Prebivalci prizadetega območja se bodo morali s posledicami spopadati še nekaj let. Orkan Katrina, ki je bil razglašen za orkan pete stopnje in je divjal z vetrom do 250 kilometrov na uro, je povzročil najhujšo naravno katastrofo v ameriški zgodovini. V ameriških zveznih državah Alabama, Louisiana in Misisipi ob Mehiškem zalivu, kjer je Katrina udarila z največjo silo, je domove zapustilo več kot milijon ljudi.

Najbolj je bilo prizadeto zgodovinsko mesto New Orleans, ki leži nekaj metrov pod morsko gladino in ga je voda, ki je prebila nasipe okoli mesta, povsem poplavila. Zaradi orkana je umrlo več kot 1.500 ljudi, nekaj več kot sto jih še vedno pogrešajo. Številni prebivalci so bili v mestu več dni ujeti brez pitne vode in hrane, znatne poplave pa so veliko ljudem onemogočile bivanje v mestu.

Leto po katastrofi
Od divjanja orkana je minilo natanko eno leto, mesto pa je še vedno na pol prazno. Izmed prvotnih skoraj pol milijona prebivalcev se jih je na svoje domove vrnilo le 200.000, saj večina sploh nima kam. Orkan je namreč uničil približno 80.000 hiš, zato jih velika večina še vedno živi v oddaljenih mestih, med tistimi, ki pa so se kljub nevzdržnim razmeram vrnili in se trudijo obnoviti svoje hiše, jih ogromno še vedno prebiva v bivalnih zabojih.

Prebivalcem se zdi, da Katrino še vedno vohajo, njene posledice pa mestu onemogočajo, da bi zaživelo kot nekoč. Prebivalci pravijo, da če se ne bodo vsi vrnili nazaj v New Orleans, bo mesto izgubilo svojo dušo. Brez ljudi tudi jezik, hrana, glasba in zabave nimajo pravega pomena.

Obnova ne poteka po načrtu
Ameriška vlada je za obnovo New Orleansa po Katrini namenila 110 milijard dolarjev, a nekatere soseske v mestu še vedno izgledajo, kot da je Katrina mesto obiskala prejšnji teden in ne lani. Večino denarja so porabili za nujna popravila, obnovo rečnih nasipov in gradnjo nove protipoplavne infrastrukture, prebivalci pa se morajo za enkrat znajti sami, kar v trenutnih okoliščinah ni najbolj preprosto. V primeru New Orleansa so mestna, zvezna in vlada ZDA naredile občutno premalo za njegovo obnovo.

Psihološki napor
Eno leto po orkanu je večji problem kot ruševine nekoč blestečega mesta psihična krhkost njegovih prebivalcev. Večina njih sploh ni pripravljena denarno ali čustveno investirati v kakršno koli obnovo, saj se bojijo, da bi se katastrofa lahko ponovila. Ker je v Ameriki trenutno sezona orkanov, bliža se ji prvi orkan sezone Ernesto, čaka prebivalce New Orleansa nekaj mesecev negotovosti in spraševanja, ali jih bo podobna usoda doletela tudi letos ali ne.

Če mesto doleti manjše neurje, lahko večina gospodinjstev ostane brez elektrike, pogosto se zgodi, da ljudem zmanjka vode. To so tveganja, ki jemljejo upanje, da bo mesto spet takšno, kot je bilo nekoč, znanstvene napovedi, da se delta reke Misisipi znižuje, pa mesto dela še bolj ranljivo, če pride še kakšno neurje. Ljudje se vse bolj sprašujejo, ali bi New Orleans sploh preživel še eno Katrino.