Do skrajnosti in čez
13. avgusta leta 1961 je v zgodnjih jutranjih urah Berlinčane zbudilo ropotanje strojev, ki so se kot kača valili vzdolž ulic proti ravni črti na obzorju. Mesto je bilo dobesedno čez noč obkroženo z vojsko Sovjetske zveze in z bodečo žico razdeljeno na vzhodni in zahodni del.

A zgodba se je začela veliko prej kot tistega avgustovskega jutra. Po koncu druge svetovne vojne so si zmagovalke in zaveznice strateško razdelile Nemčijo. ZDA, Velika Britanija in Francija, ki so v državo vstopile na zahodu, so prevzele zahodni del Nemčije, kjer je bila leta 1949 ustanovljena Zvezna Republika Nemčija (ZRN). Vzhodni del pa je pod svoje okrilje prevzela Sovjetska zveza, kjer se je pod ideološko taktirko komunizma pozneje oblikovala Nemška demokratična republika (NDR). V slogi »pravične« razdelitve so si zaveznice razdelile tudi glavno mesto Berlin, ki je glede na geografsko lego sicer sodil v vzhodni blok, saj ga je na razočaranje ZDA prva zavzela vojska Sovjetske zveze.

Hruščov, ki je že leta 1958 zahteval, da se zahodni del mesta spremeni v demitaliziran svobodni del s svojo zunanjo politiko, je ob tem Kennedyjevi administraciji zagrozil z mirovno pogodbo. To naj bi podpisal z Vzhodno Nemčijo in tako drugim zaveznicam onemogočil dostop do koridorja Zahodnega Berlina.

Velike težave so Hruščovu povzročale tudi množične selitve ljudi, ki so se iz vzhodnega komunističnega bloka preseljevale v zahodni blok. Če je ocena štiri milijone prebežnikov v letu 1961 točna, izguba delovne sile Hruščovu ni povzročala le preglavic na simbolični ravni, temveč občutni gospodarski primanjkljaj. Delovno silo je lahko zadržal le tako, da je bodečo žico zamenjal s 156 kilometrov dolgim betonskim zidom, ki je vse do leta 1989 predstavljal »železno zaveso« ne samo med prebivalci Vzhodnega in Zahodnega Berlina, temveč predvsem med ZDA in SZ-jem.

Kakšen kulturni vpliv ZDA-ja je čutiti danes v Nemčiji in kako živi moderna Nemčija, smo v MMC-ju poklepetali z DAAD-ovim lektorjem na Filozofski fakulteti v Ljubljani Danielom Hollom.

Kako se čuti kulturni vpliv ZDA-ja v Nemčiji danes?
Ameriški način življenja vpliva na kulturno življenja Nemcev. Vpliv je čutiti tako v glasbi kot v samem jeziku. Nemci imamo veliko anglizmov, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, npr. »handy« pomeni mobilni telefon.

Na drugi strani pa je velik vpliv na politični ravni. Ravno z novim predsednikom ZDA Barackom Obamo bo vpliv verjetno še močnejši, saj je bila še lansko leto podpora ZDA zelo nizka, predvsem zaradi Busha.

Koordinator zvezne vlade za ameriško-nemško sodelovanje Karsten Voight je dejal, da bi, če bi bili Nemci v položaju, ko bi morali voliti, kar 70-80 odstotkov volilo Obamo. Zakaj takšna naklonjenost?
Za Nemce je pomembno, da je Obama bolj naklonjen dialogu, da posluša tudi drugo stran in daje večji poudarek zunanji politiki. Ko je bil v sklopu predvolilne kampanje na obisku v Berlinu, so ljudje sprejeli njegov prihod zelo čustveno, saj so se spomnili časov, ko je v Berlin prišel Kennedy. Na drugi strani pa večina Nemcev niti ne ve, kakšna je notranja politika njegove administracije.

Bi lahko primerjali Obamo in Kennedyja?
Oba sta zelo dinamična, mlada politika, ki se zavzemata za novo politiko. Sicer nisem strokovnjak za Kennedyjevo politiko, a v njegovem času je v Nemčiji prevladovala podoba, da je politik novega časa.

Ko smo študente v Stuttgartu spraševali o Obami, je eden dejal, da je Obama sicer v redu, da pa Nemci ne bi nikoli volili temnopoltega predsednika. Je to res?
Mislim, da Nemci definitivno nimajo predsodkov s tem, da imajo v ZDA temnopoltega predsednika. Čeprav je res, da trenutno v Nemčiji kultura ni tako mešana kot je v ZDA. Kot primer naj navedem voditelja stranke Zelenih, ki je sicer rojen v Nemčiji, a ima turške korenine, pa ljudje s tem nimajo težav.

Omenili ste vpliv v glasbi. Kako to, da se je v Nemčiji tako dobro »prijel« rap?
Na začetku 90. let je bilo veliko nemških rapskupin, ki pa so imele nemške korenine. Zdaj je veliko priseljenskega rapa, kar je povezano predvsem s socialnim vplivom. Tako se izražajo, to je njihova drža, nazadnje položaj v Nemčiji ni takšen, kot je v Bronxu.

Kako pa je sicer z uporabo nemščine v glasbi?
Na trgu je več glasbe, ki jo izvajajo nemške skupine z nemškimi besedili, kar je bila še pred desetimi leti redkost. Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo nekaj izvajalcev, ki so peli v nemščini, kot je Nena. Mislim pa, da je ta trend posledica nemških založb, ki več truda usmerjajo v takšne skupine.

Kot je skupina Tokio Hotel?
Da, imeli so tudi turnejo po ZDA, je pa res, da sem prestar za takšno skupino. A oni so zagotovo proizvod globalizacije. Ne vem, zakaj so tako priljubljeni, sploh pa z nemškimi teksti. Celo francoski študenti se želijo naučiti njihovih besedil, zato je nemški kulturni inštitut na spletni strani objavil njihova besedila, da bi se s pomočjo Tokio Hotela ljudje naučili nemščine.
Danes imajo v Nemčiji veliko vpliva tudi druge kulture. Trenutno so zelo popularne Mange, ko se ljudje oblačijo kot liki iz japonskih stripov.

V kinih pa še vedno gledate sinhronizirane filme?
Gre za tradicijo. Ko so v Nemčijo prišli prvi filmi, jih ljudje niso razumeli, zato so jih sinhronizirali. Zdaj sicer bolje razumejo angleško, a je večina Nemcev prelena, da bi si v kinu ogledali filme v izvirniku. Tako se mi zdi zelo zanimivo, ko se pogovarjam s slovenskimi študenti in pravijo, da si nikoli ne bi ogledali sinhroniziranega filma.

Če bi hipotetično, ZDA in Nemčija prekinili vse stike, kaj bi Nemci najbolj pogrešali?
Na začetku bi najbolj pogrešali hollywoodske filme in nadaljevanke. A mislim, da bi po dveh ali treh tednih videli, da so ZDA za Nemčijo zelo pomembne gospodarsko.

Kaj pa bi pogrešali vi?
Definitivno ne hamburgerja, verjetno prej glasbo.

Govor Johna F. Kennedyja v Berlinu (1963):