Foto:
Foto:

Toda dejansko gre za nekaj več. Znanka je obenem majhna upornica proti brezdušnemu, divjemu svetu, ki ne vidi soljudi.

Pod slovensko prepirljivo javno sceno, se skriva precej tega drugega, neopaženega življenja. Življenja o katerem se v evforiji neoliberalizma (a lahko za ekonomski sistem tega časa uporabite tudi kak drug izraz, a se boste verjetno zmotili) nekako ni smelo pisati, vsekakor ne na prvih straneh. Morda smo še obveščeni o dobrodelnih spektaklih, ki pa so vsaj deloma namenjeni javnemu videzu. Pisanje o ljudeh kot je moja znanka ne pride na prvo stran. Tudi pisanje o vsakodnevni dobronamernosti in razumevanju med ljudmi, medsebojni pomoči, skromnosti, je (bilo) moteče, ni v kontekstu človeškega pohlepa in drugih vodil neoliberalizma. Z neoliberalizmom okuženo slovensko gospodarjenje, je še posebej izrinjalo iz življenja skrb za druge ljudi. A neoliberalizem bi se že prej sesul, če ne bi bilo vsega tega, kar si ljudje medsebojno naredijo dobrega. Ta prizadevnost ljudi mu je bila dobrodošla. Znanka je bila tako nehote podpornica neoliberalizma.

Znanka je drugih misli. Misli, da si moramo ljudje (tudi) pomagati, ne pa gledati kje bomo (na račun drugih) obogateli, ali kje bomo kot podjetniki, ali imetniki privatne lastnine, napravili škodo drugim.

Očetov neoliberalizma, z Nobelovimi nagradami za ekonomijo nagrajenih teoretikov neoliberalizma, ne pozna. Ne ve, da je med dobitniki ameriški ekonomist Milton Friedman, tudi ne, da so bile v Stockholmu 25 let nazaj demonstracije proti podelitvi te nagrade (demonstranti so imeli prav!). Znanost jo tudi sicer kaj veliko ne zanima, malo najde tistega praktičnega, uporabnega za življenje, ne mara »kunštnih« razmišljanj, ki so šla stran od potreb večine ljudi. Ima pa zdrav, elementaren občutek kaj je prav in kaj narobe. Ujezi jo tržno prevarantstvo, ki se dogaja navadnim ljudem. Slabe volje je tudi ko sliši povprek in počez kritiziranje čez šolstvo. Ima svoje izkušnje, ve, kako so lahko učitelji, profesorji v primežu (neobzirnih) učencev in staršev ter narasle papirologije. Najraje bi šla na nekdanjo šolo in v avli obesila napis: Čuvajmo naše učitelje! Znanka o sistemih socializma in kapitalizma ne razmišlja, vsekakor ne o prevratih. Ni taka vrste upornica, ki bi hodila na demonstracije. Politično je bila podpornica prejšnjega predsednika vlade. Ko smo ga mi drugi pokritizirali, je imela navado odvrniti: ampak najvažneje je, da sedaj živimo v Sloveniji v miru. No, ko je toliko ljudi izgubilo delo, propadle velike firme, je začela dvomiti, ali vidi ljudi. Ne najde opravičila, da je v času samostojnosti propadlo toliko delovnih mest. Odvrnila se je od njega, a ni pristopila h komu drugemu. Ukvarja se z življenjem okrog sebe in sodeluje v društvu za medgeneracijsko pomoč v sosednjem kraju. A tu in tam protestira. Moti jo, ko ljudje pred stolpnico parkirajo kar na pločniku: tudi kolesarji so postali prava nadloga. Zadnjič je mlajšemu moškemu z velikim avtom rekla, da tako ne gre. Bil je nejevoljen, odvrnil ji je: danes nisem razpoložen, da bi se o tem pogovarjal! Le zamrmrala je, da ga očitno doma niso naučili nobene kulture. Čeprav ni zaleglo je dobila pogum, pravi, da bo še komu rekla.

Znanka ima sama izkušnje s svojo življenjsko stisko. Takrat so ji pomagali dobri ljudje, ki ji niso bili nič dolžni. Znanka ima prav tako čut za druge. Majhen delček dodaja k temu, da je ta svet boljši. Ampak obenem je tudi majhna upornica proti svetu, ki vidi le sebe.
V Ljubljani, dec. 09 Vlado Klemenčič
Novico je napisal uporabnik vladoklem.