O sestavi vladne koalicije se je za strogo zaprtimi vrati pogajala s še tremi strankami z desne sredine, ki bodo zdaj sestavile novo nizozemsko vlado; prvo po trinajstih letih, ki je ne bo vodil dolgoletni premier Mark Rutte. Wilders še naprej ohranja visoko podporo med volivci, njegovi stranki napovedujejo nov uspeh tudi na evropskih volitvah, ko naj bi močno okrepila vrste skrajne desnice v Evropskem parlamentu.

Zakaj se Nizozemci zatekajo k desnici? Je res edina, ki ponuja rešitve za njihove težave, potem ko so jih zaman iskali drugje?

Geert Wilders, črna ovca nizozemske politike, ima po veliki zmagi na novembrskih parlamentarnih volitvah, ki je niso napovedale nobene predvolilne ankete, v rokah škarje in platno za sestavo nove nizozemske vlade.

Zalogaj, ki ga poraženci, predvsem doslej vladajoči VVD nekdanjega premierja Marka Rutteja, težko požrejo; še posebej zato, ker so si za svoj poraz večinoma krivi sami. Prevzemali so njegove skrajne politike do priseljevanja in dodeljevanja političnega azila, kar je odtujilo del njihovih zmernih volivcev, nato pa so ga, potem ko je več kot desetletje tičal v politični osami, sami potegnili iz nje in namignili, da bi ga morda sprejeli v svojo prihodnjo vlado.

A volivci so jim dali bolečo lekcijo: če je tako, raje kot vašo mlačno kopijo volimo original, pravi Christoph Schmidt, novinar časopisa Trouw: "Ključni trenutek se je zgodil nekaj mesecev pred volitvami, ko je VVD, liberalna stranka Marka Rutteja, odprla vrata Geertu Wildersu. Ta vrata so bila dolga leta zaprta, saj so trdili, da se z njim ne bodo pogovarjali, ker je preveč radikalen. Potem mu ta ista stranka odpre vrata in reče: morda se pa bomo z njim pogovarjali o prihodnji vladi. In to je bil ključni trenutek, ko so tudi Nizozemci odkrili, da lahko volijo Geerta Wildersa. Zdaj je namreč resen kandidat za vlado."

Wildersovi stranki je po volitvah podpora še narasla

Stranka Geerta Wildersa v nizozemski vladi. Tabu, ki je padel že v predvolilni kampanji. In Wilders ima zdaj kljub zapletom v dolgotrajnih koalicijskih pogajanjih, ki sicer za nizozemski proporcionalni volilni sistem niso nič neobičajnega, na svoji strani vse več ljudi, pravi profesor Tom Louwerse, ki na Inštitutu za politične vede na Univerzi v Leidnu proučuje volilne trende. "Na volitvah so dobili 37 mandatov, zdaj bi jih po večini anket od 45 do 50. Ljudje, njegovi podporniki in celo drugi desničarski volivci, ki niso glasovali zanj, a so naklonjeni njegovim idejam, menijo, da mu je treba dati priložnost, da sestavi vlado in da bi morale druge stranke pri tem z njim sodelovati. Razumeti namreč moramo, da čeprav je bil Wilders res veliki zmagovalec volitev, je dobil le polovico sedežev, ki so potrebni za večino v parlamentu. Dobil je manj kot četrtino poslancev. Tako deluje nizozemski sistem, v katerem vedno potrebujejo podporo drugih strank. In volivci tem drugim strankam na desnici zdaj pravijo: dajte gospodu Wildersu priložnost, da sestavi vlado in izpelje svoje politike."

Sorodna novica Lovec: "Prejšnja vlada je sama delno tlakovala teren za zmago Wildersa"

Wildersa je volivcem, pravi Louwerse, približala tudi njegova premetena napoved, da bo, če bo njegova stranka v vladi, začasno zamrznil svoja najskrajnejša stališča. "Wilders je v 'hladilnik pospravil' svoje najskrajnejše politike, to pa so večinoma politike proti islamu," pojasnjuje Louwerse. "Med drugimi prepoved mošej in Korana. Veliko volivcev resnično skrbijo migracije in podpirajo njihovo močno omejitev ali celo ustavitev. Toda veliko teh volivcev hkrati meni, da so Wildersove protiislamske politike preveč skrajne. Pravijo, že res, da ne maram mošej, a da bi jih zaprli, bi bilo res preveč skrajno. Zato sem prepričan, da če Wildersu uspe omejiti migracije, mu pri svojih drugih tipičnih, a skrajnejših obljubah sploh ne bo treba vztrajati."

Novinarski kolega Christoph Schmidt, ki živi med Haagom in Brusljem, za dnevni časopis Trouw poroča o evropski in domači politiki; Wildersova zmernost je po njegovih besedah zgolj navidezna. "Za zdaj kaže dvojni obraz. Proti nam novinarjem je svojo podobo ublažil, nenadoma se do nas obnaša zelo prijazno. Prej nas je označeval za izmečke, novinarske izmečke. Zdaj pa pravi, prijatelji novinarji, pogovarjajmo se. Toda na omrežju X je hkrati še vedno stari Wilders, zelo radikalno protiislamski, škandal je to in škandal je ono. Njegova dvoličnost je očitna in ne vemo, kako naj se nanjo odzovemo."

Edina stranka v državi, ki je brez članov

Čeprav ima Wildersova stranka v parlamentu zdaj 37 poslancev, je še vedno zgolj embalaža; PVV je svojevrsten fenomen nizozemske politike in nič ne kaže, da se bosta zdaj, ko se je z obrobja zmagoslavno prerinil na osrednji politični oder, njegova struktura in način njegovega vodenja kaj spremenila. Christoph Schmidt: "To je edina stranka na Nizozemskem, ki je brez članov. Ima samo enega člana, in to je Geert Wilders. Nimajo kongresov, na katerih bi člani razpravljali o vsebinah in morda kritizirali vodstvo. Ne, to je stranka enega človeka, kar je edinstven pojav na Nizozemskem. Lahko ji rečemo tudi, da je protidemokratična, saj ko stranka nima nobene notranje strukture ali notranje razprave, to ni demokratična stranka."

Ko sem po novembrskih parlamentarnih volitvah prvič govorila s profesorjem Louwersejem, mi je na vprašanje, ali bo Wilders znal unovčiti svoj izjemni volilni uspeh, odgovoril, da bo to odvisno od tega, ali bo znal sklepati dogovore ter graditi mostove med sabo in drugimi politiki, potem ko je bil dolga leta volk samotar, izobčen iz političnega tropa.

Louwerseja sem tokrat vprašala, kako bi na to vprašanje odgovoril danes. Se je Wildersu v zadnje pol leta uspelo preobraziti v graditelja mostov?

"Mislim, da gre Wildersu to zelo težko od rok," odgovarja Louwerse, "naredil je sicer nekaj spravnih korakov, na primer to, da je opustil najskrajnejše politike, toda hkrati ni nikoli rekel, da teh politik ne bo več zastopal. Rekel je le, da jih ne bodo aktivno izvajali. To pa je nekaj popolnoma drugega in to tudi drugim strankam ni ušlo. Svoji skrajni kritiki islama se ne odreka, le aktivno ji ne bo več sledil. Za zdaj. Druga stvar je ta, da se stranke o koaliciji pogajajo za strogo zaprtimi vrati, kajti če uhajajo informacije o morebitnih kompromisih, o katerih se pogovarjajo, to ruši zaupanje med pogajalskimi stranmi. Zato ne dajejo izjav. A očitno je, da ima Wilders s tem velike težave. Nenehno tvita in kritizira na vse strani, tudi na račun javne radiotelevizije. Po eni strani pravi, naj spoštujemo načela pravne države, po drugi pa kritizira novinarje. Zelo težko se drži pravila zaupnosti na pogajanjih, ker tega preprosto ni vajen. Navajen je biti na skrajnem robu političnega prostora in govoriti, kar se mu zljubi."

Kmalu po začetku koalicijskih pogajanj se je izkazalo, da je največja ovira prav vloga Geerta Wildersa v vladi. Da postane premier človek, ki je še do nedavnega vpil, da bo zaprl mošeje in islamske šole, prepovedal Koran, ostro omejil priseljevanje, Nizozemsko izključil iz osrednjih politik Evropske unije in ustavil dobavo orožja Ukrajini, je bilo za nizozemsko politiko kljub vsemu težko sprejemljivo.

Sorodna novica Zmaga nizozemske skrajne desnice slaba novica za Evropo

Wildersova stranka gre v koalicijo, sam pa ostaja v parlamentu

Štiri stranke, ki se pogajajo o vladni koaliciji, so se tako marca dogovorile, da bodo oblikovale vlado, v kateri ne bo strankarskih voditeljev ali parlamentarcev, temveč strokovnjaki.

Dilan Yeşilgöz iz konservativnega, doslej vodilnega VVD-ja, Pieter Omtzigt iz novonastalega sredinskega NSC-ja in Caroline van der Plas iz gibanja kmetov BBB so privolili, da ostanejo v parlamentu in ne zasedejo mest v vladi.

Načrt, da postane premier, je moral opustiti tudi Geert Wilders. Ostal bo v parlamentu, kjer je leta 1998 politično kariero tudi začel in kjer je danes poslanec z najdaljšim stažem. Profesor Louwerse: "PVV je še vedno v glavnem 'one man show'. Seveda ne zmore vsega sam, saj ima zdaj 37 sedežev v parlamentu, na katerih morajo sedeti drugi ljudje. In to je zanj lahko izziv. Obdan je s skupino najožjih zaupnikov; ljudi, ki so sicer pomembni, a edini vodja je on. Dogovor med koalicijskimi strankami, da njihovi prvaki ostanejo v parlamentu in ne gredo v vlado, mu pravzaprav ustreza. Če namreč ostane v parlamentu, ima stranko pod strožjim nadzorom. Pri tem je bil v zadnjih desetih letih precej uspešen in ne pričakujem, da bi se to v prihodnje veliko spremenilo."

Prva preizkušnja, pravi Cristoph Schmidt, strankine notranje homogenosti bodo evropske volitve. "PVV je bil med zadnjimi strankami, ki je predstavil volilno listo. Na njej so precej neznana imena, pa tudi imena ljudi, ki so bili v preteklosti izrinjeni iz stranke, zdaj pa so očitno znova dobrodošli. Vidimo lahko, da ima Wilders velike težave pri iskanju dobrih kandidatov. Po napovedih bo njegova stranka v Evropskem parlamentu dobila 9 poslancev, zato mora najti prave kandidate. 37 poslancev, ki jih je dobil na nizozemskih parlamentarnih volitvah, je prav neverjetna številka. Veliko kandidatov sploh ni pričakovalo, da bodo izvoljeni, saj so bili na, recimo, 30. mestu in so bili prepričani, da se bodo po volitvah vrnili v svoje službe. Nato pa so se znašli v parlamentu. Geert Wilders je zelo diktatorski vodja in drži vse niti v svojih rokah. Toda ne izključujem možnosti, da se bo morda zdaj našel kdo, ki se ne bo v vsem strinjal z njim. In videli bomo, kaj se bo potem zgodilo."

Po novembrskih volitvah je Nizozemce osupnil tudi podatek, da bi bila prevlada Wildersove Stranke za svobodo, če bi volili zgolj mlajši od 35 let, še veliko večja. Pri volivcih od 18 do 34 let je dobila največ podpore od vseh.

PVV volijo mladi moški, ne pa tudi mlade ženske

Zakaj mladi na Nizozemskem volijo skrajno desnico? Ne vsi mladi, popravlja profesor Marcel Lubbers z Univerze v Utrechtu, dobili smo zanimiv razkol med spoloma. "PVV je postal stranka z največ podpore med mladimi moškimi, ne pa tudi med mladimi ženskami. Že dalj časa opažamo, da mlade ženske več volijo levico kot mladi moški. Ti pa se vse bolj zatekajo k PVV-ju in drugim nacionalističnim strankam. Tako da tu nastaja razlika med spoloma."

Profesor Lubbers na Univerzi v Utrechtu predava interdisciplinarne družbene vede, raziskuje predvsem odnose med družbenimi skupinami in kulturami, družbeno kohezijo, vpliv priseljevanja na nacionalizem, evroskepticizem in volilne trende. Zanima ga tudi, kako priseljenci, ki se vključujejo v novo družbo, sprejemajo njen odnos do njih.

Odpor do priseljevanja so analitiki dolgo povezovali s starejšimi volivci, mladih naj to vprašanje ne bi preveč obremenjevalo. To pa se je v zadnjih letih, pravi profesor Lubbers, spremenilo. "Že dalj časa opažamo, da se odnos do migracij med starejšimi in mladimi ne razlikuje več tako zelo. Migracije skrbijo tudi mlade, in ko so v ospredju predvolilne kampanje, se to tudi pri njih izrazi tako, da volijo radikalno desnico."

Ob priseljevanju so bile glavne teme predvolilne kampanje življenjska draginja, pomanjkanje stanovanj in kljub bogatemu trgu dela vse manjša kupna moč. Kako se je Nizozemska, bogata država, kjer služb ne primanjkuje, znašla v položaju, ko vse več ljudi občuti socialno stisko? Pri mladih je zelo močan občutek, da prihodnosti, kot so jo imele generacije pred njimi, zanje ne bo. In nihče ni tega razumel bolje kot Geert Wilders. Profesor Tom Louwerse z Univerze v Leidnu: "Wildersu je problem priseljevanja uspelo povezati s stanovanjsko problematiko. In ker se je celotna kampanja vrtela okoli priseljevanja, njegova stranka pa ves čas najodločneje podpira boj proti priseljevanju, so pač tisti volivci, ki jih skrbi pomanjkanje stanovanj, pa tudi priseljevanje, izbrali njo. Toda razen stališč, da se bo povpraševanje po stanovanjih zmanjšalo, če zmanjšajo priseljevanje, ni njegova stranka postregla z nobeno drugo konkretno rešitvijo problematike pomanjkanja stanovanj. Pravijo le: če bi imeli manj priseljencev, bi imeli manj težav. To je zelo preprosto in privlačno volilno geslo, ki je bilo v središču njihove volilne kampanje."

A težko je najti volivca, ki bi priznal, da je volil za Wildersa. V Haagu, Leidnu in celo Volendaamu, ribiškem mestecu, kjer njegova stranka že leta zmaguje, smo zaman iskali sogovornike, ki bi nam pojasnili, zakaj so mu dali svoj glas. Odgovoru so se raje izognili.

Michael Dijkstra, ki je star 28 let, na Svobodni univerzi v Amsterdamu končuje magistrski študij. Pravi, da takšne skrivalnice niso nič neobičajnega. "Ko o tem vprašam svoje prijatelje ali običajne mlade ljudi, na primer v baru ali kaj podobnega, vsi odgovorijo, da niso volili za Wildersa. Toda volilni izidi seveda govorijo ravno nasprotno. Veliko ljudi meni, da ni dobro, če to povejo, da jih bodo imeli za rasiste, toda dejstvo je, da se veliko mladih strinja z Wildersovimi stališči. In ne vem, ali zaradi priseljevanja ali stanovanjske krize, ali morda feminizma in diskriminacije. Mislim, da ga po tiho veliko mladih podpira, na glas pa tega, vsaj na univerzi, ne bo rekel nihče."

"Ljudje v zadnjih letih ne iščejo več opravičil za svoja desničarska stališča"

Da se tiha večina, volivci, ki javno ne razglašajo volilnih preferenc, obrača na desno, je po navedbah sociologov pojav, ki je danes prisoten povsod po razvitem svetu. Podobno je z dejstvom, da javno razglašanje desničarskih stališč ni več tabu. "Nisem desničar, nisem ksenofob, želim le, da je priseljevanje strožje nadzorovano." To je normalizacija diskurza, ki bi bil še pred desetimi leti družbeno nesprejemljiv, pravi profesor Lubbers: "Raziskave kažejo, da ljudje v zadnjih letih ne iščejo več opravičil za svoja desničarska stališča. Priseljevanje jih moti samo po sebi, ne povezujejo ga nujno z drugimi problemi, na primer s pomanjkanjem stanovanj. Preprosto, pravijo, nisem desničar, toda želim, da Nizozemsko vrnemo Nizozemcem. V zadnjih 30 letih smo videli, da ljudje, potem ko se takšna stališča tako pogosto pojavljajo in ponavljajo v javnosti, zanje ne iščejo več opravičil ali izgovorov. Preprosto zavračajo priseljevanje ter to povedo naravnost in brez olepševanja. Zaradi ozračja, ki se je ustvarilo v družbi, pa to ne vzbuja več tolikšnega zgražanja, kot ga je včasih."

Volivci tradicionalnim strankam ne zaupajo več, v njih se ne prepoznajo, zamerijo jim, da pozabljajo na njihove težave in da ne zastopajo njihovih interesov. Čeprav je levosredinska koalicija pod vodstvom nekdanjega evropskega komisarja Fransa Timmermansa na volitvah dosegla lep uspeh, 25 poslanskih mest, več kot dotlej vladajoča konservativna stranka VVD nekdanjega premierja Rutteja, je krepko zaostala za Wildersom.

"V preteklosti so ljudje iz delavskega razreda volili leve stranke, toda sčasoma so menili, da te ne zastopajo več njihovih interesov," pojasnjuje profesor Lubbers. "Zamenjali so jih za radikalno desne stranke. Hkrati se je podobno zgodilo ljudem, ki imajo priseljenske korenine in ki so na Nizozemskem volili socialdemokrate. Potem so ugotovili, da ti ne zastopajo več najbolje njihovih interesov. Ustanovili so stranko Denk, ki ima veliko podporo Nizozemcev turškega ali maroškega izvora."

Kdo je tipični volivec Geerta Wildersa? Profesor Lubbers pravi, da se profil desničarskega volivca na Nizozemskem ni veliko spremenil od obdobja desničarskega politika Pima Fortuyna na volitvah leta 2002 ali Wildersovih prvih volivcev leta 2006. Prav tako se po njegovih besedah ne razlikuje veliko od volivca drugih desničarskih strank v Evropi. "Ne opažamo velikih sprememb. Vedno so migracije tiste, ki sprožajo največje skrbi. Nasprotovanje priseljevanju je torej v kombinaciji z nezaupanjem tako v vlado kot v politiko na splošno. Vedno gre za kombinacijo nezadovoljstva s politiko, občutka, da se glasu ljudi ne sliši, in odpora do priseljencev."

V Evropskem parlamentu Wildersova stranka zdaj nima poslancev, na junijskih volitvah pa naj bi jih po predvolilnih napovedih dobila devet. In z njimi bi okrepila vrste desničarske politične skupine Identiteta in demokracija, v kateri so tudi francoski Nacionalni zbor Marine Le Pen, italijanska Severna liga in nemški AFD.