Drugi dan konference se je začel s plenarnim predavanjem profesorja ter predstavnika podiplomskega študijskega programa o globalnem vodenju in trajnostnem razvoju na ameriški univerzi Hawaii Pacific dr. Arta Whatleyja. Predaval je o prihajajočih spremembah na področju izobraževanja v managementu z vidika trajnostnega razvoja. Izrazil je zaskrbljenost nad tem, da študijski programi na področju managementa, poslovanja in ekonomije proizvajajo ekološko nepismene diplomante, ki so agenti interesa kapitala (privilegirajo denar pred človečnostjo in naravo). V izobraževanje o managementu je treba vključiti koncepte in teorije trajnostnega razvoja s poudarkom na etiki in primerih dobre prakse. Cela univerza (profesorji, drugi zaposleni, infrastruktura) mora dajati dober zgled podpore tem programom, tako da se trajnostno povezuje z okoljem ter ustvarja nove vsebine in daje nova znanja.
Popoldne je pod vodstvom dr. Roberta Biloslava z Univerze na Primorskem potekala okrogla miza o oblikovanju politik oziroma vodenju sprememb na področju trajnostnega razvoja. Med njenimi udeleženci se je razvila živahna razprava, dobršen del pogovora pa je bil posvečen oviram pri vpeljevanju trajnostnih politik. Evropski komisar za okolje dr. Janez Potočnik je dejal, da je velika težava pomanjkanje konsistentnosti pri implementiranju trajnostnih politik. Tako se prepogosto zgodi, da niso upoštevani vsi trije vidiki trajnostnega razvoja (okoljski, družbeni in ekonomski), kar je nujni pogoj za uspešnost trajnostne politike. Čeprav imajo nevladne organizacije in civilna družba pozitivno in pomembno vlogo v tem procesu, imajo vlade in politiki vitalno vlogo, vendar (politični) sistemi, v katerih živimo, žal ne nagrajujejo politikov, ki imajo dolgoročno vizijo.
Klimatologinja in profesorica na ljubljanski fakulteti dr. Lučka Kajfež Bogataj ovire pri vpeljavi trajnostnih politik vidi v kratkoročnem razmišljanju političnih strank, saj imajo te po navadi med enimi in drugimi volitvami na voljo dejansko samo tri leta, da stvari spreminjajo. Omenila je tudi različne mehanizme, s katerimi se »promovira« trajnostni razvoj, kot so zakonodaja, državne finančne pomoči, pa tudi pritiski javnosti, ki jih sprožijo nevladne organizacije in ki lahko vplivajo na spreminjanje korporativnih praks. Dvom ji poraja predvsem vprašanje, zakaj korporacije spreminjajo svoje prakse delovanja in ali morda ne zlorabljajo nevladnih organizacij za uresničevanje lastnih interesov. Izpostavila je tudi nemoč politikov v času, ko so okoljski problemi postali globalni – ali je mogoče pričakovati, da bodo politiki v neki državi uspešno uvedli trajnostne politike, če tega ne bodo storili tudi v drugih državah? Poudarila je, da imamo globalne probleme, vendar nimamo globalnih politikov.
Moderator okrogle mize dr. Roberto Biloslavo je postavil vprašanje, zakaj je BDP, ko se govori o razvoju posamezne države, kazalnik, ki se najpogosteje pojavi kljub vsem težavam, povezanim z njim. Ekonomist in profesor s primorske univerze dr. Janez Šušteršič je odgovoril, da nikakor ne šteje le BDP. Sam je namreč sodeloval pri pripravi več različnih razvojnih strategij, ki so vključevale tudi okoljske, družbene in ekonomske kazalnike. Razlog, da je kljub temu BDP še zmeraj »preferirani« kazalnik, vidi predvsem v dveh dejstvih: da ga je najlaže meriti in hkrati tudi predstaviti javnosti. Odgovornosti za to pa po njegovem mnenju ne nosijo le politiki, temveč tudi mediji. Na vprašanje moderatorja, kaj storiti, da bodo mnoge doslej zapisane strategije tudi izvedene, je odgovoril, da se odgovor skriva v tem, kdo strategijo pripravlja. Pogosto namreč strategij ne pišejo politiki, sami v ta proces niso vpleteni, temveč jih razvijajo zunanji, najeti strokovnjaki. Za realizacijo določene strategije je nujno v sam proces njenega razvoja od samega začetka vključiti tudi politike, hkrati pa ne zanemariti finančnega vidika – zato je pripravljanje strategije brez finančnega ministra nesmiselno.
Dodatne informacije o konferenci so dostopne na spletni strani.
Foto: Alen Ježovnik
Novico je napisal uporabnik Dejan Šraml.