Njegova Stranka za svobodo (PVV) bo imela v 150-članskem parlamentu 37 poslanskih mandatov, dvanajst več kot drugouvrščena koalicija zelenih in laburistov nekdanjega evropskega komisarja Fransa Timmermansa. Doslej vodilna desnosredinska Ljudska stranka za svobodo in demokracijo (VVD) je s sedežem manj pristala na tretjem mestu. Dilan Yeşilgöz, ki je vodenje VVD-ja prevzela julija po odstopu dosedanjega premierja Marka Rutteja, je že napovedala, da stranka, ki je bila trinajst neprekinjeno na oblasti, v Wildersovi vladni koaliciji ne bo sodelovala.

Kaj je povzročilo volilni preobrat, ki ga nobene ankete niso napovedovale?

Geert Wilders, 60-letni politični veteran, je s svojo plavolaso razkuštrano glavo, gromkimi nastopi in ostro protiislamsko retoriko eden najbolj prepoznavnih političnih obrazov na Nizozemskem in tudi eden najbolj prepoznavnih nizozemskih politikov onstran nizozemskih meja. Že skoraj dvajset let ima policijsko varstvo, ker so mu zaradi ostrih izjav proti islamu grozili s smrtjo.

Sorodna novica Lovec: "Prejšnja vlada je sama delno tlakovala teren za zmago Wildersa"

V parlamentu je že četrt stoletja. Začel je v 90. letih z Ljudsko stranko za svobodo in demokracijo VVD, bil je tudi mentor mladega Marka Rutteja. Leta 2004 je stranko zaradi njenih, po njegovem mnenju nesprejemljivih stališč podpore vstopu Turčije v Evropsko unijo, zapustil in oblikoval PVV, Stranko za svobodo.

In v njej je, kot pravi Christoph Schmidt, politični komentator nizozemskega dnevnika Trouw in nekdanji dolgoletni dopisnik iz Bruslja, nesporni vladar. "Nenavadno pri tej stranki je, da nima članov. Ima samo enega člana, to je Geert Wilders. Druge stranke imajo na tisoče članov, prirejajo kongrese. A v tem primeru gre za zelo nenavadno stranko brez članov. Seveda imajo simpatizerje in donatorje, stranki lahko vedno pošljete denar, hvaležno ga bodo sprejeli. Toda struktura stranke je preprosto čudna, ker je brez članov. Poleg tega je Geert Wilders obseden z nadzorom; ne le pri nacionalnih, tudi pri evropskih ali lokalnih volitvah želi poznati seznam kandidatov, saj v stranki o vsem odloča prav on."

Človek, ki bi zaprl mošeje in islamske šole, prepovedal Koran, močno omejil priseljevanje, Nizozemsko odpeljal iz Evropske unije ali vsaj zaprl pipico njenih izplačil v evropske blagajne in jo izključil iz evropskih kmetijskih ter okoljskih politik, človek, ki bi ustavil nizozemsko dobavo orožja Ukrajini, je po desetletju politične osame in po rušilni volilni zmagi danes prvi kandidat za premierja in za sestavo nove nizozemske vlade.

Julija je zaradi spora v koaliciji glede omejitve azilne politike padla vlada premierja Marka Rutteja. Rutte je napovedal, da se umika iz domače politike, stranko VVD pa je prevzela 46-letna Dilan Yesilgoz, pravosodna ministrica v njegovi vladi.

Ankete so v predvolilni kampanji kazale tesne razlike med četverico vodilnih, a na prvem mestu je bila ves čas prav vladna stranka VVD.

Preobrat se je zgodil v zadnjem tednu pred volitvami. Wilders je v anketah skočil na prvo mesto. A da bo njegova zmaga tako prepričljiva, ni napovedal nihče.

Analitiki so si edini. Dilan Yesilgoz je storila veliko strateško napako.

"Že septembra je izjavila, da je pripravljena sodelovati z Geertom Wildersom in s PVV-jem," pojasnjuje Christoph Schmidt. "In to, potem ko je Rutte v celotnem obdobju svojega vladanja vztrajal, da z Wildersom ne bo sodeloval, ker je skrajnež in ker svojih diskriminatornih besed o Maročanih ni nikoli preklical. Znan je njegov govor, v katerem je dejal: manj, manj, manj Maročanov na Nizozemskem. Za to je bil tudi obsojen. In Rutte je od tistega trenutka dalje PVV Geerta Wildersa javno obravnaval kot ekstremistično stranko, s katero ne bo sodeloval. Nato pa Ruttejeva naslednica izjavi, da se bo ta politika spremenila in da je odprta za sodelovanje z Wildersom. Od tega trenutka so tudi ljudje na Nizozemskem začeli razmišljati drugače, v smislu: v redu, glas za Wildersa ni več izgubljen glas, saj bodo to stranko zdaj jemali resno in bo morda sodelovala v vladi. Tako se je zlasti v zadnjih tednih Geert Wilders v javnomnenjskih anketah začel spektakularno vzpenjati."

Da je Wildersu pot do zmage na široko odprla prav Dilan Yesilgoz, meni tudi Peter Verovšek, profesor zgodovine in teorije evropske integracije na univerzi v Groningenu na severu Nizozemske. Ljudska stranka, zaverovana v svojo premoč, je z namigom, da bi lahko sodelovala z Wildersom, želela volivcem dokazati svoja trdna in ostra stališča za omejevanje migracij. A je dosegla ravno nasprotno. "Ko je to rekla, je nekaterim svojim volivcem, ki bi morda taktično raje volili za VVD, dala dovoljenje, da gredo k Wildersu, saj bosta stranki sodelovali," pravi profesor Verovšek. "S tem je prebila sanitarni kordon, ki se je leta gradil okoli Wildersove stranke, ona pa jo je na neki način normalizirala. To je bila po mojem mnenju ključna taktična napaka, in ko sta ona in stranka VVD naredili korak nazaj, češ, saj ni tako mislila, je bilo že prepozno."

Čeprav se je izkazalo, da je to bil strel v koleno, je bila, nazaj gledano, odločitev VVD, da se v predvolilni kampanji spogleduje z Wildersom, logična taktična poteza. Stranka je bila doslej v vladi odvisna tudi od levo usmerjenih strank, kar je vladanje oteževalo in nazadnje tudi pripeljalo do padca Ruttejeve vlade, meni Tom Louwerse, profesor političnih ved na univerzi v Leidnu, ki raziskuje volilna gibanja.

"VVD si je skušal zagotoviti več možnosti za sklepanje koalicije," pravi profesor Louwerse. "Zadnji dve vladni koaliciji z VVD-jem na čelu sta bili bolj ali manj desnosredinski koaliciji, v katerih pa so morali sodelovati tudi s strankami, ki so bile usmerjene levo od njih. Bili so najbolj desna stranka, kar pa je bilo problematično. Če si vodilna stranka v koaliciji, je bolje, če si na sredini, kajti tako dosežeš več. In verjetno so mislili, da si, če Wildersa ne izključujejo več, odpirajo možnosti za koalicijo na desnici, upali so, da bi s to možnostjo morda v pogajanjih celo bolj pritisnili na stranke na levici. Ampak očitno je, da se je to popolnoma izjalovilo."

Nova vodja VVD-ja Dilan Yesilgoz ima turške in kurdske korenine. Na Nizozemsko je iz Turčije prišla kot begunka, ko je bila še otrok. Politično kariero je začela na levici, a je nato presedlala v Ruttejevo stranko. V parlamentu je od leta 2017, znana je tako po svojih odmevnih nastopih v televizijskih pogovornih oddajah kot po svoji podpori omejevanju priseljevanja.

Novinarski kolega Christoph Schmidt meni, da je bila odločitev, da jo izberejo za Ruttejevo naslednico, dobra. "Ljudje jo kot ministrico pozitivno ocenjujejo. Poleg tega je ženska, kar je prav tako pomembno, saj Nizozemska še nikoli ni imela predsednice vlade. Velja za močno, ker je mlada in privlačna tudi za nove volivce. Mislili so, da je bila pač znotraj stranke najboljša alternativa v smislu: nič boljšega nimamo. Kajti težko je naslediti nekoga, kot je Mark Rutte, ki ima res velik sloves."

Sorodna novica Doslej vladajoča stranka VVD ne želi v koalicijo z Wildersom

Tako kot v VVD-ju je razočaranje veliko tudi na drugem političnem polu

Frans Timmermans, prvokategornik v domači in v evropski politiki, je v štirih letih dobil še drugo košarico: potem ko se mu je leta 2019 položaj predsednika Evropske komisije za las izmuznil iz rok in potem ko je poleti zapustil Bruselj in postal premierski kandidat koalicije laburistov in zelenih, je zdaj v položaju, ko ga je za dvanajst poslanskih mest prehitel skrajni desničar.

"Mislim, da sta Timmermans in njegova nova koalicija dveh levih strank, Zelenih in Delavske stranke, doživela uspeh, saj so zdaj druga najmočnejša sila na Nizozemskem, so celo pred VVD-jem," meni Christoph Schmidt. "To sodelovanje je delovalo in je ljudi pritegnilo. Vendar očitno ni bilo dovolj, da bi Timmermansu zagotovilo zmago, kar je seveda zanj veliko razočaranje. Ampak na splošno menim, da je na Nizozemskem trenutno preprosto premalo levih volivcev, pa če je na levi vodja Timmermans ali kdo drug. Država je pač desno usmerjena. Na Nizozemskem preprosto ni dovolj levih volivcev. To je dejstvo."

Del volilnega taktiziranja desnosredinskega VVD-ja je bilo tudi to, da so v predvolilni kampanji življenjsko draginjo, predvsem pomanjkanje stanovanj, povezali s priseljevanjem. Taktiziranje, ki se jim je vrnilo kot bumerang. Večina politikov se strinja, da je to težava, a večina volivcev je več kot očitno menila, da ga ne morejo rešiti tisti, ki ga v 13 letih na oblasti niso. Kako velik in kakšen problem je priseljevanje na Nizozemskem?

"Številke so velike, vendar ne izjemno velike," pojasnjuje Schmidt, "ampak ne gre za cunami, kot je izjavil Wilders, ki govori o migracijskem cunamiju. To je močno pretirano. Obstajajo pa seveda nekatere težave, na primer pri stanovanjski politiki. Največji del migracij na Nizozemskem sicer predstavljajo delovni migranti iz Evropske unije. Prihajajo iz Bolgarije ali Poljske in tu delajo. To število je zelo veliko. Ob njih pa imamo še begunce, ki prihajajo večinoma iz Sirije ali Afganistana. Njihovo število ni tako veliko, a problem je v tem, da imajo ti ljudje, ko dobijo pravico do azila na Nizozemskem, pravico tudi do nastanitve. Občina, v kateri so, mora poskrbeti, da dobijo stanovanje. In ker tudi veliko Nizozemcev čaka na občinska stanovanja, to podžiga protimigrantsko razpoloženje. Pravijo: oh, ti migranti, prihajajo od drugod, a imajo prednost pred mano, dobijo stanovanje, medtem ko jaz še vedno živim pri starših. Problem je dejansko stanovanjska kriza, ki pa je povezana tudi z migracijami."

Je Wildersova zmaga dala vetra v jadra tudi drugim evropskim desničarjem in je preroško znamenje pred evropskimi volitvami?

Profesor Verovšek v nizozemskem primeru vidi tudi lekcijo za evropski politični parket: "Zdi se mi, da je tudi to treba postaviti v širši kontekst. Na Poljskem je zmagala – ne bom rekel leva sredina – ampak neka desna sredina, ki ni tako radikalna. Tudi v Španiji je levici uspelo prevladati. Vidimo torej, da je treba v Evropi zelo taktično pristopati do skrajne desnice. Ta ima seveda možnosti za uspeh, tako kot jih je imela v preteklosti, ampak kot smo videli v teh primerih, jo je mogoče tudi ustaviti. Ko se v nekem političnem prostoru druge stranke ogradijo od skrajne desnice, se lahko če ne popolnoma ustavi, pa postavi v kot. Očitno je tudi, da ko se v kampanji govori o politikah, o katerih rada govori desnica, torej o migrantih, o tem, da gre preveč denarja za humanitarne namene, za Ukrajino, za Gazo, da so to teme, ki so vedno v korist desnici. To so teme, ob katerih desnica vedno zmaga. Zato je pomembno, da druge stranke pozornost volivcev preusmerijo na druge težave, na druge teme, in ne govorijo samo stvareh, ki pomagajo desnici."

Nizozemsko zdaj čakajo dolga koalicijska pogajanja. Dilan Yesilgoz je že sporočila, da VVD, prvič po 13 letih ne bo več sodelovala v vladi, ne bodo pa nasprotovali morebitni manjšinski vladi. Torej z Wildersom v vladi da, če so oni glavni, a z Wildersom ne, če je on premier.

Wilders za večino v 150-članskem parlamentu potrebuje najmanj 76 sedežev. Gibanje kmetov in državljanov, ki je nastalo leta 2019 po protestih kmetov proti vladnim okoljskim ukrepom, je kljub velikim pričakovanjem zdaj dobilo le sedem poslanskih mandatov, kar Wildersu ne pomaga veliko, a ima stranka zaradi uspeha na marčevskih lokalnih volitvah veliko moč v senatu, s čimer lahko blokira zakonodajo, ki ji nasprotuje.

Nova družbena pogodba priljubljenega sredinskega politika Pietra Omtzigta, ki se je proslavil z razkrivanjem nepravilnosti v političnem sistemu, pred tremi meseci še sploh obstajala ni, zdaj pa bo imela 20 poslanskih mandatov; Wildersu sporočajo, da se bo moral zelo potruditi in zgladiti svoje ostre robove, če se bo želel pogovarjati z njimi. "Rekel je, da bo deloval ustavno, da ima zdaj druge prioritete," pojasnjuje profesor Verovšek, "ideje, da bi zaprli islamistične šole, prepovedali mošeje – še vedno tako misli, a zdaj so druge stvari pomembnejše. Nedvomno se zaveda, da česa takega morebitni koalicijski partnerji ne bodo podpirali. Skrajna stališča je umiril že med predvolilno kampanjo. Da jih sicer še vedno zagovarja, a da zdaj niso prioriteta."

"Vprašanje pa je, ali mu bo uspelo postati politik, ki bo gradil mostove vsaj s strankami, ki so mu blizu," meni tudi Tom Louwerse, profesor političnih ved na univerzi v Leidnu.

Koalicijska pogajanja bodo po napovedih trajala več mesecev. Do sestave nove vlade pa bo začasno še naprej vodil Mark Rutte.