Kaguya, ki nosi uradno ime SELENE, je včeraj, 10.6. 2009, ob 20:25 po našem času (18:25 GMT) načrtovano treščil v Luno.

Mesto trčenja po podatkih Japonske vesoljske agencije JAXA-e je na sliki 1 označeno z rdečo tarčo. Satelit je nosil 13 različnih znanstvenih merilcev. Med njimi: kamero za slikanje površine z 10 m resolucijo na pixel, lunarni magnetometer LMAG, laserski višinomer LALT, merilec gama žarkov in dve HDTV kameri, ki sta posneli izredno lepe filme preletov Lunine površine. Enega izmed preletov si lahko ogledate spodaj.

Glavni rezultati te misije so podrobnejši topografski zemljevid Lunine površine, merjenje gravitacijskih anomalij na njeni temni strani ter prve optične fotografije velikega kraterja Shackelton na južnem Luninem polu. Opazovanje tega kraterja je zanimivo, ker je možno, da je v njegovi notranjosti večja količina ledu, saj zaradi lege Sonce nikoli ne more sijati vanj.
Ponoven naskok na Luno
Luna je bila naravna tarča za prve vesoljske polete, saj je Zemlji najbližje nebesno telo. Misije nanjo so posledično predstavljale prvo stopnico na tehnološkem vzponu obeh hladnovojnih velesil. Te pionirske robotske ekspedicije pa so nosile tudi dobršen del državnega prestiža. Slika 4 prikazuje število izstreljenih sond po posameznih petletnih obdobjih od sredine 20. stoletja do danes. Iz tega prikaza je jasno razvidno, da je bila Luna ob začetku vesoljske dobe nekakšen »testni poligon«, saj sta velesili v 50. in 60. letih kar tekmovali, katera bo letno izstrelila več satelitov nanjo. Po velikem uspehu Nasinega Apollo programa in zgodovinskem pristanku kar šestih ločenih človeških posadk, pa je zanimanje za lunarne polete hitro zamrlo. Od sredine 70. let pa do konca 20. stoletja smo na Luno poslali manj sond, kot v enem povprečnem letu iz začetka vesoljske dobe.
V zadnjih letih so se vladni in vesoljski vzvodi ponovno prebudili, saj je v načrtu izgradnja kar osemnajstih sond, ki bodo proti Luni poletele v naslednjih petih letih. Tokrat bo vesoljska druščina veliko bolj pisana kot v preteklosti. Američanom in Rusom se pridružujemo tudi Evropejci, Kitajci, Indijci in seveda Japonci. Od 27. maja 2008 je tudi Slovenija »kooperacijska« članica ESA-e; to sicer še zdaleč ni enakovredno polnopravnemu članstvu, a je dobrodošel korak.
Lunarna izvidnika – Lunar Reconnaissance Orbiter (LRO) in Lunar CRater Observation and Sensing Satellite (LCROSS)
17. junija bodo pri Nasi izstrelili najnovejšo ameriško lunarno sondo – LRO. Misija tega satelita bo predvsem zelo natančno fotografsko mapiranje lunarne površine (do 0,5 m), merjenje kozmičnega sevanja in iskanje ledu v polarnih kraterjih. Poleg LRO bo raketa Centaur nosila tudi manjšo sondo LCROSS, ki bo sledila izpraznjeni Centaurovi raketni konici in spektroskopsko opazovala njeno trčenje v enega izmed južnih lunarnih kraterjev. Prah in plini, ki bodo nastali zaradi visoko-hitrostnega trčenja raketne konice z Lunino površino bodo morebiti dokončno potrdili prisotnost vode v polarnih kraterjih. Kakšne štiri minute po trčenju raketne konice pa bo na podobno lokacijo strmoglavil tudi LCROSS.
Astronomskim navdušencem in ostalim entuziastom vesoljskega raziskovanja se torej obeta zanimivo desetletje, ki bo polno razburljivih odkritij in novih spoznanj o Luni.
Jurij Dreo