Slovenska ljudska stranka je v političnem prostoru vidna in dejavna vse od osamosvojitve. Od leta 1992, ko je samostojno nastopila na volitvah, je imela v vseh sklicih državnega zbora svoje poslance, večino časa pa je s sodelovanjem v različnih vladah tudi dejavno krojila politiko v državi. Močno razvejano mrežo ima na lokalni ravni, saj je iz njenih vrst izvoljenih največ županov. Zagovarja tradicionalne vrednote, ki »temeljijo na spoštovanju človeka, družine, doma, domovine, države, varstva narave in dela.«

Nastala je maja 1988 kot Slovenska kmečka zveza, njen idejni pobudnik je bil Franc Zagožen, prvi predsednik pa Ivan Oman. Leta 1992 se je preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Sicer pa se v SLS-u vidijo tudi kot naslednico Katoliške narodne stranke, ustanovljene leta 1892 (leta 1905 se je preimenovala v Slovensko ljudsko stranko), ki je obdržala velik vpliv do 2. svetovne vojne, nato pa delovala predvsem v zamejstvu. Ostanek te »stare« stranke se je ob osamosvojitvi pridružil Slovenskim krščanskim demokratom, ti pa so se leta 2000 združili z »novim« SLS-om. Združena stranka se je imenovala SLS + SKD Slovenska ljudska stranka, a je zaradi številnih nesoglasij kmalu razpadla, SLS pa je pozneje iz imena izpustil SKD.

Sodelovali so v petih vladah
SLS je do zdaj sodelovala v petih vladah. Na prvih demokratičnih volitvah po 2. svetovni vojni je nastopila kot del Demosove koalicije in tako bila del tudi prve vlade, nato pa so ministri SLS-a delovali v vladi Janeza Drnovška (1997-2000), Andreja Bajuka (pol leta v letu 2000), v novi Drnovškovi vladi, ki ga je nato nasledil Anton Rop (do leta 2004, ko jih je Rop izključil iz vlade). V koalcijo so stopili tudi s SDS-om in Janezom Janšo (2004-2008). Zadnji mandat, ko je vlado sestavil SD in Borut Pahor, pa je SLS s petimi poslanci preživel v opoziciji.

Predsednik Žerjav v politiko »padel z lune«
V zadnjih letih stranko vodi Radovan Žerjav, ki so ga delegati stranke s 179 glasovi za in z enim proti izvolili 16. maja 2009. Nasledil je Bojana Šrota, ki se je za odstop odločil, ker je kot župan Celja brez kakšne funkcije na državni ravni težko usklajeval delo stranke. Žerjav je v politiko padel z lune, kot je sam poudaril v več intervjujih, saj je tudi njega presenetilo, da sta ga takratni predsednik SLS-a Janez Podobnik in takratni premier Janez Janša izbrala za ministra za promet, potem ko je odstopil Janez Božič.

Član SLS-a je sicer že od leta 1994, a je nekaj let deloval kot svetnik v občini Lendava, potem pa se ni več politično udejstvoval. Kot magister znanosti s področja kemijske tehnologije je vrsto let delal v skupini Nafta Lendava.V teh štirih letih, od kar je najprej kot minister, nato pa kor predsednik stranke in poslanec v parlamentu, prisoten v političnem in medijskem prostoru, je postal eden najbolj priljubljenih politikov. Pod njegovim vodstvom se je SLS, ki na državnozborskih volitvah izgublja glasove, ponovno stabilizirala in poenotila. Zrasla jim je tudi javnomnenjska podpora.

V opoziciji so vodili zmerno politiko, saj so podprli večino vladnih predlogov, med drugim so se tudi jasno postavili za izvedbo pokojninske reforme, potem ko je vlada upoštevala nekatere njihove pripombe. Prav tako niso zagovarjali pogostega razpisovanja referendumov, saj so podprli le referendum o arbitražnem sporazumu, ker so se zanj skupno določile vse stranke. So pa tudi za referendum o družinskem zakoniku, ki mu sicer nasprotujejo.

Program, usmerjen v gospodarstvo
Na volitve, kamor so se pred tremi leti podali v koaliciji s Stranko mladih Slovenije, se tokrat odpravljajo samostojno. »Do zdaj sem bil poslanec, od danes sem kandidat za mandatarja,« je po razpustu parlamenta zatrdil Žerjav. Po njegovem mnenju Slovenija potrebuje predsednika vlade, ki je krizni menedžer z izkušnjami v gospodarstvu in ki razume, da je treba najprej nekaj zaslužiti, pravično razdeliti plače in šele nato sredstva porabiti. S kom bi sestavili koalicijo, se v stranki ne želijo izreči, poudarjajo pa, da nikogar 'a priori' ne izključujejo.

V volilni boj se podajajo s programom, v katerem so kot prioriteto izpostavili zagon gospodarstva. Gospodarsko rast bi spodbudili z davčno in administrativno razbremenitvijo, z znižanjem davkov za podjetja. Potem ko bi uvedli pokojninsko in zdravstveno reformo, bi zmanjšali stroške dela ter uvedli družbeno koristna dela za brezposelne, ki prejemajo socialno pomoč. Začeli bi postopno prodajo državnega premoženja, razen infrastrukture, kupnino od prodaje pa bi namenili vračilu javnega dolga in spodbudam za gospodarsko rast. Več bi vlagali v raziskave in znanost, saj bi sredstva dvignili na 3 odstotke bruto domačega proizvoda.

Prepovedali bi dodatno zaposlovanje javnega sektorja, ukinili več agencij in zmanjšali število ministrstev na 10. Racionalizirali bi tudi število državnih funkcionarjev in jim omejili bonitete. Uvedli bi obdavčitev premoženja in luksuznih dobrin, povišali trošarine na tobačne izdelke, alkohol in druge zdravju škodljive izdelke. Večali bi stopnjo samooskrbe s kakovostno hrano in po državi zgradili 5.000 neprofitnih stanovanj. Želijo povečati učinkovitost države, in sicer bi ukinili trajni mandat za sodnike, uvedli finančno policijo, kadrovsko okrepili Nacionalni preiskovalni urad, povečali pristojnosti Računskemu sodišču in komisiji za preprečevanje korupcije. Spremenili bi tudi odmero kazni za prekrške, da bi bile odvisne od višine prejemkov in premoženja posameznika.