1.912 metrov visok osamelec, ki kraljuje nad osrednjo Provanso, se nedvomno uvršča med najbolj legendarne kolesarske cilje sploh. Vzpona nanj je za 22 kilometrov v dolžino in za dva Vršiča, za 1.600 metrov v višino.

Nekateri bodo oporekali in rekli, da je kolesarski Olimp nedvomno razvpiti Alpe d'Huez s svojimi 21 serpentinami, spet drugi bodo mnenja, da je nesporni kolesarski kralj več kot 2700 metrov visoki Stelvio, našel se bo kakšen, ki bo za prvega med prvimi postavil izjemno strmi Zoncolan. Morda imajo prav, ampak Mont Ventoux ima še tisto nekaj več.

To je morda močan veter na vrhu, morda skorajda lunarna površina, po kateri se vozite zadnjih 6 kilometrov vzpona nanj. Ima popolno geografsko dominanco, kraljuje nad osrednjo Provanso, zato se ne morete ogniti pogledu nanj. Ali pa je tisto nekaj več, zaradi česar ga boste jemali s spoštovanjem, ko se boste v Bédoinu pripravljali na vzpon, njegova kolesarska zgodovina, tudi taka, ki je jemala življenja.

Na vrh Ventouxa vas pripeljejo tri ceste
Sicer najdaljša, ampak najlažja od trojice cest, ki peljejo na vrh, je tista z vzhoda, iz Saulta. V 26 kilometrih se nabere 1260 metrov višine, v zadnjih šestih kilometrov se, ko se gozd konča, priključi cesti iz Bédoina. Seveda je manj razburljiva, kot sta ostali dve, a tistim, ki ne marate gneče, ali tistim, ki ste kondicijsko slabše pripravljeni, se bo zdela morda prva izbira.

Druga varianta, ki za tisto pravo zaostaja le zaradi zgodovine, ne pa zaradi zahtevnosti, je pot iz vasi Malaucène. Skorajda enaka razdalja in enaka količina višinskih metrov sta potrebni, da se pripeljete do telekomunikacijskega stolpa na vrhu Ventouxa. Pravijo, da je manj vetrovna.

Tista prava, a tudi najbolj zahtevna in obljudena pot pa na vrh vodi iz vasice Bédoin. Po njej se bodo letos, 14. julija, na Mont Ventoux, ki bo zaključni vzpon etape, vzpeli tudi kolesarji na dirki Tour de France. Za ogrevanje pride ravno prav precej nezahtevnih slabih 6 kilometrov ceste do vasice Saint-Estève, kjer se vozite po idilični provansalski pokrajini, med vinogradi in polji sivke.

A smerokazi vas opozarjajo, da bo idile, vsaj kar zadeva lahkotno poganjanje pedal, kmalu konec. Ko sredi vasi zavijete ostro levo, je ravnine konec, tukaj se v resnici vzpon šele zares začne. Naslednjih 16 kilometrov vas čaka skoraj 9% povprečna strmina. Ta je najhujša prvih 10 kilometrov, ko se cesta vije skozi gozd, ki pride poleti še kako prav za senco in še bolj prav za zavetje pred vetrom. Ovinki so redki in tudi serpentin, ki bi lajšale strmino, ni.

Zadnjih 6 kilometrov bo vaš največji sovražnik veter
Res, cesta skozi gozd je strma, ampak ravno gozd vas varuje pred znamenitim mistralom, ki baje piha 240 dni na leto z več kot 90 kilometri na uro, na vrhu pa je potegnil tudi že z več kot 300 kilometri na uro. Ko se pripeljete do koče Reynard, kjer se z desne pridruži cesta iz Saulta, imate za sabo že 1100 višinskih metrov in pred seboj nepozabnih zadnjih 6 kilometrov, kjer strmina rahlo popusti, a še vedno vas čaka skoraj 500 metrov vzpona. V velikem levem ovinku, ki pelje mimo koče, zavijete na prostrana gola pobočja, po katerih je Ventoux pravzaprav najbolj znan, na lunino površino.

Pred seboj v daljavi zagledate velikanski telekomunikacijski stolp, ob cesti pa črno-rumene kole, ki plužni službi v pomladnih mesecih pomagajo iskati zasneženo cesto na vrh. Če se je prej veter le čutil visoko v krošnjah dreves, mu v zadnjih kilometrih ne morete uiti. Tudi ob najlepših dnevih je vaš največji sovražnik. Piha neusmiljeno in vam v družbi močnega sonca, če se le prikaže, jemlje zadnje atome moči. Morda prehitite celo koga, ki se je vetru pustil premagati in kolo potiska ob sebi.

Kilometer pred vrhom se peljete mimo spomenika Tomu Simpsonu, svetovnemu kolesarskemu prvaku, ki se je na dirki po Franciji leta 1967 zaradi izčrpanosti, vročine in preveč zaužitih tablet, ki jih je poplaknil z alkoholom, zgrudil s kolesa, se zmogel še enkrat pobrati, a kmalu ni mogel več in niti ne uro zatem je umrl. Z vsem spoštovanjem zato vzemite še zadnji kilometer, čakata vas še silno vetrovni col de tempêtes, nekakšen prelaz, sedlo, kjer se vam odpre pogled na severno stran, in zadnja serpentina, ki vas pripelje naravnost pod telekomunikacijski stolp. Na vrhu ste.

Legendarni dvoboj med Armstrongom in Pantanijem
Profesionalni kolesarji potrebujejo za vzpon tudi manj kot uro, a vsak, ki pride po 22 kilometrih vzpona iz Bédoina na vrh Ventouxa prej kot v dveh urah, je zmagovalec. Sta se pa o tem, kdo je resnični zmagovalec etape, ki se je leta 2000 na dirki po Franciji končala na vrhu Ventouxa, še dolgo prerekala dopinški skesanec Lance Armstrong in že pokojni kolesarski velikan Marco Pantani. Namreč, le nekaj metrov pred vrhom je Armstrong, potem ko je uspešno ulovil Pantanija, rahlo popustil in zmago je odnesel Italijan. Armstrong je pozneje dejal, da je Pantaniju zmago podaril, ta pa je Američana ozmerjal, da sploh ni imel nikakršnih možnosti za zmago.

Zaradi takšnih zgodovinskih dogodkov, ki so sicer pozneje dobili dopinški madež, zaradi silovitega vetra, izjemnih razgledov z vrha in nepregledne množice kolesarjev, ki hočejo vzpon na provansalskega velikana imeti v svoji zbirki, je Mont Ventoux nedvomno eden največjih. Če je resnično prvi med prvimi, pa boste ugotovili, ko ga boste osvojili tudi sami.