Več sto iranskih študentov, ki so se poimenovali ''muslimanski študenti, ki sledijo poti velikega imama'', je zavzelo ameriško ambasado, v zameno za izpustitev 66 talcev pa so zahtevali, da iranskega šaha, ki je januarja tistega leta zbežal iz države, izženejo iz ZDA, kjer so ga zdravili zaradi raka. Zahtevali so tudi vrnitev premoženja, ki ga je šah odnesel s seboj. Vrnil naj bi se v Iran, kjer bi mu sodili. Novica je kot blisk obkrožila svet.

Iranska televizija je celo v živo spremljala zavzetje poslopja, svojo podporo akciji študentom pa je izrazil tudi ajatola Homeini, ki je oblast prevzel v revoluciji februarja tistega leta. Varnostni svet Združenih narodov je soglasno zahteval izpustitev talcev, a se to ni zgodilo.

Eden izmed ugrabiteljev je po telefonu sporočil, da talci niso v nevarnosti, da imajo dovolj hrane in pijače. Dodal je, da je dejanje študentov prikaz moči, in ocenil, da bi lahko talce izpustili v naslednjih dveh ali treh dneh. Takrat še nihče ni slutil, da bo kalvarija trajala več kot eno leto.

Iran v 20. stoletju
Iran je postal pomemben politični dejavnik predvsem po zaslugi odkritja nafte leta 1909. Britanci in Američani so dolga desetletja izkoriščali naftne zaloge Irana, dokler ni leta 1951 novi iranski premier, Mohamed Mosadeg, temu naredil konec. ZDA so se zbale, da bo nadzor nad Iranom prevzela Rusija oz. takratna Sovjetska zveza, ki je bila v tistih časih najhujši sovražnik Zahoda. S pomočjo Cie so v Iranu konservativci izvedli državni udar in oblast vrnili Pahlaviju. Šah Reza Pahlavi se je vrnil na oblast, a šele po predaji 80 odstotkov naftnih zalog Britancem in Američanom. Iran pod Pahlavijem je postal lutka Zahoda. Postal pa je tudi pravi tiran do lastnega ljudstva. Skozi leta je prihajalo do čedalje večjih kršitev človekovih pravic in nezadovoljstvo z njegovim vladanjem je bilo vedno večje.

Nemirno leto 1979
Iran so že mesece pred zasedbo ambasade pretresali notranji spori. Proteste proti šahu Rezi Pahlaviju je iz izgnanstva v Franciji v imenu islamskih radikalistov vodil ajatola Homeini. Januarja je šah odšel iz države, vanjo pa se je iz izgnanstva vrnil Homeini.

Takrat 78-letni Homeini se je vrnil v Iran po 14 letih izgnanstva, ob vrnitvi pa ga je pričakalo več milijonov navdušenih Irancev. Z avtomobilom je naredil več kot 15 kilometrov dolg krog in pozdravljal zbrano množico, potem pa na pokopališču mučenikov nagovoril 250.000 ljudi. Leta 1963 ga je dal Pahlavi zapreti zaradi njegovega nasprotovanja reformam, leto zatem pa so ga izgnali iz države. Prek Turčije je odšel v Irak, na koncu pa je živel v Franciji, od koder je načrtoval svojo vrnitev v domovino.

Zaradi napadov med pripadniki šaha in ajatole je državo zajel nemir, številni tujci, ki so bili velikokrat tarče napadov, so zapustili državo. Ves ta čas so ZDA, Velika Britanija in takratna Zahodna Nemčija trdno stale ob strani šahu, ki pa je očitno izgubljal svojo moč in vpliv.

Homeini je kmalu po vrnitvi zamenjal premierja Šapurja Baktiarja z Mehdijem Bzarganom. Razglasili so islamsko republiko Iran in začelo se je novo poglavje v iranski zgodovini. 1. novembra je Homeini pozval Irance k protestom proti ZDA in Izraelu. ZDA je označil kot velikega satana.

Nemočna Bela hiša
Takratni ameriški predsednik Jimmy Carter je takoj, ko je izvedel novico o zasedbi ambasade zamrznil več milijard dolarjev iranskih rezerv v ameriških bankah, diplomati pa so takoj začeli tajna pogajanja. Pozneje so prepovedali uvoz nafte iz Irana in izgnali veliko število Irancev iz ZDA. Ameriške medije so preplavila dramatična poročila o dogajanju v Iranu, televizijska hiša ABC je vsako noč predvajala poseben program o talcih z naslovom America Held Hostage.

Sredi novembra so ugrabitelji izpustili 13 žensk in temnopoltih Američanov, julija leta 1980 pa so izpustili še Richarda Queena, potem ko je diagnoza pokazala, da boleha za multiplo sklerozo. Meseci so minevali, 52 talcev pa je bilo še vedno v rokah študentov. V tem času jih je obiskalo več tujih diplomatov in ambasadorjev.

Katastrofa pri poskusu reševanja
Po več mesecih je Carter aprila leta 1980 ukazal tajno akcijo, v kateri naj bi osvobodili ujetnike. A je bila operacija Orlov krempelj (Eagle Claw), ki so jo izvedli v noči na 24. april, popoln neuspeh. Trije izmed osmih helikopterjev so imeli tehnične težave, četrti pa je se je sredi iranske puščave zaletel v transportno letalo, pri čemer je umrlo osem vojakov. Po tej ameriški akciji so ugrabitelji talce namestili na različne kraje po državi, kar je skoraj onemogočilo njihovo rešitev. Carter je doma popolnoma izgubil politično kredibilnost, zaupanje Američanov vanj je strmo padlo.

Iranci so ameriški poskus rešitve označili kot dejanje vojne, neuspeh pa bučno proslavili na ulicah iranske prestolnice. Evropske države so bile presenečene, da so ZDA izvedle akcijo, ne da bi se posvetovale z evropskimi zaveznicami.

Oktobra 1980 so Američani pripravljali drugi poskus reševanja, a so z operacijo Credible Sport prenehali, potem ko je bila vaja na Floridi neuspešna.

Julija 1980 je šah Pahlavi je umrl v izgnanstvu v Egiptu in tudi njegova smrt je pripomogla k temu, da je Iran spremenil odnos do vprašanja izpustitve talcev.

Posredovanje Alžirije
Že po ameriških volitvah, na katerih je zmagal Ronald Reagan, a še pred njegovo umestitvijo, je še Carterjev kabinet ob pomoči alžirskega diplomata Abdulkarima Ghuraiba začel pogajanja z Iranom, ki so se končala s t. i. alžirskim dogovorom 19. januarja 1981. Iran je privolili v izpustitev talcev, v zameno pa so ZDA med drugim zagotovile, da se ne bodo vmešavale v notranje zadeve Irana, da bodo sprostile zamrznjene rezerve in zagotovile nedotakljivost Iranu ob mogočem kazenskem pregonu.

Na prostost po 444 dneh ujetništva
444 dni dolga zgodba se je končala z izpustitvijo 52 ameriških državljanov 21. januarja 1981, na dan, ko je v Washingtonu zaprisegel novi ameriški predsednik Ronald Reagan. Največji vzrok za Carterjev poraz je bila ravno njegova neučinkovitost v reševanju zajetih Američanov.

Talce so odpeljali v Alžirijo, kjer jih je sprejel Carter, potem pa so jih prek vojaške baze v Zahodni Nemčiji odpeljali v ZDA. Tam so jih sprejeli kot pogumne junake.

Leta 2000 so talci in njihovi sorodniki poskusili tožiti Iran po antiterorističnem zakonu, a niso uspeli.

Reagan sodeloval z ugrabitelji?
V ZDA so se pozneje pojavile različne teorije zarote o zasedbi ambasade. Ena izmed njih je trdila, da naj bi Reagan sklenil dogovor z Iranci, da bi talce izpustili šele po volitvah leta 1980, kar je poznejša preiskava zavrgla.

Tudi Ahmadinedžad med ugrabitelji?
Leta 2005 je veliko prahu dvignila novica, da naj bi nekaj talcev kot enega izmed ugrabiteljev prepoznala novoizvoljenega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada. V pogovoru za Washington Post so trije talci dejali, da je takrat 23-letni Ahmadinedžad zasliševal talce in bil eden izmed ugrabiteljev. Njegov kabinet je trditve zanikal, čemur sta pritrdila tudi dva vodilna človeka ugrabitve.

Ajatola Homeini je umrl junija leta 1989.

K. T.