Zgodba o Maseratiju je neločljivo povezana z družinsko zgodbo italijanskih bratov, ki jih je za tehniko s svojim zgledom navdušil oče Rodolfo Maserati, uslužbenec italijanskih železnic. Sedem bratov, rojenih med letoma 1881 in 1898, je imelo tehniko tako rekoč v krvi, najstarejši med njimi Carlo, je prvi enovaljni motor izdelal s sedemnajstimi leti, sledil mu je prvi avtomobil, izdelan večinoma iz lesa, pri Fiatu je postal preizkusni voznik, se preizkusil kot dirkač, njegove načrte, da začne izdelovati letalske motorje, pa je prekinila usodna bolezen, zaradi katere je leta 1910 umrl.

Podjetniško in inženirsko žilico je imel očitno tudi mlajši brat Alfieri, ki je leta 1914 v Bologni odprl prvo garažo oziroma servis za popravilo avtomobilov Isotta Fraschini. Začetek prve svetovne vojne je sicer zavrl razvoj lastne znamke, saj so starejše brate vpoklicali v vojsko. Takoj po vojni pa so trije bratje - Alfieri, Ernesto in Ettore - nadaljevali uresničevanje sanj in priprave na izdelavo prvega avtomobila, ki je že nosil prepoznaven Maseratijev logotip. Izdelal ga je Mario Maserati, za zgled pa mu je bil Neptunov trizob, ki je upodobljen tudi na vodnjaku glavnega trga v Bologni.

Predvojni športnik
Ob stoletnici obstoja znamke pri Maseratiju kot enega izmed prvih legendarnih modelov izpostavljajo dirkalnik 8CM, ki so ga začeli izdelovati leta 1933, 3,0-litrski osemvaljnik pa je zmogel za takrat neverjetnih 176 kilovatov (240 KM) moči in dosegal hitrosti do 250 kilometrov na uro. Vendar pa je bil motor preprosto premočan za podvozje, izdelano za šibkejši štirivaljnik, in z njim niso uspeli osvojiti vseh želenih lovorik.

Pri osvajanju lovorik je bil uspešnejši prvi povojni dirkalnik 4CLT monoposto, ki ima na seznamu zmag kar 18 velikih nagrad in pet drugih dirk. Komaj 1,5-litrski motor je zmogel 191 kilovatov (260 KM) moči in zadostoval za doseganje hitrosti do 270 kilometrov na uro.

Posebno mesto v zgodovini tehničnega razvoja pa ima AG6 CS berlinetta, letnik 1953. Oznaka pojasnjuje zasnovo šestvaljnega 2,0-litrskega motorja z močjo 125 kilovatov (170 KM), ki je zadnjega izmed modelov s konstruktorskim podpisom bratov Maserati pognal do hitrosti 235 kilometrov na uro.

Odlična naveza tehnike in talentov
Maserati 250F se je med legende uvrstil zaradi uspešne naveze tehnike in vozniških talentov, kot sta Juan Manuel Fangio in Stirling Moss. V sedmih letih je dirkalnik zmagal na kar 55 dirkah, leta 1957 pa osvojil tudi svetovno prvenstvo.

Za uporabo zunaj dirkališč so leta 1957 izdelali model 150 GT, v katerem se je pod motornim pokrovom skrival 1,5-litrski motor z močjo 96 kilovatov (130 KM). Najzahtevnejšim dirkalnim preizkušnjam vzdržljivosti pa je bil namenjen tipo 61 birdcage, s katerim je Stirling Moss leta 1959 in še dve leti zatem slavil na Nurburgringu.

V Torinu je bil leta 1966 zvezda avtomobilskega salona ghibli s 4,7-litrskim motorjem V8 in močjo 242 kilovatov (330 KM). Maserati bora pa je bil prvi model, izdelan pod okriljem francoskega Citroëna, javnosti so ga prvič predstavili na avtomobilskem salonu v Ženevi. V naslednjih osmih letih so izdelali le 524 primerkov.

Še manj, le 435, so izdelali primerkov modela khamsin, ki je bil v sedemdesetih letih namenjen najpetičnejšim kupcem. Pod motornim pokrovom je skrival 5,0-litrski motor z močjo 206 kilovatov (280 KM).

Ljubiteljem motorne nezmernosti je bil namenjen MC12, dirkalnik v skladu s pravili prvenstva FIA GT, nekaj dvosedežnikov so priredili tudi za uporabo na javnih cestah. 6,0-litrski V12 je zmogel 465 kilovatov moči (630 KM), dirkalnik pa je dosegal hitrosti okoli 330 kilometrov na uro.