Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Modernizacija kulture Ob alarmantnem stanju na področju Kulture – najnižji proračun v času Samostojne Slovenije, gladovna stavka umetnika - se sprašujemo, kakšne pozitivne spremembe bo prinesel nov krovni zakon za kulturo in kako se bo stroka lotila modernizacije kulturnega sektorja. Voditeljica: Špela Kožar
Rasizem v klepetalnici Migracije v zadnjih mesecih – najobsežnejše po drugi svetovni vojni – so iz Evrope izvabile rasizem v obsegu, za katerega smo še nedavno bili prepričani, da se ne bo več nikoli ponovil. Ta ni več omejen na vse bolj glasno skrajno desnico, udomačil se je v govorici vse manj tihe večine 'zglednih' državljanov. Kako se je demokratiziral, izkazujejo klepetalnice, v katerih se strahovi in sovražnosti do migrantov in drugih 'drugih' spontano množijo. Kako klepetalnice izkazujejo rasizem? Zakaj ni prepoznan? Kakšna je njegova argumentacija? Zakaj se množi? Kaj naj se mu zoperstavi – cenzura, logika, morala? Voditelj: Dražen Dragojević
Utrip slovenskega filma September je tradicionalno čas vsakoletne evalvacije slovenskega filma. In Portorož je kraj, kjer to počnemo. Festival slovenskega filma je prostor ključne refleksije domače filmske ustvarjalnosti in priložnost za premislek njene preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kaj nam prinaša tokratni septembrski Portorož? Kaj se nam obeta po lanskem »zmagoslavju« kratkometražnih in dokumentarnih filmov ter »porazu« igranih celovečercev? Se slovenska kinematografija ukvarja z istimi problemi kot ponavadi ali so na vidiku novi? Kašno je finančno stanje ter kako radikalni so rezi? Kaj je z denarjem, ki je na voljo, sploh mogoče posneti? In predvsem: kateri so letošnji presežki slovenskega filma in kakšna je prihodnost, ki jo obetajo? Opravičilo: "V predstavitev gostov se nam je prikradla neljuba napaka. Ženjo Leiler smo podpisali kot urednico kulture na Delu, kar je funkcija, ki jo zaseda Tanja Jaklič. Ženja Leiler je to vlogo opravljala v preteklosti, zdaj pa na Delu in tudi sicer dela kot novinarka in publicistka, predvsem pa je odlična poznavalka slovenske kulturne scene. Vsem vpletenim, pa tudi gledalkam in gledalcem se za morebitne nevšečnosti zaradi naše napake iskreno opravičujemo."
Panoptikum z Draženom Dragojevićem - Trdnjava Evropa in migracije
Tokratno oddajo Panoptikum bomo posvetili aktualnemu vprašanju o tem, kaj definira slovensko glasbo.
Panoptikum je pogovorna oddaja s štirimi gosti, o aktualnih kulturno-političnih, humanističnih, filozofskih in kulturoloških temah ter družbenih fenomenih.
Glasbeni festivali – med koncertom in veselico Prihaja dolgo in vroče poletje in skupaj z njim kopica glasbenih festivalov, kar je seveda dobra novica. Množica festivalov pomeni pestro glasbeno izbiro in mnoštvo možnosti za kvalitetno preživljanje najbolj vročega obdobja leta. Po drugi strani pa niso vsi festivali zgodbe o uspehu, vsaj ne na dolgi rok, in ni jih malo, ki so se v preteklosti že zdeli stalnica, danes pa zgolj še životarijo ali pa so se celo pogreznili v kolektivni spomin. Kakšni so razlogi za uspeh enih in propad drugih? Kakšna je slovenska festivalska publika in kako številčna v resnici je? In kaj sploh predstavljajo poletni glasbeni festivali: poceni zabavo ali ključni doprinos h glasbeni ponudbi našega prostora?
Neue Slowenische Kunst – o retro metodi Neue Slowenische Kunst je s svojimi odvodi proizvedla »dogodek« – točko brez vrnitve, prelom z obstoječim – ideološko in umetniško. A čeprav je bila v tistih prelomnih osemdesetih enako kritična do prihajajočega globalnega kapitalizma in do odhajajočega lokalnega socializma, se zdi, da je nekdanji sistem ni in ni mogel preboleti, medtem ko je jo sedanji posrkal vase. Kaj se je zgodilo? Koliko je ostalo od »dogodka« oziroma kaj od njega še vztraja v kritiki? »Retro metoda« je tisto, kar naj bi bilo v umetniški strategiji NSK presežno. Kakšni so danes njeni učinki sredi splošne retro manije v kulturi? NSK je kritiko družbenega sistema dopolnila s kritiko umetniške institucije. Kako je sama prerasla v institucijo in pristala sredi umetniškega sistema in njegove ekonomije? NSK je ustanovila državo v času, onkraj teritorialne ali ekonomske logike. Kakšni so njeni realni učinki – je družbena ali »zgolj« umetniška alternativa obstoječemu?
Samozaposleni v kulturi so raznolika druščina, ki jo družita ustvarjalnost in pripravljenost na delo v okoliščinah, ki se radikalno razlikujejo od klasičnih, rednih oblik zaposlitve. Svoboda te oblike zaposlenosti pa - tako kot vsaka svoboda - prinaša prednosti in slabosti. Katere so v danem trenutku največje težave, na katere naletavajo samozaposleni v kulturi? Kakšen je njihov socialni položaj? Kako ta vpliva na njihovo kreativnost? Kako jih obravnavata država in javnost? Zakaj je ta status oziroma ljudje, ki v njem vztrajajo, za kulturno-umetniško sceno sploh pomemben? Kakšna so razmerja znotraj skupnosti samozaposlenih? In ali ima beseda "skupnost" v tem kontekstu sploh smisel, ali pa gre zgolj za razpršeno mnoštvo posameznikov, ki se vsak po svoje borijo za prostor pod kulturnim soncem?
Razredni boj je še pred nekaj leti zvenel kot anahronizem. Postindustrijska družba znanja naj bi bila brezrazredna in ključni teorem, ki je dobro stoletje poganjal državljanski angažma, naj bi končal v zgodovinski ropotarnici. A kdor ni sledil kritični družbeni teoriji, je najpozneje ob privatizaciji javnih storitev in prekarizaciji delovne sile v osebnem pojmovniku izsledil izraza, ki razgaljata bistvo obeh procesov – razlaščanje in izkoriščanje. Zveni znano? Razredni boj ponovno vstopa skozi glavna vrata zgodovine. A kaj se je zgodilo z državljanskim angažmajem? Kako močna je razredna zavest? Kako se razredne razlike prevajajo v kulturne? Kako kulturne razlike brišejo razredne? Morda le obstaja en razred, nekakšen 'nadrazred' – potrošniški? Morda dolžniški? Kdo se še prepozna v delavcu in kdo zna odgovoriti na poziv 'Delavci vseh dežel ... '?
Kino že dolgo časa ni več skrivnostni, zatemnjeni prostor, črna škatla v kateri se na belem platnu dogaja nekaj magičnega. Tudi načini spremljanja, gledanja in poslušanja sedme umetnosti so raznoliki in nikakor niso več vezani zgolj na obiskovanje kinodvoran. So pa vsem spremembam navkljub kinematografi za film in njegov obstoj ter razvoj še vedno ključni prostor srečevanja, tako s samim filmom kot z drugimi ljudmi, prostor posebne izkušnje in doživetja. Kaj se s kinematografi dogaja pri nas? Zakaj obisk upada? Kakšno je glede tega razmerje med komercialno in t. i. art produkcijo in distribucijo? Kakšno je realno ekonomsko stanje slovenskih kinematografov? Kako naj kino bije bitko z DVDji, z medmrežjem in serijami? Koliko občinstva še uspejo privabiti slovenske kinodvorane in koliko ga bodo uspele pritegniti v prihodnosti?
Razpustitev Centra sodobnih plesnih umetnosti leta 2012 – podpisuje jo takratni 'superminister' – je spodnesla redno in dosledno institucionalno arhiviranje in zgodovinjenje plesa. Ob razpustitvi je plesni teoretik in zgodovinar Rok Vevar svoje stanovanje preoblikoval v 'Začasni slovenski plesni arhiv'. Iz njega izhaja globlja refleksija o premikih v sodobnem plesu – estetskih, produkcijskih, dokumentarnih, političnih – ki tvorijo nekakšno koreografijo razvoja in razkroja. Kaj uči zgodovina plesne produkcije? Kako se je ples institucionaliziral brez Institucije? Kakšno je razmerje med plesno politiko in politiko plesa? Kakšno je delo v plesu in delo za ples? Kaj uči prihodnost plesne kritike? A najprej – zakaj sploh ples? Kako sodobni ples misli sodobnost, njena družbena razmerja in njihove antagonizme?
Neveljaven email naslov
