Da ne bo Evropa ničesar izgubila, če preneha podpirati Maroko, meni tudi Malainin. "Mislim, da bi z neodvisno Zahodno Saharo pridobila, najprej mir in stabilnost v regiji, nato pa še z našimi naravnimi bogastvi," je dejal. Neodvisnost bi najbolj koristila Sredozemskim državam, Španiji in Franciji, poudarja Malainin. Za izkoriščanje teh naravnih bogastev pa je potrebna tehnologija in Zahodna Sahara bo od Evrope odvisna, še izpostavlja.

Ribe pred mednarodnim pravom
EU ima do zahodnosaharskega vprašanja ambivalenten odnos. Kot je izpostavil Ruiz Miguel, je EU že leta 1987 sprejel resolucijo, ki omenja skrb glede kršitev človekovih pravic v Zahodni Sahari, in s tem prehitel tudi ZN. Hkrati pa EU svojo odgovornost do mednarodnega prava in lastnih deklariranih načel pogosto postavlja v podrejen položaj glede na gospodarske koristi.

Do konca leta 2011 je imel EU z Marokom tako sklenjen sporazum o ribištvu, katerega obnovitev je pod vprašajem tudi zaradi vprašanja Zahodne Sahare. Sporazum med EU-jem in Marokom se je namreč nanašal tudi na z ribami izjemno bogate ozemeljske vode Zahodne Sahare, s čimer je EU de facto priznal maroško suverenost na tem ozemlju, čeprav je ZN leta 2002 jasno ugotovil, da mora vsaka gospodarska dejavnost na zasedenih ozemljih izpolniti dva pogoja, da bi bila legalna: dogovorjena mora biti s predstavniki Saharcev in koristiti mora prebivalcem tega ozemlja.

Maroko je na zasedena ozemlja naselil več tisoč svojih prebivalcev, tako da lahko trdi, da sporazum koristi lokalnemu prebivalstvu, a kot opozarja Ruiz Miguel, je 95 odstotkov ljudi, vključenih v ribiške dejavnosti, Maročanov.

V skladu s sporazumom je EU Maroku v zameno za dovoljenje za ribarjenje za evropske ladje plačeval 36,1 milijona evrov letno. Kot je izpostavil Ruiz Miguel, pa sporazum določa tudi, da morajo na teh ladjah delati Maročani, s čimer maroške oblasti manjšajo brezposelnost. Maroko tudi v večji meri kot EU ribari v vodah Zahodne Sahare, zato Ruiz Miguel tudi s tega vidika meni, da bi bila neodvisna Zahodna Sahara za EU koristnejša.

Namestnik maroškega zunanjega ministra Youssef Amran je nedavno izrazil optimizem glede sprejetja novega sporazuma in pozdravil podporo ribiškega sektorja pri iskanju konsenza med Marokom in EU-jem. Zato Vajglova izjava za MMC, da so "lahko razprave o Zahodni Sahari, ki jih vodimo v parlamentu, razlog za največje frustracije, saj kažejo na nemoč zakonitosti in vsemogočnost mednarodnih lobijev", ni nič čudnega.

"Sporazumi podpirajo okupacijo"
Malainin, predstavnik Polisaria, je kot glavno oviro za rešitev tega vprašanja navedel nevednost. "Problem Zahodne Sahare je že skoraj 40 let žrtev informacijske blokade s sodelovanjem zahodnih, predvsem evropskih držav." Svoj del odgovornosti za reševanje tega vprašanja ima kot članica ZN-a in EU-ja ter kot podpisnica Ženevske konvencije tudi Slovenija.

"Slovenijo prosimo, da ima jasno stališče glede podpore zahodnosaharskemu ljudstvu kot večina drugih članic EU-ja. Želimo, da nasprotuje sporazumom z Marokom, kot je sporazum o ribištvu, ki vključuje ozemeljske vode Zahodne Sahare, ker ti sporazumi podpirajo okupacijo, in da s humanitarno pomočjo pomaga lajšati trpljenje Saharcev," je predvsem slovenskim oblastem sporočil Malainin.