"Gre za distopično izbiro," razlaga Krister Lindstedt iz stockholmskega arhitekturnega biroja White architects, zadolžen za projekt biblijskih razsežnosti, kako premakniti mesto s 23.000 prebivalci tri kilometre proti vzhodu, da ga ne bi požrla Zemlja. "Ali bi morali nehati izčrpavati rudnik, s čimer bi povzročili ogromno izgubo delovnih mest, ali pa se mora mesto preseliti - sicer ga čaka gotovo uničenje. Gre za eksistencialno uganko."

Rudnik železa v Kiruni je sicer največji tovrstni na svetu, mesto, ki sedi na ogromnih zalogah železove rude, pa je leta 1900 ustanovila prav državna rudarska družba, Luossavaara-Kiirunavaara (LK). Da je Kiruna zaradi železa obogatela, zdaj pa ji zaradi njega grozi izbris z obličja Zemlje, je nedvomno ironično. "Živimo v simbiozi: mesto stoji zaradi rudnika. Sicer ne bi noben vrag gradil mesta tu," priznava župan Kirune Niklas Siren.

Kiruna leži 145 kilometrov znotraj arktičnega kroga in je izpostavljena brutalnim podnebnim razmeram - pozimi sončne svetlobe tako rekoč ne vidijo, povprečna temperatura pa je 15 stopinj pod ničlo. A, kot poroča Guardian, so globoki skladi magnetita dovolj velik magnet, da ljudje ostajajo v mestu. Rudnik je danes največji rudnik železa na svetu, v katerem izkopljejo kar 90 odstotkov vsega železa v Evropi, povpraševanje pa še kar ne usiha.

Čakanja konec
Da bi lahko rudnik mesto hkrati tudi ogrozil, tamkajšnji prebivalci vedo že polno desetletje. Leta 2004 je namreč rudarska družba sporočila, da so mestu šteti dnevi. S kopanjem rudarskih jaškov pod kotom 60 stopinj proti mestu se tla sesedajo, zaradi česar so stavbe že začele kazati razpoke, in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bi se zrušile.

Danes so razpoke vidne tudi po tleh, Kirunčani pa zadnjih deset let živijo dobesedno v vicah, saj ne morejo sklepati nobenih pomembnejših življenjskih odločitev, kot je prenova hiše, nakup hiše ali odprtje svojega podjetja.

Zdaj je čakanja (skoraj) konec, saj so mestne oblasti končno razkrile svoj velenačrt za eno največjih urbanih transformacij naše dobe. Arhitekti in mestni veljaki menijo, da je selitev mesta lahko za Kiruno samo dobra, saj lahko - skupaj s tamkajšnjo skupnostjo - ustvarijo nekaj lepšega in boljšega, pri tem pa - tako upajo - ohranijo edinstveno identiteto mesta in njenih prebivalcev.

Komu je namenjeno novo mesto?
"Predstavljajte si, kot da bi šlo za mesto gosenico," Lindstedt ponazarja načrt, po katerem bi mestne ulice in trge do leta 2033 preselili proti vzhodu vzdolž nove glavne ulice. S tem se bo središče Kirune povezalo s sosednjimi naselbinami Lombolo, Tuolluvaaro in Kiirunavaaro, pa tudi z letališčem.

Nov glavni mestni trg, delo danskega arhitekta Henninga Larsena, natanko tri kilometre proti vzhodu že gradijo, ob tem pa so določili še 20 ključnih stavb, ki jih nameravajo razstaviti in jih kos za kosom na novo postaviti. Kirunska rdeča lesena cerkev, zgrajena leta 1912 po vzoru avtohtonih tipijev tamkajšnje skupnosti Samijev in svoj čas proglašena za najlepšo stavbo na Švedskem, bo po novem stala v mestnem parku, litoželezni zvon pa bo ponovno visel nad mestno hišo. A vsega pač ne bodo mogli rešiti in prenesti.

"Najbolj demokratična selitev"
Projektu, ki ga oglašujejo kot "najbolj demokratična selitev v zgodovini", je rudarska družba namenila 3,74 milijarde švedskih kron (408 milijonov evrov), ki bodo namenjene gradnji nove srednje šole, gasilske postaje, knjižnice, bazena in drugih stavb. Večja težava je, kaj bo s stanovanjskimi objekti in kako bodo določili, kam se bodo preselili ljudje.

LK je sicer prebivalcem obljubil nadomestek za njihove obstoječe domove plus 25 odstotkov njihove vrednosti, a številni domačini pravijo, da to ni dovolj, da bi si lahko privoščili nove hiše po zdajšnjih tržnih cenah.

Minusi
Prebivalci so tudi skeptični glede podobe nove Kirune, saj načrti ne spominjajo prav veliko na izvirno Kiruno. Ta je videti kot razraščajoča se predmestna mreža vijugastih ulic in enodružinskih hiš z vrtovi, medtem ko načrt biroja White predvideva precej gostejšo porazdelitev večnadstropnih stanovanjskih blokov, postavljenih okoli skupnih dvorišč, in ravne bulvarje.

Arhitekti pravijo, da je to priložnost, da se Kiruna "na novo definira" v model zelenega razvoja, privabi mlade z novimi kulturnimi ustanovami in "vizionarskimi" prispevki, kot je gondola nad glavno ulico. A te vizije si številni zdajšnji prebivalci preprosto ne bodo mogli privoščiti, še piše Guardian.