Več desetletij po izgradnji bunkerjev v času albanskega diktatorja Enverja Hoxhe so v sive kupolaste zgradbe, postavljene za obrambo pred "imperializmom in revizionizmom", vdihnili novo življenje. Bunkerje - kolikor jih je ostalo od pol milijona - zdaj v okviru projekta nemških in albanskih študentov arhitekture v kraju Lezhë, 50 kilometrov severno od Tirane, preurejajo v vse od hostlov in kavarn do galerij in salonov za tetoviranje.

Projekt "Bed & Bunker" je bil uradno lansiran prejšnji teden, da bi tako "spremenili nekoč negativen namen betonskih struktur in pomagali premalo razvitemu turističnemu gospodarstvu".

Na strani skupine na Facebooku pa je zapisano: "Raznolika pokrajina Albanije, sproščeni ljudje in prijetno vreme spreminjajo državo v destinacijo, vredno ogleda za individualne turiste, ki radi potujejo zunaj uhojenih poti." In še: "Albanski bunkerji niso le zrastli med komunizmom kot gobe po dežju - tudi videti so tako. Še vedno oblikujejo pokrajino, od gora do morja, in 'okupirajo' privlačne razgledne točke."

Ohraniti ali porušiti?
V zadnjem času je ponovno oživela razprava na temo rešiti bunkerje ali jih porušiti (številni so že tako ali tako uničeni). Za nekatere so namreč samo grd, kokonski opomnik albanske paranoične preteklosti, ki bi jo morali brez obžalovanja pustiti, da izgine. Spet za druge so betonski bukerji, posuti po državi, košček kulturne dediščine, ki je ne bi smeli pustiti, da izgine.

"Včasih so bili bunkerji v vsakem kraju, celo v soseski, a večine danes ni več," je za Guardian povedal veteranski albanski novinar Llazar Semini. "Vlada je preprosto zatisnila oči in ušesa ter pustila, da jih ljudje počasi uničujejo. Večina ljudi rada vidi, da izginjajo."

Na letošnjem beneškem bienalu so predstavili knjigo z naslovom Betonske gobe, v kateri so predstavljene zamisli za spremembo namena bunkerjev. Elian Stefa, eden izmed avtorjev, je povedal, da je potencial velikanski, zlasti, seveda, za turizem.