Andrej Medved (1947) je doslej objavil že osemindvajset pesniških zbirk, za katere je prejel nagrado Prešernovega sklada, Čašo nesmrtnosti, Jenkovo in Veronikino nagrado. Poleg poezije piše eseje in razprave o estetiki, likovni teoriji in filozofiji, prevaja pa tudi iz francoskega (Artaud, Bataille, Michaux), nemškega (Arp, Heym) in italijanskega jezika (Pasolini). Ureja ediciji Hyperion in Artes, ki sta posvečeni izvirni ter prevodni poeziji in teoriji, v Obalnih galerijah v Kopru in Piranu je muzejski svetnik. Pred kratkim sta izšli knjigi Pictura poesis, eseji o slikarstvu in kiparstvu in Fantasma epohé: poezija in/kot igra: slovenska avantgardna poezija 1965-1983 . Je torej vsestranski ustvarjalec, ki na več področjih vpliva na razvoj in na presežnost književne, mišljenjske ter likovne kulture.
Iz spremne besede
Medvedova poezija, tudi zbirka, o kateri je govor, raste iz neznansko zapletenih paradoksov, cepljenih na navidezne nonsense: svet, kakršen je, se v Medvedovih poezijah spreminja v labirint vedno novih in vedno drugačnih ugank. Vprašati se smemo: je tisto, o čemer govori, res »tisto«? So oblikovani simboli, ki rastejo iz paradoksov in nonsensov, res simboli, ki jih še lahko obvladamo, jih še dojemamo kot pesemska sporočila, ali je v njih že neka nova kakovost, prisotnost zarotitvenih obrazcev? Je Medvedova poezija prostor, ki se odpira v absolutno svobodo ali v absolutno poljubnost? Je torej zapisovanje njenih podob resnica ali videz resnice ali resnica videza, ki se nam je skrila prav zato, ker je videz stopil na mesto resničnosti, ker so odsev, sij, lesketanje, žarenje, svetenje, gorenje in pobliskavanje prekrili prave podobe stvari?
Denis Poniž
Vabljene in vabljeni!
Vstopnine ni.
Novico je napisal uporabnik kibla.