Mimo zimsko opustošenih, na pol poledenelih njiv, mimo gostih belih snopov brez, mimo osamljenih skednjev. Naš cilj je močvirje Loosalu (Loosalu Raba) z jezerom Loosalu, največjim močvirskim jezerom v Estoniji. Ta baltska država skuša tudi s tovrstnim turizmom privabiti več tujih gostov.

Do jezera vodijo ozke lesene brvi, ki sestavljajo več kilometrov dolgo pešpot po okrasto rjavkasti krajini, polni suhih travnih bilk, ki šušljajo v močnem zimskem vetru, nizkih, grčastih borovcev, zaplat srebrnih lišajev in zelenih lističev brusnic ter lesketajočih se površin stoječe vode.

Loosalu ima pridih surrealne, sanjske pokrajine, tudi pozimi – ali še toliko bolj. Žive duše nikjer, samo osamljena divja raca, ki je pozabila na letno migracijo v Afriko, sem ter tja preleti sivo nebo. Do koder seže pogled, sama močvara.

Mistični kraj

Močvirja imajo sicer v estonski folklori prav posebno mesto, saj so vedno veljala za malce skrivnostna in mistična, zato so pogosto prizorišče najrazličnejših nadnaravnih dogodkov v estonskih legendah.

Pokrivajo petino celinske Estonije, pri čemer so tista najstarejša stara okoli 10.000 let in so nastala po koncu zadnje ledene dobe, ko se je ledenik umaknil, za seboj pa pustil prostrane površine, polne usedlin, ki so zdaj po večini prekrite z gozdovi in močvirji.

Ponašajo se z edinstveno floro in favno, z vrsto endemskih vrst rastlin in živali – okoli četrtina estonskih rastlin raste samo v močvirju, med katerimi so se številne obdržale vse od ledene dobe, od živali pa te kraje poseljujejo losi, medvedi, merjasci, bobri in mnogo ptic.

Tla so šotasta – plast šote je ponekod debela tudi do šest metrov, pri čemer najglobljo, kar 17-metrsko plast šote najdemo nedaleč od najvišje estonske vzpetine Suur Munamägi.

Šote je toliko, da jo Estonija večino izvaža, preostanek se uporablja v različnih sektorjih, od energetskega do kozmetične industrije.

Po leseni brvi, eni od številnih, ki sestavlja 370 kilometrov dolgo pohodniško pot, ki prečka Estonijo, počasi dosežemo jezero Loosalu, v katerem lovijo črne ščuke in ostriže, ki imajo rahel, a opazen priokus šote.

Gobji raj

Ob jezeru nas s prenosnim gorilnikom pričaka ekipa Ööbikuja, "gastronomske kmetije", ki deluje kot na pol kmetija, na pol restavracija in velja za eno boljših v državi, ki se gastronomsko počasi, a zanesljivo prebuja.

Skuhajo nam izvrstno krepko juho iz prekajene jegulje in barjanskih gob. Tukajšnja močvirja in gozdovi so jih polni – vseh oblik, barv, okusov in stopenj strupenosti.

Estonska kuhinja

Vložene, pečene, v malih pitah, v musu, fermentirane, v omaki … Pozneje, na toplem, v ličnem odprtem lesenem prostoru z visokim stropom, dolgo skupno leseno mizo in razgledom na rahlo pobeljene večerne travnike nam v Ööbikuju strežejo vse različice.

Pojedino dopolnijo s koluti pese, slastnimi sočnimi rezinami lokalnega goveda in v žerjavici pečenim krompirjem z velikodušnim odmerkom goste, mastne kisle smetane.

Losova jetra in gin

Stik s tradicionalno kuhinjo in surovinami ohranjajo tudi v prestolnici – za eno boljših restavracij v Talinu velja Noa, kjer so nam na primer tisti večer postregli orjaški kos le rahlo popečenih losovih jeter s trpkim jagodičevjem.

V prestolnici pa zagotovo velja obiskati tudi Junimperium, destilarno in bar, ki je dodobra izkoristila obilico brina v državi in ustvarja izjemne gine, tudi take posebne, kot sta gin, infuziran z rabarbaro, ali pa gin, infuziran z brusnicami.

Naj le omenimo, da ima Estonija za tako majhno državo tudi nekaj res izjemnih izdelovalcev craft piva, sadnega vina in žganja na osnovi rakitovca.