Planet Mars je buril domišljijo še preden je ameriški astronom Percival Lowell pisal o domnevni zunajzemeljski civilizaciji, ki gradi ogromne kanale za transport vode iz belih polarnih kap do suhih ekvatorialnih področij. V tej opazki se je Lowell gotovo motil, a njegov prispevek k popularizaciji znanosti in raziskav Marsa je vreden pohvale. Prve panoramske slike z Marsa so na pogled presenetljivo podobne zemeljskim peščinam, kjer je vzletelo Wrightovo letalo, a Mars je veliko hujša puščava kot najbolj neprizanesljive planjave Antarktike. Povprečna temperatura na površju se giblje med -90°C in -5°C. Atmosfera ustvarja komaj kakšen odstotek pritiska, ki ga uživamo na Zemlji, poleg tega pa je večinoma sestavljena iz ogljikovega dioksida (95%) ter sledov dušika (2,7%) in argona (1,6%). Mars tudi nima ozona, ki bi ga ščitil pred močnim kozmičnim sevanjem, kar pomeni, da se površje nenehno peče v ionizirajočem sevanju – nič kaj prijetno za okoljsko »izbirčna« bitja, kot smo mi.
Kljub naštetemu, pa je Mars še najbolj mil notranji planet – poleg Zemlje seveda. V zadnjih desetletjih so biologi odkrili, da je življenje veliko bolj trdovratno, kot bi to lahko sklepali iz vsakdanjih izkušenj. Mikroorganizme z imenom ekstremofili lahko najdemo v človeku najmanj gostoljubnih okoljih: na stenah vulkanskih žrel, v večni temi pod kilometri morja, v vreli vodi žveplenih vrelcev in v večno zamrznjeni zemlji arktičnih planjav. V luči teh odkritij, iskanje mikrobnega življenja na Marsu dobi nov zagon. Sonda Viking 1 in njena sestra Viking 2, sta obe izvedli štiri bio-kemične eksperimente, ki so bili namenjeni za iskanje življenja. Vikingova robotska roka je zajela vzorec marsovske prsti ter jo pomešala s hranilno »juho« iz različnih organskih spojin. Te spojine so bile označene z radioaktivnim izotopom ogljika (C14), ki bi ga morebitni mikroorganizmi izdihali, če bi se najedli zemeljske juhe. Izdihan plin bi nato merilni inštrumenti sonde lahko zaznali kot radioaktiven ogljikov dioksid. Opisani poskus je na veliko presenečenje znanstvenikov dal pozitiven rezultat: iz marsovske prsti je po dodatku hranilne tekočine puhtel radioaktiven CO2. Na žalost pa so na ta izsledek polili hladno vodo drugi poskusi , ki niso bili sposobni zaznati niti najmanjše prisotnosti organskih spojin v zgornjih slojih prsti. Življenja brez organskih spojin pa si ni bilo moč zamisliti. Kasnejše analize so tudi kazale na možnost abiogene proizvodnje CO2 zaradi delovanja močnih oksidantov iz prsti na dodane organske spojine. Ti oksidanti pa bi hipotetično lahko nastali zaradi močnih kozmičnih žarkov, ki neovirano prodrejo do površja.
Čistoča je pomembna
V zadnjih letih se je ponovno vzbudilo zanimanje za iskanje življenja na Marsu in poleg obeh ameriških roverjev, ki se sedaj vozita po njegovi površini (Spirit in Opportunity), velike vesoljske agencije načrtujejo še dodatne okrepitve. Leta 2011 bo NASA izstrelila nov rover MSL (Mars Science Laboratory), leta 2016 pa mu bo sledilo še vozilo Evropske vesoljske agencije (ESA) z imenom ExoMars. Oba »terenca« bosta imela na krovu naprave za detekcijo različnih organskih spojin, ki pa so tako natančne in občutljive, da morajo znanstveniki pred njihovo namestitvijo absolutno odstraniti vse sledi zemeljskega življenja, da preprečijo napačne rezultate in seveda tudi morebitno kontaminacijo Marsa z našimi mikrobi.

Čiščenje teh robotskih sond je fascinantno delo s katerim se ukvarjajo strokovnjaki s širokim znanjem biologije, kemije, fizike ter geologije. Ena izmed njih je tudi prof. Liane G. Benning iz britanske Univerze v Leedsu, ki je posvetila nekaj njenega dragocenega časa in odgovorila na nekatera vprašanja samo za bralce MMC. Njene zanimive odgovore in vpoglede v prihodnost vesoljskih raziskav si preberite v drugem delu tega prispevka!
Jurij Dreo