In ponekod jih je zdaj celo preveč.

V južnoafriških državah, kjer živi okoli polovica afriške slonje populacije, večja številčnost teh živali pomeni, da vse pogosteje nastajajo konflikti z ljudmi. Posledično so nekatere od teh držav skušale zmanjšati število slonov, poroča Al Džazira. V Bocvani, ki ima največjo slonjo populacijo na svetu (1 slon na 15 prebivalcev), je predsednik Mokgweetsi Masisi skušal uvesti kontroverzne ukrepe, kot je promocija lova na slone med premožnimi turisti.

Sorodna novica Bocvana Nemčiji zagrozila, da ji bo poslala 20.000 slonov

Prejšnji mesec se je zapletel v spor z nemško vlado, ki razmišlja o prepovedi uvoza slonjih delov, in Berlinu zagrozil, da jim bo poslal 20.000 bocvanskih slonov. Diplomatski spor je mnoge zabaval, a je tudi izpostavil resne izzive, s katerimi se spoprijemajo ruralne skupnosti in okoljevarstveniki, ko skušajo najti ugodno rešitev za vse.

Po dolgem obdobju čezmernega lova in divjega lova na slone, katerih okli so veljali za eno bolj zaželenih lovskih trofej, je med 70. in 80. leti prejšnjega stoletja število slonov po celotni Afriki občutno upadlo. V tistem obdobju je bilo vsako leto ubitih okoli 100.000 slonov, kažejo podatki organizacije World Wildlife Fund (WWF). Če je še leta 1930 v Afriki živelo med 3 in 5 milijoni slonov, je to število do leta 1979 padlo na le 1,3 milijona. V primerjavi s 16. stoletjem pa se je slonja populacija v Afriki skrčila za kar 98 odstotkov.

Število slonov je tudi po letu 1979 še naprej upadalo, dokler niso sprejeli vrste ukrepov, kot sta bili ključna prepoved prodaje slonjih delov in trofejnega lova. Trenutno živi v Afriki okoli 415.000 slonov, kar je v primerjavi s številkami iz preteklosti še vedno malo, zlasti nekaterim bolj ogroženim vrstam pa grozi izumrtje.

A v Bocvani in Namibiji imajo drugačne težave. Prehranjevalne navade največjih kopenskih sesalcev lahko v 60 letih, kolikor je njihova običajna starost, dramatično spremenijo ekosisteme.

Razen ljudi naravnih plenilcev skoraj nimajo, če pa odvzamemo še človeški element, se lahko sloni naglo razmnožujejo, pravi raziskovalka Lucy King iz neprofitne organizacije Save the Elephants. "Če jih pustimo na miru, se razmnožujejo precej dobro, njihovo število pa lahko sčasoma precej naraste, ker imajo dobro možnost preživetja,” je povedala King.

V istem obdobju, ko je število slonov nehalo upadati, pa se je po celotni Afriki rast prebivalstva podvojila. V južni in vzhodni Afriki je prebivalstvo naraslo s 312 milijonov leta 1994 na 633 milijonov leta 2021, kažejo podatki Sklada Združenih narodov za prebivalstvo (UNFPA). Posledično ljudje poseljujejo več zemlje in posegajo v naravno okolje živali, naselja in farme pa so divje živali ponekod odrezale od vodnih virov in virov hrane.

Prav zato prihaja do vse več stikov med ljudmi in sloni, pa tudi trenj zaradi virov hrane. Sloni pogosto zatavajo na farme in uničujejo koče v iskanju hrane, ali pa povzročajo škodo na vodnih napeljavah in drugi infrastrukturi. Jezni domačini zato nemalokrat napadejo slone, kar pa je lahko usodno tako za ljudi kot za živali.

Sorodna novica Potep po jugu Afrike: ko so na cesti glavni sloni, levi in žirafe

Dodaten dejavnik so podnebne spremembe, zaradi česar več slonov v iskanju vode in hrane zatava dlje kot nekoč – in na bolj nepredvidljive kraje.

Središče vseh teh trenj je Zimbabve, a se spopadi med ljudmi in sloni dogajajo vse pogosteje po celotni regiji, razlaga King. Države, kot sta Zimbabve in Bocvana, krivijo čezmerno slonjo populacijo in trdijo, da bi z zmanjšanjem njihovega števila zmanjšali tudi število teh nasilnih soočenj. A nekateri strokovnjaki to idejo zavračajo in poudarjajo, da je bilo včasih slonov precej več.

Južna Afrika, Namibija, Zimbabve in Bocvana so na določenih točkah vse skušale zmanjšati število slonov v svojih državah, a so skoraj vse njihove metode naletele na kritike in ostre obsodbe organizacij za zaščito živali. Ena od teh metod je odstrel, pogosto kar celih družin, kar je bila priljubljena praksa v 80. in 90. letih. V južnoafriškem narodnem parku Kruger so z odstrelom med letoma 1967 in 1995 pokončali okoli 14.000 slonov. Prakso so prepovedali po silovitem pogromu mednarodne skupnosti in pozivi, naj turisti bojkotirajo obisk držav, ki izvajajo odstrel.

A leta 2008 je Južna Afrika navzlic mednarodnemu ogorčenju prepoved na odstrel odpravila, podobno razmišlja tudi Zimbabve, v katerem je bilo med letoma 1967 in 1988 pokončanih 50.000 slonov.

Vlade so tudi skušale prodati del čred slonov – tako je denimo leta 2021 Namibija dala na dražbo 170 slonov, a jih je po ceni 400.000 dolarjev prodala zgolj tretjino. Oblasti so za slabo prodajo krivile negativna medijska poročanja in kritike javnosti, ki da so odvrnile kupce.

Še en način za nadzor nad slonjo populacijo je trofejni lov, pri čemer podeljujejo države licence – običajno gre za turiste iz ZDA in drugih zahodnih držav – za lov na omejeno število živali na omejenem območju za njihove rogove, kože in okle. Samci so pri tem bolj zaželeni, saj imajo večje okle.

Vladni predstavniki v južni Afriki – in lovci sami – trdijo, da lov pomaga uravnavati slonjo populacijo na naraven način in zagotavlja zaslužek za lokalne skupnosti. To naj bi posledično spodbudilo te lokalne skupnosti, da prenehajo divje love in zagotovijo, da število slonov nikdar ne pade pod določeno ravnjo. Licence za lov lahko stanejo tudi do 10.000 dolarjev, odvisno od živali, ki jo lovijo.

Afriške vlade pogosto vznejevoljijo pridige zahodnih držav, kako neetična je praksa, zato je tudi Bocvana zagrozila Nemčiji s pošiljko slonov. Bocvanski predsednik Masisi je še posebej velik zagovornik ponovne uvedbe lovskih licenc, leta 2019 pa je ob nastopu položaja odpravil prepoved lova na slone.

A nekateri okoljevarstveniki jezo afriških vlad odpravljajo kot neiskreno. “Preprosto mislim, da je izjemno kratkovidno. Mislim, da je prikladen izgovor za upravičevanje trofejnega lova, ki je v Afriki velik posel,” je povedal Ross Harvey iz neprofitne organizacije Good Governance Africa. Harvey še poudarja, da gre velik del sredstev iz trofejnega lova premožnim poslovnežem, ki imajo v lasti agencije za trofejni lov, ne pa v okoljevarstvene namene. "Koliko izkupička gre dejansko za varstvo okolja, je močno vprašljivo, zagotovo ne dovolj, da bi ohranili okolje, ni tudi jasno, koliko dejansko dobijo revne lokalne skupnosti."