Kot divji lovci na afriškega slona so se novinarji z vsega sveta podali na lov za trenutno največjim sovražnikom v ZDA. A ko je z moskovskega letališča aeroflot SU-150 vzletel za Havano, so osramočeno ugotovili, da je letalski sedež 17 A, na katerem bi moral sedeti Edward Snowden, prazen.

"Na Kubi nisem bil še nikoli. Ker nisem imel vizuma, sem moral ostati na tranzitnem območju. In priznati moram, da obisk Kube ni bilo tisto pristno doživetje, o katerem sem vedno sanjal," je poročal vidno razočarani CNN-ov novinar Phil Black ob pristanku na havanskem letališču. Še pred tem je s prekrižanimi rokami in rahlo prebledelim obrazom dejal, "tole je frustrirajoče", nato pa se je, tako kot drugi novinarji, snemalci, fotografi in naključni potniki, prepustil nekaj več kot dvanajsturnem letu na biser Karibov, kot Kubo oglašujejo turistične agencije. No, res pa je, da je na letališču Joseja Martija ob pogledu na pisane majčke s potiskom Che Guevare in barvne magnetke za na hladilnik vanj zapihalo vsaj malo kubanske sapice.

Kje je torej Edward Snowden?
Iskanje fantoma z moskovskega letališča Šeremetjevo ni frustrirajoče le za novinarje, snemalce in fotografe, ampak še posebej za Belo hišo, ki se te dni s Hongkongom in Kremljem igra igro miške in mačke …

Edino zagotovilo, da 30-letni žvižgač še vedno diha in hodi po Zemlji, je dal ustanovitelj WikiLeaksa Julian Assange. Na videokonferenci, ki se je je udeležil z ekvadorskega veleposlaništva v Londonu, je zatrdil, da je nekdanji ameriški agent, ki se je versko opredelil za budista, med delom v ameriškem oporišču na Japonskem pa se je naučil tudi japonščine in nekaj malega mandarinščine, "zdrav in na varnem".

A kje?
Ruski predsednik Vladimir Putin je javnosti za glodanje vrgel le kost, da je ubežnik res pristal na mednarodnem letališču Šeremetjevo, a ni prestopil ruske meje. To pomeni, da je na tranzitnem območju letališča, kjer potniki čakajo na polete ter se vkrcavajo in izkrcavajo.
In to območje je ogromno. Na njem so razpršene trgovine, restavracije, celo t. i. kapsulahotel Air Express, v katerem lahko popotniki prenočijo v posebnih celicah. Za petične goste imajo tudi VIP-sobe, ki stanejo 20 dolarjev na uro. A kot piše Huffington Post, so novinarji Snowdna iskali zaman. Fantoma s Šermetjeva ni videl nihče. Zaposleni na letališču molčijo. Medtem so mu ZDA preklicale potni list.

Edward Snowden je postal Viktor Navorski iz Krakozije. Postal je tranzitni potnik.

The Terminal in kako je Slovenija postala Krakozija
"Se kdaj počutite, kot da bi živeli na letališču?"vpraša v filmu Terminal (2004, režija Steven Spielberg) Viktorja Navorskega debelušni belopolti moški na stranišču, medtem ko si brijeta brado. Čeprav mu Viktor (Tom Hanks) ne odgovori, si - po njegovem pogledu sodeč - misli: "Še kako." Namreč, medtem ko je Viktor priletel na ameriško letališče JFK, je v Krakoziji izbruhnila državljanska vojna (Krakozija bi morala biti prvotno Slovenija, a se po posredovanju takratnega konzula Marka Rijavca to ni zgodilo, saj je producentom pojasnil, da je Slovenija Švica vzhodne Evrope in da se za novopečeno članico EU-ja povezovanje z državljansko vojno ne bi spodobilo).
Potni list Navorskega so razveljavili in obtičal je na mednarodnem letališkem terminalu.

Zgodba je presenetljivo resnična
Med letoma 1988 in 2006 je na terminalu 1 francoskega letališča Charlesa de Gaulla na svoj polet iz Francije čakal Iranec Mehran Karimi Nasseri. Zgodba pa gre nekako takole.

Zaradi nasprotovanja šahu je postal Nasseri leta 1977 politični begunec. Čeprav mu je država razveljavila potni list, je svojo srečo za pridobitev političnega azila poskusil v Evropi. Šele čez štiri leta so mu odobrili azil v Belgiji in pot do pridobitve novega državljanstva se je zdela korak stran. Poln novega upanja se je, po očetu Iranec in po materi Britanec, odpravil v Veliko Britanijo, da bi poiskal svoje daljne sorodnike. A dlje od Pariza ni prišel. Ko se je vkrcal na letalo za britansko letališče Heathrow, so ga, saj ni imel potnega lista, napotili nazaj na letališče Charlesa de Gaulla. Francoska policija ga ja aretirala zaradi nedovoljenega vstopa v državo, a ker je bil oseba brez države (ang. stateless person), ga niso mogli deportirati. Njegovi novi dom je bil naslednjih (skorajda) dvajset let terminal 1.

Življenje na terminalu
"Je del letališča. Vsi ga poznamo," so ga opisovali zaposleni na letališču, ki so se pri njem ustavili na kavici in klepetu (Nasseri je govoril angleško, saj je končal študij v Veliki Britaniji). Imel je svojo mizo, svoj stol, svoj prostor. Večkrat na teden sta ga obiskovala duhovnik in zdravnik, ki sta delala na Charles de Gaullu. Vsak dan ob 5.30 se je še pred prihodom potnikov na stranišču obril. Potem pa je ves ljubi dan bral. Ko so se na vzletno-pristajalni stezi prižgale luči za osvetljevanje in je še zadnja trgovina zaprla svoja vrata, se je očedil z izdelki iz lične potovalne kozmetične torbice letalske družbe, kakopak. Vsak večer je opral svoja oblačila in je strogo zavračal kakršno koli pomoč. "Nisem berač," je odvrnil vsiljivcem. No, res pa je, da se občasno ni branil zapakiranega obroka z letala ali kakšnega franka, ki so mu ga ponudile stevardese.

Kdo je tranzitni potnik?
Kot so nam pojasnili na ministrstvu za infrastrukturo in prostor, se po definiciji Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO) izraz tranzitni potnik najpogosteje uporablja za potnika, ki preseda z enega letala na drugega na dveh ločenih progah in se na tranzitnem območju ne zadržuje več kot 24 ur.

Džokeju (iz neznanega razloga) razveljavili karto
Tako naj bi bilo v teoriji. V praksi pa lahko zamudite let ali pa vam turistična agencija iz neznanega razloga odpove vozovnico, kar se je zgodilo Britancu Garyju Petru Austinu (52). Profesionalnega džokeja so za konjske dirke najemali tudi v Kuvajtu in Omanu. A ko je 29. novembra lani prispel v Kuvajt, mu je potovalna agencija letalsko vozovnico preprosto preklicala, brez opozorila. Ne vedoč za nastali položaj, se je odločil za nekaj dni obiskati prijatelja na Filipinih, od koder pa se 19. decembra ni mogel vrniti nazaj v Kuvajt. Naslednjih 22 dni je spal na terminalu 1 na letališču Ninoy Aquino. Zaposleni na Gulf Airu so ga oskrbovali s hrano in žepnino. Med drugim so mu svetovali, naj se obrne na upravo in prek nje vzpostavi stik z britanskim veleposlaništvom na Filipinih, kar je tudi storil. V Veliko Britanijo je končno odletel 11. januarja letos.

Od pomivalca stranišč do zvezde letališča
Zanimivi sta tudi (ljubezenski?) zgodbi Nemca Heinza Müllerja in Japonca Hirošija Nohara. Prvega je srce vodilo v Brazilijo, saj je na spletu spoznal neko žensko, ki pa na "zmenek" ni nikoli prišla. Müller, nekdanji pilot, je na brazilskem letališču protestno taboril 13 dni in na koncu živel od pomoči zaposlenih. Ker ni hotel povedati, kdaj namerava svoje taborjenje končati, so ga poslali celo na psihološko oceno. Letališče je zapustil 29. novembra 2009.

Je pa imel več sreče Japonec Hiroši Nohara, pa ne z dekletom, čeprav so ga imeli delavci na letališču Benita Juarezana sumu, da ga je tja pripeljala ravno ljubezen. Hiroši je prišel na mehiško letališče 2. septembra 2008 kot pomivalec javnih stranišč v Tokiu, 28. decembra 2008 pa se je vrnil v domovino kot zvezdnik. Potnike in lokalne prebivalce je namreč popolnoma obnorel. Celo tako, da so ga verige s hitro hrano zalagale s hamburgerji in sponzorskimi skodelicami, majicami in drugimi priročnimi rekviziti, da bi se ti videli na televiziji, ko je Japonec dajal intervjuje.

A življenje na letališču je lahko daleč od blišča
Iranska borka za človekove pravice Zahra Kamalfar je leta 2006 s svojima dvema otrokoma na tranzitnem območju moskovskega letališča živela devet mesecev, saj ji Rusija ni odobrila vstopa v državo. Status begunke ji je nazadnje podelila Kanada.

Sicer pa je med bolj znanimi tranzitnimi potniki zagotovo kitajski borec za človekove pravice Feng Dženghu. Čeprav je imel veljaven potni list, mu Kitajska, kot številnim drugim aktivistom, ni odobrila vrnitve v državo. Osemkrat mu je uspelo prileteti do Šanghaja, a so ga oblasti vsakič poslale nazaj na japonsko letališče Nairita. Na letališču so ga obiskali številni kitajski diplomati, tako da mu je država 3. februarja le odobrila pot domov. Danes živi 58 let stari Kitajec v hišnem priporu v Šanghaju.
Življenje v balonu
17. septembra leta 1999 so Mehranu Karimu Nasseriju po skoraj dvajsetih letih podelili francosko državljanstvo in mednarodno potovalno vozovnico. Bil je svoboden. Končno. Lahko bi odpotoval, in to kamor koli mu poželi srce, tudi v Mehiko ali Brazilijo, recimo. A strah je bil prevelik. "Boji se zapustiti svet, ki si ga je zgradil v svojem zaprtem balonu," je razložil zdravnik na letališču Charles de Gaulle dr. Philippe Bargain. "Verjetno ga bomo mogli z letališča odvleči kot kakšnega odvisnika," je dodal.

Zaradi šibkega zdravja so Mehrana Karima Nasserija julija leta 2006 prepeljali v bolnišnico, kjer je bil v oskrbi pol leta. Danes živi v domu za brezdomce v Parizu ...

Kaj pa Edward Snowden? Ker mu Ekvador še vedno ni potrdil njegove prošnje za politični azil, ZDA pa so mu razveljavile potni list, se je znašel v skoraj podobnem položaju kot iranski politični ubežnik.