Na parlamentarnih volitvah je po uradnih izidih zmagala opozicijska socialistična stranka z 31 odstotkov glasov. Narodno gibanje Simeona II., ki je državo popeljalo v Nato, je dobilo manj kot 20 odstotkov glasov, sledi pa mu stranka turške manjšine Gibanje za pravice in svoboščine s skoraj 13 odstotki glasov.

Vstop v 240-člansko sobranje je uspel tudi skrajnim desničarjem Napad, ki so zbrali presenetljivih 8,2 odstotka glasov.

Javnomnenjske raziskave so socialistom pred volitvami napovedovale okrog 40-odstotno podporo, zato je njihov vodja Sergej Stanišev računal na udobno koalicijo z ideološko sorodnim Gibanjem za pravice in svoboščine. Zdajšnji izračuni pa kažejo, da imata stranki do večine v sobranju približno šest sedežev premalo, zato bosta v koalicijo morali povabiti še kakšno stranko.

Naveličanost uspeha
Simeon Saksoburgotski poraza na volitvah ni hotel priznati, saj naj bi po njegovem še obstajala možnost, da bo član njegove stranke vodil novo vlado. Vzroke za njegov poraz gre iskati v dejstvu, da je bil bolj priljubljen v tujini kot doma, del njegovega volilnega telesa pa se zaradi naveličanosti volitev ni udeležil.

Kljub temu pa nekateri analitiki Simeonu priznavajo, da je bilo obdobje njegove vladavine najboljše po padcu komunizma v Bolgariji, saj je spodbudil gospodarsko rast in kar za tretjino znižal nezaposlenost. Kljub temu je Bolgarija še vedno revna država, saj je BDP na prebivalca med kadidatkami za EU manjši le v Turčiji, državo pa vse bolj pesti kriminal.