Saucedova, ki zasluži 9,7 dolarja na uro, dela 26 ur na teden in živi s svojo mamo, je ena izmed številnih Američanov, ki preživijo zaradi vladnih dodatkov. ZDA naglo postajajo narod prehrambnih bonov. Danes v ZDA prehrambne bone skupno prejema skoraj 46 milijonov ljudi - 15 odstotkov prebivalstva. To je 74-odstotni porast od leta 2007, tik pred finančno krizo in recesijo, ki sta vodili do množičnih izgub služb.

Obenem so se stroški podvojili na 68 milijard v letu 2010, zaradi česar je program prehrambnih bonov pritegnil pozornost nekaterih republikanskih zakonodajalcev, ki iščejo način, kako zmanjšati proračunski primanjkljaj. In čeprav očitno obstaja kar nekaj primerov zlorab bonov, za številne Američane, ki skušajo preživeti, alternative ni.
"Žalostno je, da potrebujem vladno pomoč, čeprav delam," je za Reuters povedala 32-letna Saucedova. Veliko njenih kolegov je v enakem položaju - kot tudi njenih strank.
Ozaveščanje javnosti
Po vladni oceni bi bone lahko pridobilo še precej več Američanov, a jih veliko meni, da do njih, če delajo, niso upravičeni. A ljudje preprosto ne morejo preživljati svoje družine z 10 ali 11 dolarji na uro.
Najvišji znesek, ki ga štiričlanska družina lahko prejme v prehrambnih bonih, je 668 dolarjev (463 evrov) na mesec. Uporabijo jih lahko le za nakup hrane (a ne tople hrane) ter rastlin in semen za pridelavo hrane.
Predsedniki Bill Clinton, George W. Bush in Barack Obama so vsi skušali javnost ozaveščati o programu in odpraviti predsodke, povezane z njim. Leta 2004 so kartice zamenjali s papirnatimi kuponi. Leta 2008 so jih preimenovali v dodatke programa za dodatno prehrambno pomoč (SNAP), a jih večina ljudi še vedno imenuje prehrambni boni.

"Stranka bonov"
A kljub dvostrankarski podpori programu v preteklosti so zagovorniki prehrambnih bonov zaskrbljeni zaradi nedavne politične retorike na to temo. Republikanski predsedniški kandidat Newt Gingrich je demokrate lani označil za "stranko prehrambnih bonov".
In republikanski vodje v kongresu predlagajo spremembo programa. Njegovo financiranje naj bi potekalo skozi "fiksni" delež posameznim zveznim državam, ne pa, da lahko samodejno raste glede na potrebe, če se zgodi, denimo, naravna katastrofa ali pa nastopi gospodarska kriza.
V nekaterih državah so kupci s prehrambnimi boni postali že skorajda norma. Maja je tretjina vseh Alabamcev prejemala bone, v Washingtonu, Misisipiju, Novi Mehiki, Oregonu in Tennesseeju pa jih prejema petina prebivalcev.
V zadnjih 20 letih so se karakteristike upravičencev do programa spremenile. Zdaj je vse več prejemnikov zaposlenih, medtem ko so bili leta 1989 to večinoma brezposelni ljudi, ki so prejemali socialno podporo.