Prihodnost Raketoplana
Obstoječi načrti, ki jih je ustvarila še Bushova administracija, predvidevajo dokončanje gradnje Mednarodne vesoljske postaje in upokojitev Shuttlov do konca leta 2010. Komisija ugotavlja, da bo za dokončanje postaje potrebna še najmanj prva polovica leta 2011, za kar pa trenutno ni predvidenih sredstev. Poleg tega Augustinova komisija svari, da bo tako imenovana luknja med upokojitvijo raaketoplanov in pričetkom delovanja naslednje generacije raket za človeško rabo precej daljša od predvidene; trajala naj bi 7 let. V enem od ponujenih scenarjev sicer predvidevajo podaljšanje delovanja tega programa na minimalni ravni zavoljo strateške neodvisnosti a ta po njihovi presoji ni pretirano dragocena.
Mednarodna vesoljska postaja
Trenutni dogovor med sodelujočimi v programu MVP (NASA, Ruska, Evropska, Japonska in Kanadska vesoljska agencija) predvideva zaključek sodelovanja ob koncu leta 2015. Zaradi zamud v gradnji kompleksa, ki so nastale po uničenju raketoplana Columbia pa se je začetek intenzivne izrabe postaje zavlekel na začetek letošnjega leta. Zaradi ugotovitev, da bi podaljšanje njene življenjske dobe močno povečalo korist programa, da bi takšna odločitev omogočila nadaljno mednarodno sodelovanje na področju raziskovanja vesolja, in zaradi potenciala za razvoj tehnologij in znanja potrebnega v bodočem vesoljskem raziskovanju, poročilo priporoča nadaljevanje izrabljanja MVP najmanj do leta 2020. V okviru tega priporočila je posebej izpostavljena pomembnost ohranitve trenutnega partnerstva s sodlujočimi v projektu.
Stanje programa Constellation
Aktivnosti v okviru razvijanja tehnologij bodoče generacije so bile po presoji komisije sicer dobro začrtane, a so se zaradi proračunskih in sicer predvidljivih tehničnih težav zavlekle za več kot 3 leta. Trenutno NASA razvija plovilo Orion za človeško raziskovanje zunaj nizke Zemljine orbite (LEO) in srednje težko lansirno raketo Ares I. Razvoj super-težke rakete Ares V (in njegovega derivata za človeško uporabo Ares IV) ter lunarnih tehnologij se še ni začel.
Izstreljevanje tovora v bodoče
Poročilo izpostavlja slabost obstoječega načrta za razvoj tako Aresa V kot tudi Aresa I; razvoj sposobnejše rakete je odložen v prid Aresa I. Pred to možnostjo ima prednost kombinacija Aresa V in Aresa IV, dve različici iste, super-težke rakete. Omenja tudi možnost uporabe raket, ki bi bile neposredno razvite iz raketoplana, a manj zmogljive, pa tudi takih, ki bi jih razvili iz raket, ki jih je razvilo ameriško vojno letalstvo (te bi bile najmanj zmogljive). V okviru vseh možnosti priporočajo razvoj orbitalnega skladišča za raketno gorivo, ki bi pocenilo odprave izven Zemljine orbite.
Človeški dostop do vesolja v bodoče
Komisija razlikuje med dvema možnostima za izstreljevnje posadk v vesolje. Prva zajema rabo kapsule Orion skupaj z izbrano nasino raketo, druga pa izkoriščanje zasebnih podjetij, ki trenutno razvijajo to sposobnost. Slednja možnost bi po oceni komisije lahko omogočila samostojno lansiranje nasinih astronavtov leto dni pred vladno alternativo, ki naj bi bila po najnovejših analizah nared šele leta 2017. Zasebno izstreljevanje posadk bi NASA-i omogočilo tudi osredotočenje na tehnološki razvoj in načrtovanje naprednih dejavnosti.
Nižanje cene vesoljskega raziskovanja
Dokument izpostavlja, da je največji del cene vesoljskih aktivnosti prav izstrelitev v nizko orbito (LEO). Pocenitev le tega pa je mogoča le v primeru, da se število izstrelitev opazno poveča. Avtorji izpostavljajo, da je ameriška vlada v dvajsetih letih preteklega stoletja preko poštnega sistema zagotovila povpraševanje po letalskih prevozih, ki so se postopoma nato zelo pocenili. Ugotavljajo, da bi lahko pravilno začrtana politika v prihodnje storila enako na področju prevoza v orbito. To bi lahko dosegli na primer z dodeljevanjem pogodb za prevoz tovora na mednarodno vesoljsko postajo (kar je že v teku), za prevoz astronavtov v orbito ali celo za dostavo goriva za bodoče odprave izven Zemljine orbite.
Cilji bodočega raziskovanja
Komisija administraciji ponuja dva sicer medsebojno združljiva cilja. Prva možnost zajema ponoven pristanek na luni in kasnejšo izgradnjo lunarne postaje, ki bi se verjetno nahajala na enem od lunilih polov. Tam bi astronavti opravljali znanstvene raziskave in iskali možnosti za izkoriščanje tamkajšnjih surovin. V okviru druge možnosti bi NASA raziskovala predvsem tako imenovano prosto vesolje. Gradila bi postojanke v Lunini orbiti in v Lagranžijanskih točkah, točkah, kjer se zemljina težnost izniči s težnostjo drugih teles. Ta možnost sicer predvideva pristanke le na asteroidih, a je opisana kot prilagodljiva in združljiva s prvo.
Scenarji za predsednika Obamo
Prva dva scenarja, ki ju je piripravila Augustinova komisija sta omejena na trenutni proračun NASA-e, medtem ko ostali predvidevajo dodatne 3 milijarde letno od l. 2014 dalje.
Prvi scenarij obsega predvideno napredovanje programa Constellation s trenutnim proračunom, prenehanje ameriškega sodelovanja pri MVP leta 2016 in zaključek raketoplanovih aktivnosti leta 2011. V tem primeru bi bila Ares I in Orion nared šele po letu 2016, Ares V sredi dvajsetih let, oprema za prisajanje na Luni pa po letu 2030.
Drugi scenarij obsega podaljšanje sodelovanja na mednarodni vesoljski postaji do leta 2020, zaključek aktivnosti raketoplana leta 2011, razvoj zgolj rakete Ares V (in Ares IV) ter zanašanje na zaseben prevoz v orbito. V tem primeru raketa Ares V začne delovati sredi dvajsetih let, zmanjka pa denarja za ponoven pristanek na luni.
Tretji scenarij zajema predvideno napredovanje programa Constellation s povečanim proračunom, prenehanje ameriškega sodelovanja v MVP leta 2016 in zaključek raketoplanovih aktivnosti leta 2011. V tem primeru bi bila Ares I in Orion nared šele do leta 2017, Ares V do leta 2020, oprema za ponovno pritsajanje na Luni pa sredi dvajsetih let.
Četrti scenarij obsega dve možnosti. Obe predvidevata sodelovanje na MVP do leta 2020 in pristanek na Luni nekaj let za tem. Prva možnost zajema upokojitev raketoplana leta 2011 in razvoj rakete Ares V (Ares IV), druga pa predvideva nadaljno aktivnost raketoplana do leta 2015 in razvoj rakete naslednje generacije neposredno iz njega.
Peti scenarij se osredotoča na raziskovanje ti. prostega vesolja. Predvideva sodelovanje pri MVP do leta 2020, upokojitev raketoplana leta 2011, prb. eno pomembno odpravo izven orbite na leto po l. 2020 in obisk Marsove orbite ali ponoven pristanek na Luni sredi dvajsetih let. Obstajajo tri različice tega scenarja glede na izbrano raketo za izstrelitev težkih tovorov.
Celotno poročilo (pdf)
Novico je napisal uporabnik U5K0.