S temi besedami je takratni generalni direktor Citroëna Pierre Boulanger leta 1936 napovedal razvoj avtomobila, ki je na začetku nosil ime T.P.V. (toute petite voiture = povsem majhno vozilo), pozneje pa je kot citroën 2CV postal ena največjih avtomobilskih legend, ki je seveda dobila tudi vrsto ljudskih imen. Pri nas se je avtomobil preprosto imenoval spaček.

Kot pravi urbana legenda, je Boulanger dobil zamisel za novi avtomobil, ko je opazoval francoske kmete, kako so zjutraj svoje žene in otroke z vozovi vozili na trg, zvečer pa so jih prišli iskat. Ti kmetje bi lahko prihranili veliko časa, če bi imeli majhen avtomobil, ki bi ga lahko vozile tudi njihove žene.

Druga svetovna vojna odloži proizvodnjo
Prvi prototip novega avtomobila je nastal že leta 1937. Sedeži v njem so bili najbolj podobni visečim mrežam, za stabiliziranje notranjosti pa so skrbele napete žice. Karoserija je bila iz valovite pločevine, za razsvetljavo pa je skrbel le en žaromet. Prvi motor, vodno hlajeni dvovaljni bokser iz motocikla BMW, je odpovedal že po prvih tisočih kilometrih. Čeprav citroën T.P.V. še zdaleč ni dozorel za serijsko proizvodnjo, je Boulanger hotel serijsko proizvodnjo avtomobila zagnati že po predstavitvi na pariškem avtomobilskem salonu leta 1939, saj se je bal, da ga bodo tekmeci prehiteli s čim podobnim. A avtomobilski salon je odpadel zaradi začetka druge svetovne vojne, hkrati pa je odpadel tudi začetek serijske proizvodnje novega avtomobila.

Med vojno je Citroënovim inženirjem uspelo razvoj spačka skriti pred očmi nacističnih okupatorjev. Izboljšali so predvsem motor, predelali pa tudi vzmetenje in karoserijo in predelani T.P.V. končno predstavili javnosti na 35. pariškem avtomobilskem salonu 6. oktobra 1948. Nenavadni sivi avtomobil se je tedaj že imenoval citroën 2CV.

Precej lahko vodljiv avtomobil, ki je od daleč spominjal na jajce, je v prvi generaciji dosegel največjo hitrost 65 km/h, porabil le 4–5 litrov bencina na sto prevoženih kilometrov, prvih deset let pa je bil na voljo le v sivi barvi. Bočne šipe so se odpirale na preklop, namesto sedežev pa je imel dobro pritrjene viseče mreže. V primerjavi s predvojnim prototipom je imel povojni citroën 2CV "model A" namesto tristopenjskega štiristopenjski menjalnik, namesto enega žarometa dva, namesto vodno hlajenega pa zračno hlajeni dvovaljni bokserski motor. Ročnega je v zadnjem trenutku zamenjal električni zaganjalnik, brisalnika vetrobranskega stekla, ki sta bila povezana s pogonsko gredjo, pa sta včasih potrebovala pomoč voznikovih rok.

Instantna uspešnica
Čeprav je do serijske izdelave citroëna 2CV minilo še eno leto, je takoj požel velik uspeh, saj je bil kot daleč najcenejši avtomobil za v vojni obubožane Francoze pravo majhno razkošje. Pri nakupu so imeli sprva prednost zdravniki in kmetje, ko pa je proizvodnja dokončno stekla, pa so ga lahko kupili tudi vsi drugi. Spačkova slava je kmalu segla tudi zunaj francoskih meja in nestrpni kupci so morali v najboljših časih na nove avtomobile čakati tudi do pet let. Zaradi tega so bili rabljeni včasih celo dražji od novih. Citroën 2CV je postal francoski nacionalni simbol in priljubljeno prevozno sredstvo študentov, "otrok cvetja" in svetovnih popotnikov. Velik del avtomobilske zgodovine je ustvarjal tudi pri nas - kot izdelek koprskega Tomosa in pozneje Cimosa.

Razširjena družina
K hitremu prodoru citroëna 2CV so pripomogle tudi nenehne izboljšave. Leta 1950 je s tekočih trakov prišel preprosti dostavnik fourgonnette, leta 1958 pa citroën 2CV 4X4 sahara, ki je imel po en motor na vsaki premi. Delovala sta lahko posamezno ali pa v paru. Citroën 2CV je postal tudi priljubljeno transportno sredstvo za poštarje in cestarje, za rabo na letalonosilkah pa ga je kupila tudi britanska vojna mornarica. Na začetku šestdesetih let je spaček doživel tudi korenito prenovo: brisalnika sta dobila električni pogon, vrata pa so se odpirala naprej. Na spačkovi osnovi je nastalo tudi nekaj drugih Citroënovih modelov: amija 6 in 8, dyane in dyane dak ter terenski mehari. A vsi so se poslovili pred njim.

Spaček je namreč tekoče trakove v Franciji zapustil šele maja 1988, v Mangualdeju na Portugalskem pa so ga izdelovali vse do julija 1990. Do takrat je tekoče trakove zapustilo 2.790.472 citroënov 2CV – spačkov in 3.418.347 avtomobilov iz njegove družine.