Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Matija Ogrin, sodelavec SAZU, je najboljši poznavalec najstarejših slovenskih rokopisov, zato bo izjemno zanimiv pogovor z njim tudi stik z najstarejšimi pisnimi spomeniki in sploh slovensko kulturo. Med drugim bo v oddaji v starem jeziku naših prednikov prebral rekonstrukcijo krajšega besedila iz časa ustoličevanja karantanskih vojvod v 8. stoletju. Dr. Ogrin pojasni, da je slovenski jezik zelo star, saj se v več kot 1000 letin ni bistveno spremenil. Sploh v primerjavi npr. z angleščino, ki je povsem drugačna kot pred stoletji. Dr. Ogrin je družbeno zelo aktiven, med drugim je predsednik Nove slovenske zaveze, društva, ki neguje spomin na upornike proti revolucionarnemu gibanju med vojno in po njej. Vsako leto od leta 1990 pripravljajo spravno slovesnost v Kočevskem rogu za pobite vojne ujetnike. Letošnja je bila trideseta po vrsti, zgodilo pa se je prvič, da so za glavna govornika povabili predsednika republike in predsednika vlade. Prvič se je tudi zgodilo, da je bila spravna slovesnost ob breznu pri Macesnovi gorici, kjer so bili po ugotovitvah zgodovinarjev in raziskovalcev dejansko pomorjeni slovenski ujetniki. Dejstvo, da je bila prva spravna slovesnost leta 1990, na kateri je govoril tudi predsednik Milan Kučan, pa tudi vse kasnejše, organizirana ob breznu Pod Krenom, vidi dr. Ogrin kot namerno zavajanje nosilcev bivšega režima. Sklepa, da je tudi predsednik Kučan vedel, da se prva in kasnejše spravne slovesnosti do letošnje niso odvijale na kraju, kjer ležijo pomorjeni Slovenci. Namen Nove slovenske zaveze po več kot 75 letih, kar se je vojna končala, je uveljaviti pokop vseh žrtev in hkrati osvetliti kompleksno zgodovinsko dogajanje med vojno in revolucijo skozi prizmo posameznikov in družin, ki jih je prizadelo nasilje. Voditelj: Jože Možina
Delovanje Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani je bilo spomladi vnovič resno ogroženo, saj je zaradi epidemije covida-19 in izgubljenega spomladanskega dela sezone ostal brez velikega dela letošnjega zaslužka. A hkrati je kriza le opozorila na siceršnje stanje neustreznega financiranja in mačehovskega odnosa države do naše najstarejše kulturne in znanstvene ustanove, ki nepretrgano deluje že od leta 1810 in se uvršča med desetino najbolj zanimivih zgodovinsko pomembnih botaničnih vrtov na svetu. O negotovem finančnem položaju, o vlogi Botaničnega vrta in življenju v njem se bo z vodjo vrta, botanikom, dr. Jožetom Bavconom pogovarjala Ksenija Horvat.
Gostjo intervjuja Urško Bačovnik Janša kljub temu, da gre za ženo predsednika vlade, javnost slabo pozna. Tokratni intervju na TV Slovenija, ki ga je pripravil Jože Možina, je sploh njen prvi daljši pogovor za kak televizijski medij. Sprehodimo se od njenega otroštva na kmetiji v Šentilju pri Velenju do odločitve za študij medicine in uspešnega dela v zdravniškem poklicu, ki ga ima posebej rada. V pogovoru spregovori tudi o razmerah po izbruhu epidemije, ko so jo kolegi rotili, naj pomaga, ker imajo le za tri dni zaščitne opreme. V tej luči pojasni svojo komunikacijo v zvezi z nabavo zaščitne opreme. Pravi, da ničesar ne obžaluje in bi podobno storila še enkrat, ker se je zavedala stiske zdravstvenega osebja ob izbruhu epidemije, ko so na primer v celjski bolnišnici razpolagali z zaščitno opremo le za tri dni. Na svoje kolege zdravnike in medicinske sestre je ponosna, prav tako na delo tistih, ki so skrbeli za oskrbovance domov za ostarele. V pogovoru se gostja dotakne tudi širše problematike razmer v zdravstvu, ki ga pesti pomanjkanje zdravnikov in medicinskih sester. Ob tem ko je soprog Janez Janša prevzel vodenje vlade, se je zavedala, da prihaja zelo zahtevno obdobje in vnovičen pritisk na celo družino. V nadaljevanju odgovarja na novinarjevo vprašanje, kako se je soočila z organiziranim blatenjem njene družine v preteklih letih, ko so politični nasprotniki širili celo zlonamerne govorice o njenih otrocih. Kot temno obdobje izpostavi možev odhod v zapor in s tem povezane velike preizkušnje. Gostja pove, da se je Janezu Janši in celi družini takrat zgodila velika krivica. Žal ji je, da zaradi medijske gonje javnost ne pozna njenega moža takšnega, kot v resnici je. Podoba, kot jo slikajo mediji, je povsem izkrivljena, še izpostavlja Urška Bačovnik Janša. Gostja komentira tudi aktivnost soproga Janeza na družbenih omrežjih, ki ji ni vedno po godu, pravi pa, da verjame, da dela tisto, za kar meni, da je prav. Želi si več strpnosti in poštenja v slovenski naciji. Meni, da smo kot narod in država veliko dosegli in optimistično zre naprej.
Varčevalni ukrepi, običajna posledica gospodarskih kriz, najbolj prizadenejo predvsem ranljive skupine, kot so otroci, že leta opozarjajo zaščitniki pravic otrok. Ni še celovite slike, so pa opozorila na to, kako bo pandemija vplivala na dobrobit otrok. O vsem tem bi morali govoriti in nato tudi ukrepati bistveno bolj zavzeto, meni tokratna gostja oddaje Intervju, to je Darja Groznik, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije, organizacije, ki že skoraj sedem desetletij skrbi, da bi bilo vsem otrokom čim bolje. Z Darjo Groznik se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
Čas koronavirusa je razkril vse: pomen medicinskih sester v zdravstvenem sistemu, njihovo požrtvovalnost, pomen topline človeških odnosov v hudih stiskah ljudi … O vsem tem govori tokratna gostja, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Monika Ažman. Govori tudi o čisto konkretnih primerih, ko je mama šele po osmih tednih lahko objela otroke, pa o stiskah medicinskih sester, ko na začetku epidemije ni bilo zaščitne opreme, o njihovem tveganju lastnega zdravja za dobro bolnika in o tako prozaičnih stvareh kot so obljubljeni dodatki k plači. Sama Monika Ažman ima izkušnje z obeh strani – že kot otrok je bila nekaj let bolnica v Valdoltri, mnogo kasneje je preživela raka; vse to je vplivalo na njen poklic in delo medicinske sestre, neverjetnega optimizma pa nikoli ni izgubila. Voditeljica: Lidija Hren
Gostja intervjuja bo profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer, svetovno najbolj uveljavljena slovenska znanstvenica, kemičarka in pedagoginja. Bila je dekanja Pedagoške akademije, profesorica na Fakuteti za naravoslovje in tehnologijo, dekanja Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana, in predavateljica na številnih tujih univerzah. Kot svetovalka in sodelavka generalnega direktorja Unesca, Svetovne banke, Programa združenih narodov za razvoj, je delovala v vsaj 50 državah na vseh celinah. Bila tudi je podpredsednica znamenite Kavčičeve vlade, bila je prva in izvirna na številnih področjih znanosti, povezovanja znanosti z industrijo, informatiko in navduševanja otrok nad naravoslovjem. S prof. Kornhauserjevo se je pogovarjala Ksenija Horvat.
Bert Pribac je bil znan predvsem kot književnik in kot eden izmed najvidnejših književnih ustvarjalcev v slovenskem izseljenstvu, manj pa je znano njegovo poklicno delo v Avstraliji, kakor tudi njegovo kulturno in društveno delovanje v Canberri, kjer je preživel večino svojega izseljenskega življenja. Kljub težavam se je ves čas izseljenstva zavzemal za ohranjanje vezi z domovino, zlasti glede kulturnega delovanja, pa tudi za premagovanje nazorskih razlik med različnimi skupinami v izseljenstvu in za spravo tako med emigrantskimi skupinami kakor tudi z matično domovino. V letu 2000 se je z drugo ženo in dvema sinovoma za stalno vrnil v rodno Istro. Voditelj Lado Ambrožič.
Gost oddaje intervju bo Vlado Vrbič, kulturni delavec, direktor knjižnice Velenje, prevajalec in pisatelj. Njegovo najnovejše delo je roman Prestreljene Sanje, o življenju in delu legendarnega partizanskega pesnika Karla Destovnika Kajuha. O Kajuhu in o kulturnem utripu Šaleške doline se bo z njim pogovarjala Ksenija Horvat.
Tokratni gost Intervjuja spada med nesporne avtoritete v slovenskem prostoru, kar daje njegovim pogledom in vrednotenjem sedanjih razmer še posebno težo. Dr. Petrič je že 60 let opazovalec in oblikovalec slovenske politike, od študentske politike in članstva v Kavčičevi vladi v nekdanji državi do veleposlaništva v ZDA v samostojni Sloveniji, Ustavnega sodišča RS in sedanjega svetovanja v uradu predsednika republike. Že v uvodu poudarja, da imamo zaradi epidemije tudi Slovenci res težke razmere. Pričakuje velike težave na svetovni ravni, in Slovenija pri tem ne more biti izjema. Povečale se bodo socialne stiske in brezposelnost. Kot nespametno in kratkovidno ocenjuje delovanje tistih skupin in politik, ki sedanje razmere izkoriščajo za priložnost za prevratne namene, kot je zrušitev vlade in podobno. Poudarja, da se je vlada ob spopadu s krizo skupaj z zdravstvom in ostalimi deležniki odlično izkazala. Posli z zaščitno opremo so po njegovem potrebni preiskave, nikakor pa ne medijskega linča, kot smo mu priča, izrazito pa ga skrbi poskus ustvarjanja histerije, nemirov in kaosa. Med tistimi, ki prihajajo na ulice in si želijo protestov, ne vidi ljudi iz zdravstva, ki med krizo nosijo največje breme, tudi ne delavcev in obrtnikov, ki so izgubili delo, zato meni, da gre za drugačne motive. Posebej omenja pomen medijev in javne radiotelevizije, ki morajo po njegovem delovati skrajno odgovorno in konstruktivno, saj bomo v tem obdobju uspešni le, če bomo povezani. Gost poudarja, da se nikakor ne smemo prepustiti polarizaciji, kot se je zgodila med vojno in kasneje. Sedanje razmere spopadanja s krizo ne vidi kot pot v diktaturo, opozarja pa, da lahko ulica z ustvarjanjem nereda posledično vodi tudi v to smer. Dr. Petrič je velik zagovornik sodelovanja in nasprotnik izključevanja, kot smo mu priča v delu slovenske politike. Sam, ki je po politični usmeritvi levičar, je že v zgodnjem obdobju, med študijem, videl, kako je nekdanji režim zatiral in izločal drugače misleče oz. študente iz »nepravih« družin. Meni, da je zapuščino komunizma treba pustiti za sabo, in obžaluje, da Slovenija po letu 1990 ni bila sposobna ovrednotiti polpretekle zgodovine in obsoditi zločinov komunističnega režima, kar bi nam omogočilo manj obremenjeno pot v prihodnost. Voditelj Jože Možina.
Tokrat bo gost oddaje Intervju ekonomist in profesor Jože P. Damijan, teme pogovora pa vprašanja: kakšen bo svet po koncu krize. Bo gospodarstvo oživelo? Bodo delovna mesta? Ali vlade in centralne banke delajo dovolj za preprečitev globoke recesije? Kako bo pandemija spremenila politično in gospodarsko ureditev Evrope in sveta? Kakšna bo v prihodnje vloga države? Bomo sedanje priložnosti izkoristili za ukrepe na področju varstva okolja? S profesorjem Damijanom se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
V tokratnem intervjuju je dr. Žiga Turk, ki velja za enega najbolj avtonomnih intelektualcev pri nas, poleg svojega poklicnega profesorskega dela na gradbeni fakulteti v Ljubljani orisal tudi svoj pogled na zdajšnje razmere v državi na področju politike in medijev. Njegova stališča so posebej zanimiva zato, ker odstopajo od glavnega medijskega toka, za katerega Turk meni, da je sestavni del histerije, ki želi zrušiti trenutno vlado ne glede na to, da deluje uspešno. »Mene čudi, od kot ta popadljivost, to histerično nasprotovanje vsemu, kar vlada naredi. Se mi zdi, da to sodi v slovenski vzorec neverjetne nestrpnosti, ki vztraja v delu slovenskega političnega prostora do tega, kar ni del pridobitev revolucije, če najbolj na kratko povem,« pravi Turk in dodaja, da bi od resnih državljanov pričakovali konstruktivno držo in ne destrukcije za vsako ceno. Ob nizu razlogov za take razmere prof. Turk poudarja, da je dominanten medijski prostor v 90 odstotkih prežet z enim pogledom na svet, kar ustvarja medijsko konstrukcijo realnosti, ki je v domeni slovenske levice. Ta je po prepričanju dr. Žige Turka zdaj, ko boj za delavske pravice ni več aktualen, našla svoj politični motiv v antijanšizmu. Janez Janša po prepričanju gosta stoji na točki, »v kateri se simbolno skoncentrira vse tisto, kar pridobitvam revolucije v Sloveniji ni všeč«. Razlog, zakaj pri tem sodeluje tudi dobršen del medijev, vidi dr. Turk najprej v kadrovski politiki, ki se vleče še iz časov enoumja. Po drugi strani pa ugotavlja, da so mediji v krizi, saj se množica uporabnikov seli na splet, mediji pa vidijo eno od možnosti preživetja v tem, da utrjujejo predsodke. Gost poziva k pluralizaciji medijev, pri tem pa je posebej pozoren na poskuse cenzure pod krinko preganjanja sovražnega govora, lažnih novic in podobnega. Poglavitno pričakovanje državljanov od politike je, da imajo kompetentno vlado, ki kakovostno opravlja svojo funkcijo v dobro ljudi. Sedanji vladi pripisuje, da vleče dobre in učinkovite poteze, kar se utegne po Turkovem prepričanju maščevati tistim, ki širijo protivladno histerijo. Po njegovem je odgovornost tako vladajočih kot opozicijskih politikov in tudi novinarjev, da preprečijo hujskanje in sistematično ščuvanje, kakršnemu smo priča zdaj: »Pomembno je, da države vstopamo v to krizo malo bolj složno, ne pa da imamo občutek, da nekateri komaj čakajo, da bi prišlo do kaosa, v katerem bi lahko dosegli spremembo režima tako, kot so že enkrat v letih '41, '42 poskušali. Povezanost in sloga – to je v teh razmerah pomembno.« Dr. Turk upa, da se bodo razmere glede pandemije umirile, vendar opozarja na sicer majhno verjetnost, da se to ne bo zgodilo, in v tem primeru so posledice lahko katastrofalne. »Zato se je treba pripraviti, kako bomo na tej barki skupaj, kako bomo složni, kako bomo drug drugemu pomagali, ne pa drug drugega metali v morje.« Kot orodji za spopad s krizo vidi dr. Turk tudi ponižnost in hvaležnost, pozabljeni vrlini, ki ju v pogovoru na zelo zanimiv način naveže na sedanje razmere.
Na velikonočno nedeljo, največji krščanski praznik, je voditelj dr. Jože Možina pred mikrofon povabili karizmatičnega duhovnika mlajše generacije p. dr. Andraža Arka iz reda frančiškanov. Z njim smo se pogovarjali pred »njegovo«, Plečnikovo cerkvijo sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Ljubljani, ki kot vse cerkve po svetu še ostaja zaprta. Dr. Arko je uvodoma delil svoj pogled na stanje epidemije, ki je seveda velika preizkušnja, hkrati pa priložnost za vpogled vase, za duhovno rast in preobrazbo, ne le vsakega od nas ampak tudi cerkve, ki jo teži veliko balasta in napak. Za družine, ki so sedaj veliko skupaj, je to nova priložnost za poglobitev oz. obuditev odnosov, pa tudi za celjenje ran iz preteklosti, ki so pač del življenja. Velika noč je za p. Andraža temeljno sporočilo, saj oznanja, da smrt nima zadnje besede, pač pa jo ima življenje. V pogovoru se p. Arko dotakne trpljenja kot nečesa, kar je neizbežno in čemur ni mogoče ubežati. V današnjem pogosto pomehkuženem svetu ljudje težimo le h končnemu rezultatu oz. uspehu, trnova pot do tega, ki jo predstavljajo preizkušnje, pa nam je pogosto pretežka, pravi dr. Arko in dodaja: »Imeti se fajn, uživati, biti super. Ampak do tega veselja lahko pridemo le, če sprejemamo tudi stiske, preizkušnje, trpljenje kot sestavni del našega življenja, še več, da nas kriza in preizkušnja preoblikujeta, da skozi trpljenje in preizkušnjo pridemo na nov, globlji nivo življenja.« Dr. Andraž Arko poudarja, da je treba »umreti« tudi v sebi, v svojem egu, da lahko potem korenito izboljšamo katerikoli odnos. Značilnost sodobnih ljudi je pogosto prevladujoča potreba po javni prepoznavnosti in veljavi, na primer na družbenih omrežjih. V ozadju te velike želje pa dr. Arko vidi hrepenenje po tem, da bi bil človek, posameznik, deležen potrditve, da bi mu nekdo končno povedal, da nekaj velja, da je prav naredil oz. da ga ima nekdo rad: »Sem 12 let duhovnik, pa sem v svojemu življenju že vse prevečkrat srečal ljudi, ki jim je manjkalo to, da bi jih nekdo potrdil in jim rekel, da jih ima rad.« Sedanja kriza zaradi epidemije poleg stisk prinaša tudi zglede, ki navdihujejo in dajejo upanje za prihodnost: »Mislim, da se preobraža, kar se sedaj dogaja, ko se odpirajo srca ljudi, ko grem onkraj sebičnosti svojega dobrega počutja in lahko pomagam drugemu.« Dr. Arko se na koncu dotakne tudi problema slovenske razdvojenosti, ki ga posebej žalosti. Meni, da smo maloštevilen narod, ki si tega ne more privoščiti, saj bomo preživeli le enotni.
Neveljaven email naslov
