Carlo Abarth se je rodil na Dunaju, kot najstnik pa si je nabiral izkušnje v italijanski tovarni motociklov Castagna. Konec dvajsetih let se je vrnil v Avstrijo in delal v tovarni motociklov Thun, za katero je tudi dirkal. Junija 1928 je v Salzburgu prvikrat zmagal, potem pa petkrat osvojil evropsko prvenstvo. Po hudi nesreči v Linzu je začasno opustil motociklistične dirke in se posvetil razvoju motociklov. Leta 1933 je izdelal motocikel s prikolico, s katerim mu je na 1300 kilometrskem odseku med Dunajem in Oostendejem na obali Atlantika uspelo prehiteti celo znameniti vlak Orient express. Leta 1934 se je za stalno naselil v Italiji. Vrnil se je tudi k motociklističnemu dirkanju in leta 1939 na veliki nagradi Jugoslavije v Beogradu doživel hudo nesrečo.

Cisitalia
Tedaj je popolnoma opustil dirke in se preselil v južnotirolski Merano. Tam se je iz Karla preimenoval v Carla, spoznal Tazia Nuvolarija in Ferryja Porscheja ter skupaj z inženirjem Rudolfom Hruško in dirkačem Pierom Dusiem ustanovil tovarno Cisitalia. Tovarna je sicer doživela tekmovalne uspehe in izdelala nekaj privlačnih avtomobilov, finančno pa je bila vedno v težavah in končno se je projekt končal, ko se je Dusio leta 1949 preselil v Argentino.

Abarth je potem ustanovil tovarno Abarth & Co, v kateri je na osnovi Cisitalijinih modelov razvil svoje avtomobile in izpopolnil nekaj serijskih avtomobilov drugih tovarn. Dirkalni avtomobili so bili sicer njegova strast, a večino denarja je zaslužil s proizvodnjo zmogljivih in kakovostnih izpušnih sistemov. Razvijal je tudi različno uspešne dirkalne GT-je in prototipe. Prvi je bil na osnovi fiata 1100 razviti abarth 204A. Medtem ko sta bila majhna avtomobila 205A in 206A precej uspešna, za dražja 207A in 208A ni bilo toliko zanimanja, zato je za vzpon med legende pravzaprav poskrbela "tretja proizvodna linija".

Derivati fiata 600
To so bili po sporazumu s Fiatom razviti dirkalni derivati fiata 600, pri katerih se je osredotočil na tisto, kar je najbolje znal: izvleči veliko moči iz majhnih Fiatovih motorjev in jo združiti s privlačni zmogljivosti podrejenimi karoserijami.

Do leta 1956 je bil izbor Abarthovih karoserij prava modna revija italijanskih oblikovalcev, saj so zanj delali prav vsi od Allemana do Zagata, ko pa je Fiat tega leta predstavil model 600, prvi zares sodobni italijanski povojni avtomobil, je Abarth izkoristil priložnost. Za torinski avtomobilski salon je izdelal šest svetlo sivih primerkov fiata 600 berlinette in jih opremil z motorjem Abarth 750, ki je s svojimi zmogljivostmi kmalu zaslovel po vsej Italiji. Fiatovemu 600-kubičnemu 22-konjskemu izvirniku je namreč delovno prostornino povečal na 747 kubičnih centimetrov, moč pa na 51,5 konjev.

Povpraševanje po predelanem fiatu 600 je bilo tako veliko, da Abarthova tovarna ni mogla zadostiti povpraševanju. Namesto da bi povečal število delavcev, ki so bili prezaposleni s proizvodnjo izpušnih sistemov, je izboljšave fiata 600 raje ponudil v paketu za samogradnjo. Abarth 750 je zato v svoji zares imenitni dirkalni karieri imel veliko zelo različnih podob. Osnova za vse je bil sicer serijski fiat 600, nadgradnje z Abarthovim kompletom pa so bile zelo odvisne od posameznih mehanikov. Nekaj primerkov so predelali tudi v Abarthovi delavnici in zanje so bili značilni okrepljena prednja listna vzmet, večji zadnji listni vzmeti, kolutne prednje zavore, dodatni hladilnik, možnost odprtega pokrova motornega prostora, poseben trikraki volanski obroč in Amadorijeva ali Campagnolova platišča.

Leta 1960 je Abarth trik ponovil s fiatom 600D, ki mu je izvirno delovno prostornino povečal na 767 ccm in dodal veliko svojih delov. Zadnja inkarnacija tega motorja je imela delovno prostornino kar 847 ccm in nosila oznako 850 TC (Turismo Competizione). Na podoben način je pozneje predelal tudi Fiat 500.

Prodaja Fiatu
Čeprav je še vedno žel športne uspehe, se je Abarth konec šestdesetih let meril z vse hujšo konkurenco in počasi zašel v hude finančne težave. Julija 1971 je svoje podjetje končno prodal Fiatu, ki je v njegovi tovarni še naprej razvijal dirkalne avtomobile, ki pa jih je usmeril predvsem v reli. V Abarthovih delavnicah je tako v 70. in 80. letih nastala večina Fiatovih dirkalnikov, vključno s fiatom 124 abarth, fiatom X1/9, fiatom 131 abarth ter lanciami delta S4, HF 4WD in integrale.

Z imenom Abarth so bile označene tudi zmogljive različice nekaterih Lanciinih in Autobianchijevih modelov, kot je bil verjetno najbolj znameniti autobianchi A112 abarth. V devetdesetih letih je Abarthovo ime skoraj šlo v pozabo, v začetku tega tisočletja pa je označevalo le še Fiatov paket opreme.

Pred desetimi leti pa je prišla obuditev in končno osamosvojitev znamke, iz katere trenutno prihajajo športne različice fiata 500 z oznako 595 in zmogljiva različica fiata 124 spiderja, ki se seveda imenuje abarth 124 spider.