Vsak njegov novi model je prinesel obilo tehničnih domislic, doživel veliko izboljšav, potem pa ga je nadomestil s še bolj domiselnim. Najbolj domiseln je nastal tik pred njegovo smrtjo leta 1937.

Vincenzo Lancia je svoj prvi veliki uspeh dosegel z lambdo, prvim serijskim avtomobilom s samonosno karoserijo na svetu, ki ji je sledila dilambda, s katero je Lancia vstopil v segment razkošnih limuzin, v njej pa sta astura in trdoživa artena z motorjem V4. Leta 1933 je avtomobilski svet presenetil s še eno novostjo, augusto. Ta mali avtomobil je poganjal 1,1-litrski motor V4, opremljen pa je bil tudi s posamičnim vpetjem prednjih koles. Augusta je bila tudi prva serijska družinska limuzina s samonosno karoserijo in hidravličnimi zavorami. Le štiri leta za njo je Lancia dokončal aprilio, ki je postala največji simbol njegove napredne avtomobilske filozofije.

Dve leti razvoja
Njegovi inženirji so potrebovali dve leti, da so razvili aprilio. Poganjal jo je motor V4, za stik s podlago pa so skrbele tedaj že nepogrešljive vzmetne noge. Vse drugo je bil za tisti čas novo, zato je avtomobil hitro zaslovel kot eden največjih draguljev avtomobilske industrije v zelo tekmovalni Evropi tik pred drugo svetovno vojno.

Vincenzo Lancia ni bil edini avtomobilski konstruktor tedanjega časa z vizionarskim umom. Medtem ko se je večina evropskih avtomobilskih tovarn posvečala velikim tradicionalističnim avtomobilom ali majhnim poceni avtomobilom za množice, je André Citroën v Franciji izdeloval znameniti traction avant, nemški profesor Porsche pa si je razbijal glavo s tem, kako bi zamisli češkega inženirja Hansa Ledvinke spremenil v "ljudski avtomobil" po željah diktatorja Hitlerja. V Nemčiji in Italiji so se aerodinamične oblike zdele najboljša pot k izdelavi hitrih avtomobilov z razmeroma šibkimi motorji, ki bi lahko množično vozili po novih "autobahnih" in "autostradah". Lancia je bil na boljšem, saj je dobro poznal načela samonosnih karoserij, majhnih, a kljub temu učinkovitih motorjev in posamičnih obes.

Majhne mere, veliko prostora
Lancia aprilia je bila avtomobil, ki je bil na zunaj razmeroma majhen, v notranjosti pa kljub temu precej prostoren. Medosna razdalja sicer ni bila prav velika, la 275 centimetrov, ker pa je bil 1,35-litrski motor V4 izjemno kompakten, so konstruktorji lahko potnikom dejansko namenili ves prostor med prednjimi in zadnjimi kolesi. Potniki so sedeli v prostorni in udobni potniški kabini, v katero je bilo lahko vstopiti, saj med prednjimi in zadnjimi vrati ni bilo stebrička. Avtomobil je bil krajši od štirih metrov, zato je bil zelo okreten tudi v mestnem prometu. Aprilia je slovela tudi po imenitnih voznih lastnostih, h katerim so močno pripomogli samonosna karoserija in posamične obese vseh štirih koles.

Aerodinamična »berlina« se je takratnim voznikom na prvi pogled morda zdela nekoliko nenavadna, ko pa so enkrat vanjo sedli in z njo opravili nekaj krogov, jih je za vedno osvojila. Majhen motor se je zelo rad vrtel in je bil kos tudi veliko večjim in močnejšim strojem tistega časa, avtomobil pa je pognal do največje hitrosti 130 kilometrov na uro. Tudi menjalnik je bil kratek, karoserija pa lahka, saj je ves avtomobil tehtal vsega 895 kilogramov, zato so bili za tedanji čas bliskoviti tudi njegovi pospeški. Konstruktorji pod vodstvom Lancie so majhno težo dosegli z delno uporabo jeklenih karoserijskih oplat debeline vsega 0,8 milimetra, ohišji motorja in menjalnika pa sta bili iz lahkega aluminija. Aprilia je bila tudi eden prvih avtomobilov, ki so mu oblike izboljševali v vetrovniku in dosegli rekordni količnik zračnega upora 0,47.

Hitrejša od večine tekmecev
Aprilia je lahko po cestah križarila s povprečno hitrostjo sto kilometrov na uro, večino tedanjih večjih limuzin pa je prehitela predvsem na ovinkastih cestah z zahtevno podlago. Samostojne obese so ji omogočale izjemne vozne lastnosti, zaradi katerih bi lahko ta avtomobil označili tudi kot prvo pravo kompaktno športno limuzino.

Lancia je aprilio sicer ponujala tudi kot golo platformo, na kateri so izdelovalci karoserij udejanjali svoje zamisli, a to niso bile "prave lancie aprilie". Ti avtomobili so bili sicer velikokrat zelo lepi, vendar so, ker niso imeli prave samonosne karoserije, lahko imeli precej slabše vozne lastnosti. Na aprilijini podlagi so svoje zamisli med drugimi udejanjali tudi Ugo Zagato, Carrozzeria Touring, Luigi Pagani, Gruppo Bertone in Giovanni Michelotti. Nepreverjena legenda pravi tudi, da je aprilie, ki so jih 'preoblekli' v fiate balille, uporabljala tudi fašistična tajna policija.
Vincenzo Lancia žal ni živel dovolj dolgo, da bi užival v uspehu svojega najboljšega avtomobila. Umrl je februarja 1937, kmalu potem, ko so začeli lancio aprilio serijsko izdelovati. Kot velikokrat prej, so se izkazale za pravilne tudi odločitve, ki so spodbudile nastanek tega avtomobila, saj je aprilia brez korenitih sprememb osnovne zasnove ostala v proizvodnji več kot dvanajst let.